Švedsko-norveška zveza: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Gibanje za neodvisnost Norveške: Krepitev opozicije |
→Krepitev opozicije: nadaljevanje |
||
Vrstica 148:
1. aprila je danski kralj Friderik VI. poslal Kristijanu Frideriku dopis, v katerem ga je prosil, naj odneha in se vrne na Dansko. Omenjeno je bilo tudi razdedinjenje. Kristijan Friderik je ponudbo zavrnil, se skliceval na samoodločanje Norvežanov in omenil možnost ponovne združitve Danske in Norveške v nekem prihodnjem času.
Četudi so evropske sile zavrnile priznanje norveškega gibanja za neodvisnost, so se na začetku aprila začeli pojavljati znaki, da niso povsem na švedski strani. S približevanjem ustavne konvencije se je gibanje za neodvisnost vedno bolj
===Ustavna konvencija===
[[Slika:Eidsvoll riksraad 1814.jpeg|thumb|250px|Oscar Wergeland: Norveška ustavna skupščina leta 1814]]
Delegati ustavne konvencije so se zbrali 10. aprila v Eidsvollu. 11. aprila so v prisotnosti Kristijana Friderika izvolili predsedstvo, naslednji dan pa se je začela razprava. Razpravljavci so se kmalu razdelili v dve stranki. V prvi, imenovani "danska stranka", so bili zagovorniki neodvisnosti, v drugi, imenovani "švedska stranka", pa unionisti. Vsi delegati so se strinjali, da bi bila idealna rešitev neodvisnost, vendar se niso strinjali glede tega, kaj je v danih okoliščinah izvedljivo.
* Stranka za neodvisnost je imela večino in trdila, da je mandat omejen na formaliziranje norveške neodvisnosti na osnovi ljudske prisege zvestobe, izrečene na začetku tega leta. Norveški regent bo Kristijan Friderik, odnosi z Dansko pa bodo predmet pogajanj v kontekstu norveške neodvisnosti.
* Unionistična stranka, ki je bila v manjšini, je verjela, da lahko Norveška doseže bolj neodvisen položaj v ohlapni zvezi s Švedsko kot del Danske monarhije. Skupščina bi morala delovati z delom tudi potem, ko bo ustava popolna.
[[Slika:Christian Magnus Falsen EM.01457 crop.jpg|thumbnail|left|200px|Kristijan Magnus Falsen, pri 32 letih oče norveške ustave]]
Ustavna komisija je 16. aprila predstavila svoje predloge in sprožila živahne debate. Stranka za neodvisnost je na glasovanju zmagala z rezultatom 78:33 in razglasila Norveško za neodvisno monarhijo. V naslednjih dneh je znotraj konvencije na površje izplavalo vzajemno sumničenje in nezaupanje. Delegati niso bili soglasni ali naj upoštevajo mišljenja evropskih sil, ker so bila nekatera dejstva morda zamolčana.
Do 20. aprila sta Christian Magnus Falsen in Gunder Adlerhad za osnovo ustave vzela načelo pravice naroda do samoodločbe in ga artikulirala. Prvi osnutek ustave je 1. maja parafirala komisija za parafiranje osnutka. Ključni koncept ustave je vključeval zagotovila za osebno svobodo, pravico do lastnine in enakost.
Po silni razpravi se je skupščina 4. maja odločila, da bo Norveška privržena [[Luteranstvo|luteranski]] veri, da bo kralj moral biti luteranec, s čimer je bil [[Katolištvo|katoliški]] švedski prestolonaslednik [[Karel XIV. Janez Švedski|Bernadotte]] izključen iz tekme za prestol. [[Judje|Judom]] in [[Jezuiti|jezuitom]] vstop v kraljestvo ne bi bil dovoljen. Stranka za neodvisnost je na drugem glasovanju, na katerem je bilo izglasovano načelo, da na Norveškem lahko vlada tudi tuj monarh, če se je zanj odločita dve tretjini članov ustavne skupščine, izgubila z rezultatom 11:98.
Čeprav je bil zadnji odlok ustave podpisan 18. maja, se kot Dan norveške ustavnosti praznuje 17. maj, ko je bil za norveškega kralja soglasno izvoljen Kristijan Friderik. Več delegatov se je kljub temu spraševalo, ali se bo politično stanje s tem stabiliziralo.
==Sklici==
| |||