Šuandzang: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
wikificiraj
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{wikificiraj}}
{{Infopolje oseba}}
'''Xuanzang''' (kitajsko: 玄奘, pinjin: Xuánzàng) je bil [[Kitajci|kitajski]] [[budizem|budistični]] menih, učenjak, popotnik in prevajalec, * [[602]], [[Luoyang]], [[Henan]], [[Kitajska]], † [[664]], [[Tongchuan]], [[Shaanxi]], Kitajska. Najbolj je znan po svojem sedemnajstletnem potovanju v Indijo, kjer je opisoval medsebojno vplivanje med [[kitajski budizem|kitajskim]] in [[indijski budizem|indijskim budizmom]]. Deloval je v obdobju [[dinastija Tang|dinastije Tang]].
 
== Življenje ==
Xuan ZangXuanzang se je rodil okoli leta 602 v mestu Luoyang (v provinci Henan) in umrl 5. februarja leta 664 v palači Yuhua v mestu Tongchuan (v provinci Shaanxi). Njegova družina je bila znana po njeni razgledanosti že generacije. Xuan Zang je bil med štirimi otroci najmlajši. Njegov prednik je bil Chen Shi, živeč od leta 104 do leta 186, minister vzhodnedinastije dinastijeVzhodni Han. Njegov prastari oče Chen Qin je služil kot upravnik Shangdanga v času vzhodne dinastije Wei; njegov stari oče Chen Kang je bil profesor na akademiji Taixue v času severne dinastije Qi. Njegov oče Chen Hui je bil konzervativen konfucijankonfucijanec, ki je služil kot sodnik Jianglinskega okraja v času dinastije Sui, a se kasneje temu odpovedal in izoliral od političnega nemira, ki je vladal na kitajskem vse do konca [[Dinastija Sui|dinastije Sui]].
 
Že od malega je prebiral religiozna besedila, vključno s kitajskimi klasičnimi besedili in besedili starodavnih modrecev. V času prebivanja v mestu Luoyang (v provinci Henan v središču Kitajske) je bil Xuan Zang pri 13. letih posvečen za duhovnika. Zaradi političnih in socioloških nemirov, katere je povzročil padec dinastije Sui, je odšel v mesto Chengdu in Sichuan, kjer je bil posvečen za meniha v dvajsetem letu starosti. Kasneje je potoval po Kitajski in iskal svete budistične knjige.
 
Kmalu se mu je razvila želja po obisku Indije. Tako je Xuan ZangXuanzang postal slaven po svojem sedemnajstletnem potovanju po Indiji, ki je med drugim vključevalo tudi obisk samostanabudistične univerze [[Nalanda]].
 
V njegovi biografiji je napisano, da je Xuan ZangXuanzang izkazoval svojo izredno inteligenco pod okriljem svojega očeta že pri osmih letih. Skupaj s svojimi brati in sestrami se je izobraževal pri svojem očetu, ki ga je poučeval o spoštovanju do staršev, starejših in prednikov ter o začetkih [[konfucijanstvo|konfucijanske]] filozofije.
 
Čeprav se je že kot zelo mlad seznanil s konfucijansko filozofijokonfucijanstvom, ga je imelbolj Xuan Zang zanimanje zazanimal budizem, kakor eden izmed njegovih starejših bratov. Po smrti njegovega očeta leta 611 je živel s svojim starejšim bratom Chen Su pet let v samostanu Jingtu. V tem času je preučeval Mahayano[[mahajana|mahajano]], eno od vej budizma. Ko je leta 618 dinastija Sui propadla, sta z bratom zbežala v Chang'an, ki je bil razglašen za središčeprestolnico dinastije Tang in od tam v Chengdu in Sichuan. Tam sta preživela dve ali tri leta ter nadaljevala svoje učenje o budizmu v samostanu Kong Hui. Ko je Xuan ZangXuanzang dal prošnjo za budistični red pri trinajstih letih, je Zheng Shanguo zanj naredil izjemo zaradi njegovega zgodnjega nadarjenega znanja.
 
Xuan ZangXuanzang je postal menih leta 622, pri dvajsetih letih. Velika nasprotovanja in neskladnosti v besedilih, so ga pripravile do tega, da je bil v tistem času odšel v Indijo in tam preučeval začetke budizma. Posledično je svojega brata zapustil in se vrnil v Chang'an, da bi preučeval tuji jezik in nadaljeval svojo študijo o budizmu. Nadaljeval je svoje delo v sanskritusanskrtu leta 626 in najverjetneje preučeval tudi izumrli [[toharščina|toharski]] (indoevropski) jezik. V tem času se je prav tako zanimal za filozofsko budistično šolo Yogacara[[jogačara]].
 
== Vrnitev na Kitajsko ==
Po vrnitvi iz Indije na Kitajsko leta 645, je bil Xuan ZangXuanzang sprejet z veliko časti, a je zavrnil vse visoke nazive, ki mu jih je ponudil še vedno vladajoči cesar Taizong (dinastija Tang). Namesto tega se je upokojil v samostan in posvetil ves svoj čas prevajanju budističnih besedil vse do svoje smrti leta 664. Glede na njegovo biografijo se je vrnil z »več kot šeststotimi budističnimi Mahayanamahajana in Hinayanahinajana besedili, sedmimi kipci Bude in več kot stotimi fosilirelikvijami sarire[[Śarīra|šarire]]«.
 
== Delo ==
Xuan Zang se je v svoji mladosti ukvarjal s klasičnim konfucijanstvom, a je zaradi bratovega vpliva postal zainteresiran za budistična besedila in kmalu tudi sam začel slediti budistični veri.
 
Z bratom sta v času politične krize na Kitajskem zbežala v Sichuan[[Sečuan]], kjer začnesta preučevatipreučevala budistično filozofijo, vendar sta v svetih besedilih najdenašla mnogo kontradikcij in neskladnosti. Za tem je okoli tri leta potoval v Indijo in jo dosegel leta 630 našega štetja. Tam se je učil pod veliko znanimi budističnimi mojstri, še posebej v znamenitem centru budističnega učenja v mestuuniverze Nalanda.
 
Njegov najmočnejši osebni interes v budizmu je bil na področju Yogācārajogačara (Yogācāra, 瑜伽 行 派) ali zavesti oz. zavednosti (唯識). Ta filozofija oziroma psihologija govori, da razumevanje naše resničnosti prihaja iz naših misli samih (cel svet je reprezentacija misli), ne pa iz dejanski izkušenj, ki jih pridobivaš s čuti, opazovanjem in eksperimentacijo.
 
Posebej znan je bil po svojih obsežnih in natančnih prevodih besedil, ki so omogočile poznejše izterjaveobnove izgubljenih indijskih besedil iz prevedenih kitajskih izvodovprevodov in pa po dokumentiranju dogajanja v vladavini severno indijskega cesarja Harsha. Uporabljal je prav posebno logiko, zato ga drugi modreci velikokrat niso razumeli, če niso imeli potrebnega ozadja v razumevanju [[indijska logika|indijske logike]].
 
Xuan ZangXuanzang za svoje delo ni dobil nobenih posebnih nagrad in priznanj, vendar je bil deležen množičnih pohval različnih mojstrov, filozofov in cesarjev.
 
Nobeno od njegovih del ni prevedeno v slovenščino.
 
== Dosežki ==
Xuan ZangXuanzang je postal najbolj znan po svojem sedemanjstletnem potovanju v Indijo (tudi v Nalando), katerega je detajlno dokumentiral v besedilu Great''Veliki Tang Records on thezapisi Westerno RegionsZahodu'' (大唐西域記), ki šteje pod kitajske klasike. Postala je eden glavnih virov za preučevanje srednjeveške Srednje Azije in Indije. Delo je namreč najdaljši in najbolj podroben opis držav Srednje in Južne Azije, ki je bilo kdajkoli napisano s strani kitajskega budističnega romarja. Ohranil je tudi zapise o političnih in socialnih vidikih držav, ki jih je obiskal.
 
Čeprav je bil prvotni in glavni namen pisanja tega besedila pridobivanje budističnih knjig in učenje o budizmu, je na koncu naredilo še veliko več. Njegovi zapisi o krajih, ki jih je obiskal v Bengalu[[Bengalija|Bengaliji]] - predvsem Raktamrittika pri Karnasuvarni, Pundranagari in njegova okolici, Samatata, Tamralipti in Harikela - so bili zelo koristni pri preučevanju arheološke zgodovine BengalaBengalije. Besedila so tudi omogočila vpogled v zgodovino BengalaBengalije v 7. stoletju, še posebej v kraljestvo Gude pod Shashanko. Zaključil jo je šele leta 646 po cesarjevi prošnji. Prvi prevod te knjige je bil v francoščino leta 1857. Prevedel jo je francoski sinolog [[Stanislas Julien]].
 
{{v delu}}
Eden od njegovih največjih dosežkov je ustanovitev prve Faxiang šole (法相 宗) v Vzhodni Aziji. Faxing šole temeljijo na Yogācāra filozofiji. Čeprav njegova šola ni bila uspešna dolgo časa, so svoje teorije o percepciji, zavesti, karmi, preporodu, itd. prišle v doktrine drugih bolj uspešnih šol.
 
Njegov prevod Heart Sutra je postal in ostaja standard v vseh vzhodnoazijskih budističnih sektah. Je osnova za vse kitajske komentarje o sutri in recitacije po vsej Kitajski, Koreji in Japonski. Njegov slog v tem prevodu je bil po kitajskih standardih okoren in preveč dobeseden ter ga je zaznamovala znanstvena inovativnost v terminologiji; običajno, kjer obstaja še ena različica prejšnjega prevajalca Kumārajīva, je Kumārajīva bolj priljubljena. Prevod je bil običajno občudovan le v tradicionalnem kitajskem višjem sloju in se še vedno zelo spoštuje, saj so številni znani pretekli in sedanji kitajski kaligrafi uporabili to besedilo za svoje umetnine.