Taifa: Razlika med redakcijama

Izvor taif je treba iskati v upravni delitvi omajadskega KordovskegaKordobskega kalifata, kot tudi v etnični sestavi vladajoče elite, v kateri so bili [[Arabci]], [[Mavri]], [[Berberi]], večinski iberski muslimani (''[[muladi]]'') in osvobojeni vzhodnoevropski [[suženjstvo|sužnji]].

Ko so v [[prva križarska vojna|prvi križarski vojni]] v poznem 11. stoletju evropski kristjani osvojili muslimanska ozemlja v [[Sirija|Siriji]] in okolici [[Jeruzalem]]a, so začelimed [[Rekonkvista|rekonkvisto]] krščanski vladarji s severa [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] prodiratiprodirali proti jugu in osvajatiosvajali muslimanski [[Al Andaluz]]. V Kordovskem[[Kordobski kalifat|Kordobskem kalifatu]], ki je bil v tistem času ena od najbolj udarnih in najbogatejših evropskih držav, se je začela državljanska vojna (''fitna''), katere rezultat je bil njegov razpad na množico majhnih, med seboj sprtih državic – taif.<ref>J. Tolan (2013), ''Europe and the Islamic World: A History'', Princeton University press, str. 39-40.</ref>

Taife so pogosto najemale tudi krščanske [[najemnik]]e, ki so se bojevali tako proti krščanskim kot proti rivalskim muslimanskim kraljestvom. Najbolj dinamična taifa, ki je pred prihodom Almoravidov osvojila večino sosednjih, je bila Sevilla. Zelo močna je bila tudi Zaragoza, vendar so njo ovirale sosednje krščanske države izpod pod [[Pireneji|Pirenejev]]. Taife Zaragoza, Toledo in Badajoz so bile pred osamosvojitvijo obmejna vojaška okrožja Kordovskega kalifata.