Emil Kraepelin: Razlika med redakcijama

Brez spremembe v velikosti ,  pred 1 mesecem
pravopis
(pravopis)
Pozval je k ponovnemu iskanju fizičnih vzrokov duševnih bolezni in postavil temelje sodobnega klasifikacijskega sistema za duševne bolezni. Kraepelin je predlagal, da bi lahko s preučevanjem zgodovine primerov in z določitvijo specifičnih motenj napovedali napredovanje duševnih bolezni, po upoštevanju posameznih razlik v osebnosti in starosti pacientov na začetku bolezni. Namesto da bi razdelil bolezni po navzven vidnih simptomskih podobnostih, se je pri raziskavah oziral tudi na spremembo simptomov tekom bolezni in s tem potek bolezni. S tem je pridobil nadaljnji kriterij razločevanja simptomov psihičnih posebnosti.
 
V peti izdaji svojega učbenika iz leta 1896 je izčrpno raziskal mentalne zablode. Leta 1899 je v šesti izdaji svojega psihiatričnega učbenika odkril še danes veljavno delitev psihoz, pri čemer je predčasno demenco ("[[dementia praecox]]") primerjal z [[Bipolarna motnja|manično-depresivno norostjo]]. Kriterij za to delitev je bil različen potek: v nasprotju zs predčasno demenco se simptomi manično-depresivne norosti pojavijo ponovno. Sedaj je znano, da to pravilo ne drži v vsakem primeru. Načelna težnja pa je dolgo časa veljala za neovrgljivo. Na podlagi ugotovitev nove genetske raziskave pa te delitve ni mogoče več znanstveno vzdrževati. Svetovno psihiatrično združenje je leta 2007 objavilo dober pregled [[Polemika|polemike]] o Kraepelinu.
 
Po eksperimentalnih protokolih, ki se jih je naučil v Wundtovem laboratoriju, je Kraepelin preučil učinke alkohola, morfija in drugih drog na ljudi. Uporabljajoč Wundtove asociacijske poskuse pri psihiatričnih problemih je Kraepelin ugotovil, da so asociacije psihotičnih bolnikov podobne tistim, ki so jih imeli utrujeni ali omamljeni osebki. V obeh primerih so bile asociacije po navadi površne in so temeljile na navadi, ne pa na smiselnih odnosih.
246.756

urejanj