Redakcija: 14:31, 19. februar 2020 uredi Upwinxp (pogovor \| prispevki) Administratorji 20.521 urejanj m rv ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:06, 19. februar 2020 uredi razveljavi Upwinxp (pogovor \| prispevki) Administratorji 20.521 urejanj mBrez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 2: '''Zgodovina [[Iran]]a''' se običajno nanaša na zgodovino [[Veliki Iran\|Velikega Irana]] oziroma ozemlja na katerem so živeli ali živijo številni iranski narodi. == Prazgodovina -– Elam == [[Slika:Elam Map.jpg\|thumb\|250px\|right\|Karta Elama (označena rdeče) in okoliških področij s prikazano širitvijo Perzijskega zaliva v bronasti doba]] Elam (perzijsko: تمدن ایلام, arabsko: حضارة عيلام) je ena najstarejših znanih [[Civilizacija\|civilizacij]]. <ref>http://www.iranchamber.com/history/elamite/elamite.php</ref> Elam je bil umeščen na skrajnem jugozahodu današnjega Irana, natančneje v Ilamsko pokrajino, Fars, nižine Huzestana ter del južnega Iraka. Obdobje Elama je trajalo od okoli 2700 pr. n. št. do 539 pr. n. št, predhodnik pa je bilo kar danes imenujejo proto-elamsko obdobje, ki se je začelo 3200 pr. n. št., ko je [[Suza]] (kasneje glavno mesto Elama) zašla pod vpliv kultur Iranskega višavja na vzhodu.<ref>http://www.iranchamber.com/history/elamite/elamite.php</ref>) Starodavni Elam je ležal vzhodno od [[Sumerija\|Sumerije]] in [[Akadija\|Akadije]], ki se nahajata v modernem Iraku. V staroelamskem obdobju ga je sestavljalo kraljestvo na Iranskem višavju okoli Anšana, od sredine 2. tisočletja pr. n. št. dalje pa je bil v Suzi in na ravnicah Huzestana. <ref>http://www.iranica.com/newsite/articles/v8f3/v8f340.html</ref> Pomembno vlogo je igrala kultura, še posebej v dobi ahemendiske dinastije, ki ga je nasledila, elamski jezik pa se je obdržal v uradni uporabi na perzijskem kraljevem dvoru. Elamsko obdobje smatrajo za začetek zgodovine Irana,<ref>http://persianempire.info/aryantribes_and_elam.htm</ref> čeprav so na Iranskem višavju obstajale še starejše civilizacije, kot Manejsko kraljestvo v iranskem Azerbajdžanu in [[Šahri Sohte]] (Shahr-e Sūkhté -– ''požgano mesto'') v Zabolu in nedavno odkrita [[Jiroftska kultura]] na vzhodu. Elamski jezik ni bil soroden nobenemu od iranskih jezikov, lahko pa bi bil del večje družine, ki se imenuje elamo-dravidska. Po starodavnem Elamu se imenuje Ilamska pokrajina, ki je ena od 31 pokrajin modernega Irana. Vrstica 38: Kraljevska mesta Pasargad, Perzepolis in [[Suza]] so bila središče kulture in umetnosti. Medtem ko so bile, v skladu z načeli zaratustrstva, verske stavbe skromne, je v mestih opazen sijaj in prostranost kraljevih palač, zgrajenih iz kamna in čudovito okrašenih, postavljenih na umetno nadvišan prostor primeren za opravljanje verskih in državnih ceremonij. Presenetljiv je pomen, ki so ga imele terase in apadane ali velike pokrite prestolne dvorane. Velik vpliv na perzijsko umetnost so imele sosednje civilizacije: [[Asirija]], [[Egipt]] in Babilon. Veliki [[Relief (umetnost)\|basreliefi]] vklesani v kamen, ki so krasili kraljeve grobnice in podnožja teras so povzeti po Asircih, medtem ko je Darejeva palača bogata z monumentalnimi [[friz]]i iz barvane opeke, kot so bili znani v Babilonu. Še posebej je bilo razvito zlatarstvo, v katerem se je odražala [[Animalizem\|animalistična]] domišljija stepskih ljudstev. Od poznega 5. stoletja dalje je bilo Perzijsko cesarstvo žarišče nenehnih konfliktov in uporov. Leta 405 pr. n. št. je uspel upor v Egiptu, tri leta kasneje mladi Kir, brat kralja [[Artakserkses II.\|Artakserksesa II.]] (405 pr. n. št. ~~- 359~~–359 pr. n. št.), najeme deset tisoč grških plačancev in se odpravi proti vzhodu, da prevzame oblast, vendar je bil v tem prizadevanju poražen. Artakserkses je vrnil satrapije, ki so se uprle leta 373 pr. n. št. njihovim vodjem. Vladavine zadnjih kraljev so se začele in končale z umori. Leta 336 pr. n. št. je spletkarjenje [[evnuh]]a Babosa na prestol pripeljala [[Darej III.\|Dareja III.]] (380 do 330 pr. n. št.). Pet let kasneje je imperij zavzel [[Aleksander Veliki]] in tako postane del novega [[Helenizem\|helenističnega]] sveta. === Helenistično obdobje (~~330 - 150~~330–150 pr. n. št.) === V samo osmih letih je Ahemenidsko cesarstvo podleglo napadom Aleksandra Velikega. Po zmagi nad vojsko Dareja III. v bitki pri Isu so zavzeli mesto Suza, zadnji odpor pa so Ahemenidi nudili pri "Perzijskih vratih" blizu kraljevske palače u Perzepolisu. Od tedaj dalje se začne v Perziji širiti helenistična kultura . Vrstica 49: Padec kraljestva Selevkidov se je začel precej hitro. Vzhodni pokrajini Baktrija in [[Partija (satrapija)\|Partija]] sta se osamosvojili leta 238 pr. n. št., in samo vojaška veščina [[Antioh III. Veliki\|Antioha III.]] je rešila Perzijo invazije [[Parti\|Partov]]. Tedaj je Rimska republika začela napadati kraljestvo Selevkidov, istočasno se v [[Judeja (rimska provinca)\|Judeji]] dogaja vstaja [[Makabejci\|Makabejcev]], na vzhodu se širi kraljestvo Kušan. Nazadnje je Perziji zavladala dinastija Arsakidov. === Partsko Carstvo (150. pr. Krn. ~~- 226~~št.–226) === {{glavni\|Partsko cesarstvo}} [[Slika:Imperio_Parto.png\|thumb\|right\|250px\|desno\|Partsko cesarstvo (konec 1. stoletja pr. n. št.)]] Vrstica 57: Partski državi je manjkalo enotnosti. Oblast si je delilo sedem klanov, ki so se združili v zvezo, pri čemer je vsak klan vladal eni pokrajini. Do 1. stoletja pr. n. št. je bila Partska država povsem decentralizirana. Državo so vse bolj izčrpavale vojne z Rimljani na zahodu in s Kušani na severovzhodu. Kralji so bili v taki situaciji prisiljeni dajati vse več samostojnosti lokalnim poglavarjem in ti niso bili več pokorni kralju. Vseeno je zadnji partski kralj [[Artaban IV.]] (~~216 - 224~~216–224) uspel nekako povrniti staro moč, ki pa ni dolgo trajala. Perzijski vazal Ardašir se je leta 224 uprl in zavzel Ktezifont, kar je pomenilo tudi konec Partskega cesarstva. === Sasanidsko cesarstvo (~~226 - 650~~226–650) === {{Glavni\| Sasanidsko cesarstvo}} [[Slika:Ardeshir1.jpg\|thumb\|right\|250 px\|V skalo vklesana podoba Ardaširja I.]] Vrstica 68: Za svojo moč in dolgoživost se mora Sasanidsko cesarstvo zahvaliti močni centraliziranosti. Družba je bila jasno razdeljena na kaste, kjer so bili na vrhu družbene lestvice svečeniki, sledili so vojaki, zatem pisarji in na koncu ostali prebivalci. [[Zoroastrstvo]] je postalo uradna državna [[religija]] in to ne samo v Perziji, ampak se je širilo tudi k ostalim osvojenim pokrajinam. Ostale religije so sčasoma pregnali. Posebej je bil to slučaj s Katoliško cerkvijo (tedaj še enotno), delno tudi zato, ker je od 4. st. postala uradna religija Rimskega cesarstva. Po drugi strani pa je bila Asirska vzhodna cerkev, ki se je leta 431 odcepila od Katoliške cerkve, tolerirana, včasih tudi podprta. Veliko širjenje cesarstva je imelo za posledico vse večjo nestabilnost tako, da so ob koncu 5. st. njegove vzhodne dele osvojili [[Beli Huni]]. Znotraj Perzije se je zgodila vstaja sledilcev filozofa in zaratustrskega duhovnika [[Mazdak]]a (umrl okoli leta 529), ki je učil mešanico [[Dualizem\|dualizma]] in [[Manihejstvo\|manihejstva]] in ostro napadal strogo družbeno delitev v cesarstvu. Hozroj I. (~~531.-579.~~531–579) je uspel povrniti oblast v državi in jo razširiti do [[Antiohija\|Antiohije]] in [[Jemen\|Jemna]]. V času njegovih naslednikov, posebej Hozroja II. Parviza (590.–628.), je cesarstvo obsegalo ves Bližnji vzhod in Egipt in postalo teritorialno največje na svetu. Vojna z Rimljani, ki je sledila, je začela slabiti Perzijsko cesarstvo. O zmagi rimskega cesarja [[Heraklij]]a v tej vojni govori tudi [[Koran]], ki pravi "zmaga vernikov", glede na to, da so bili Rimljani monoteisti, za razliko od Sasanidov, ki so bili kot zoroastrianci, dualisti. V času razsula Sasanidskega cesarstva raste moč arabskega kalifata, kar je za Perzijo pomenilo novo obdobje. == Srednji vek == === Arabska oblast in islamizacija (~~650 - 1037~~650–1037) === V osvajanjih od leta 643 do 650 so Arabci osvojili skoraj celotno področje Perzije. Zadnji sasanidski vladar [[Jezdegerd III.]] še deset let poskuša povrniti državo pod svojo oblast. Najprej prosi za pomoč [[Turki\|Turke]] in [[Tatari\|Tatare]], vendar jih muslimani z lahkoto premagajo. Zatem se je obrnil za pomoč h Kitajcem, ki pa se niso hoteli vpletati. Do danes se zgodovinarji ne morejo zediniti ali je Jazdegerd živel v osvojeni Perziji ali nekje na njenih robnih področjih. Smatrajo, da se je z arabsko oblastjo za Perzijo začel [[srednji vek]]. Vrstica 86: === Abasidi, Samanidi in Bujidi === Leta 750 Omajade zamenjajo [[Abasidi]], in Iran dobi vse večjo vlogo v državni upravi. [[Kalif]] [[Al-Mamun]] (~~813 - 833~~813–833), katerega mama je bila Perzijka, seli prestolnico iz arabskih krajev v [[Merv]] na vzhodu Perzije v današnjem [[Turkmenistan]]u. Isti kalif v [[Bagdad]]u ustanovi "Hišo modrosti", po vzoru na perzijsko učiteljišče v Gundišapuru iz sasanidske dobe. Leta 819 vzhodno Perzijo osvojijo [[Samanidi]], prva izvorno perzijska dinastija po arabski zasedbi. Njihova središča so bila [[Samarkand]], [[Buhara]] in [[Herat]], v njihovem času ponovno oživijo perzijski jezik in kulturo. Pesnik [[Firdusi]] v tem času piše svojo epsko zbirko [[Šahname]] o perzijskih vladarjih. Istočasno na zahodu Irana vladajo [[Bujidi]] -– zveza iranskih plemen z obale Kaspijskega jezera. Njihova prestolnica postane iransko mesto [[Širaz]]. To je bil začetek konca islamske teritorialne enotnosti na Bližnjem vzhodu. === Turška in mongolska oblast (~~1037 - 1500~~1037–1500) === To je obdobje, ki označuje konec arabske oblasti in začetek samostojnega razvoja Perzije. ==== Seldžuki (~~1037 - 1219~~1037–219) ==== [[Slika:Sughrat.jpg\|thumb\|250px\|right\|Rokopis s "Sughratovim" ([[Sokrat]]ovimi) teksti, delo seldžuškega ilustratorja iz 13. st., Muzej "Topkapi", Istambul]] Turki Seldžuki leta 1037 prodrejo iz severovzhoda na področje Perzije in ustvarijo veliko bližnjevzhodno cesarstvo. Pod [[Malik Šah I.\|Malik Šahom I.]] (~~1072 - 1092~~1072–1092) in njegovima perzijskima [[vezir]]jema [[Nizam al-Mulk]]om in Taj al-Mulkom, se je seldžuška država razširila do skrajnih meja nekdanjega Perzijskega cesarstva pred arabsko zasedbo in je mejila s Kitajsko na vzhodu in Bizantskim cesarstvom na zahodu. Po smrti šaha Malika se je država razdelila med njegove štiri sinove. Tretji od njih, [[Ahmed Sandžar]] ni bil zadovoljen s svojim deležem ter prevzame celotno cesarstvo, s čimer se nista strinjala druga dva brata. [[Mahmud II.]] se razglasi za sultana s sedežem v Bagdadu. Ahmed Sandžar leta 1153 pade v ujetništvo nomadskih Turkov in leta 1156 tam tudi umre. Cesarstvo je od tedaj dalje v razpadanju in se nikoli več ne ohrani v svojih prvotnih mejah, kar so jim preprečili tudi križarji. Na kratko: koncem 12. st. je bil [[Toghrül III]]. sultan vseh Seldžukov razen Anadolije; premaga šaha Horezma, [[Ala ad-Din Tekiš]]a (~~1172 - 1200~~1172–1200). Od velikega cesarstva ostane samo Sultanat Ruma v Anadoliji, ki ga leta 1260 osvojijo Mongoli, ki si ga razdelijo na manjše emirate, od katerih je bil eden predhodnik Osmanskega cesarstva. V seldžuškem cesarstvu je v Perziji cvetela srednjeveška islamska kultura in umetnost. Takrat je deloval poznan perzijski pisec ljubezenske poezije [[Omar Hajam]], nastala so tudi vrhunska arhitektonska dela kot so džamije v Isfahanu. V likovni umetnosti, posebej v ilustriranju rokopisov, se začne uvajati prikazovanje ljudskih likov. ==== Oblast Mongolov in njihovih naslednikov (~~1219 - 1500~~1219–1500) ==== [[Džingiskan]], vodja Mongolov, leta 1218 pošlje svoje poslance in trgovce v mesto Otrar v Horezmu. Upravitelj mesta jih pobije, zato Mongoli oropajo Otrar in pohod nadaljujejo vse do Samarkanda in drugih mest na severovzhodu. Džingiskanov vnuk [[Hulegu]] kan med letoma 1255 in 1258 osvoji Horezm, Bagdad in večji del Bližnjega vzhoda, področje Irana postane [[ilkanat]], pokrajina velikega Mongolskega cesarstva, leta 1295 pa postane neodvisen. Vrstica 112: Okoli leta 1370 se pojavi nov osvajalec [[Timur Lenk\|Timur]], ki ima željo obnoviti mongolsko cesarstvo. Samo v Isfahanu je pobil 70.000 ljudi in izgradil stolpe iz njihovih lobanj. Po njegovi smrti (1405) je Iran v ruševinah. V naslednjih sto letih je razdeljen na majhne emirate, ki jim vladajo Timurjevi nasledniki. === Safavidi (~~1500 - 1722~~1500–1722) === Na področju iranskega [[Azerbajdžan]]a, v mestu Ardabil je medtem narasla moč [[Ismail I.\|Ismaila I.]] (~~1487 - 1524~~1487–1524), potomca perzijskega [[Sufizem\|sufija]] Safi al-Dina (~~1252 - 1334~~1252–1334). Kot enoletni deček, je Ismail ostal brez očeta, ki je bil vodja lokalnih šiitov. Zelo mlad, kot trinajstletnik, se proglasi leta 1500 za šaha s sedežem v [[Tabriz]]u in ponovno zedini v enotno državo vsa področja današnjega Irana, Azerbejdžana in Iraka, ter dobršen del Afganistana. Na ta način ustanovi dinastijo [[Safavidi\|Safavidov]]. Širjenje proti zahodu zaustavi Osmansko cesarstvo v bitki pri Čaldiranu leta 1514. <ref>{{cite journal \|last=Savory \|first=R. M.\|title=The Principal Offices of the Ṣafawid State during the Reign of Ismā'īl I (907-30/1501-24)\|journal=Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London\|volume=23 \|issue=1 \|pages=91–105 \|year=1960}}</ref> Po sedemdesetih letih kaosa v državi, leta 1588 na prestol stopi šah [[Abas I. Veliki\|Abas I.]] in začne se kulturna in politična obnova. Glavno mesto postane Isfahan, ki hitro postane eno od najpomembnejših kulturnih središč islama. Razcvet je omogučen tudi s sklepanjem miru s Turki. Vrstica 120: Sporazumom z Osmanskim cesarstvom iz leta 1639 je določil tudi zahodne meje modernega Irana. === Kadžarska dinastija (~~1722 - 1914~~1722–1914) === {{glavni\|Kadžarsko cesarstvo}} Iran se je leta 1722 sočasno znašel v vojni z Ruskim in Osmanskim cesarstvom, a se je uspel rešiti. Je pa safavidska dinastija precej oslabela. Po poskusu vsiljevanja šiitskega islama sunitskim Afganistancem, je bil zadnji safavidski šah istega leta ubit. Začele so se pogoste menjave na čelu države, tako da je Perzija nepripravljena dočakala evropska kolonialna osvajanja.

Zgodovina Irana: Razlika med redakcijama