Jean-Honoré Fragonard: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Dela: np |
np |
||
Vrstica 28:
Medtem ko je bil v Rimu, je Fragonard sklenil prijateljstvo s kolegom slikarjem Hubertom Robertom. Leta 1760 sta skupaj gostovala po Italiji in izvedla številne skice lokalnih krajin. Prav v teh romantičnih vrtovih, z vodnjaki, jamami, templji in terasami je Fragonard zasnoval sanje, ki naj bi jih kasneje upodobil v svoji umetnosti. Naučil se je tudi občudovati mojstre nizozemske in flamanske šole ([[Peter Paul Rubens|Rubens]], [[Frans Hals|Hals]], [[Rembrandt]], [[Jacob van Ruisdael|Ruisdael]]) in posnemal njihove lahkotne in živahne poteze s čopiči. K temu vplivu je dodal tudi globok vtis, ki ga je nanj naredila razkošna načičkanost [[Giovanni Battista Tiepolo |Giovanni Battista Tiepola]], čigar dela je imel priložnost študirati v Benetkah, preden se je leta 1761 vrnil v Pariz.
Leta 1765 je bila njegova slika ''Coresus et Callirhoe'' sprejeta na akademijo. Dobi je pompozno (čeprav ne povsem resno) pohvalo [[Denis Diderot |Diderota]], kupil pa jo je kralj, ki jo je reproduciral v tovarni gobelinov. Dotlej je Fragonard okleval med verskimi, klasičnimi in drugimi predmeti; zdaj pa ga je zahteva bogatih umetniških pokroviteljev dvora Ludvika XV. zagotovo usmerila k tistim prizorom ljubezni in brezvoljnosti, s katerimi bo njegovo ime za vedno povezano in ki jih spremljata le nežna lepota njegovih barv in virtuoznost njegovega čudovitega čopiča; taka dela so ''[[Slepe miši]]'' (''Le collin maillard'')<ref name="ReferenceA">{{Cite journal | last1 = Milam | first1 = Jennifer | issn = 0141-6790 | title = Fragonard and the blindman's game: Interpreting representations of Blindman's Buff. | journal = Art History | volume = 21 | issue = 1 | pages = 1–25 | year = 1998 | doi=10.1111/1467-8365.00090}}</ref>, ''Serment d'amour'' ('Ljubezenska prisega'), ''Le Verrou'' (''[[Zapah (Fragonard)|Zapah]]''), ''La Culbute'', ''La Chemise enlevée'' ('Dvignjena srajca') in ''L 'escarpolette'' (''[[Gugalnica (Fragonard)|Gugalnica]]'', Wallace Collection), ''[[Skrivno srečanje]]'' in njegova dekoracija stanovanja Madame du Barry in plesalke Madeleine Guimard. Portret Denisa Diderota (1769) so pred kratkim pripisali Fragonardu z vprašajem.
Lahek odziv na to vrsto ambicioznih del je Fragonarda spodbudil, naj opusti rokoko in eksperimentira z neoklasicizmom. 17. junija 1769 se je poročil z Marie-Anne Gérard, ki je bila slikarka miniatur <ref name="Monsieur Fragonard">{{Cite magazine | last1 = Ferrand | first1 = Franck | issn = 0895-3651 | title = Monsieur Fragonard. | magazine = France Today | volume = 23 | issue = 2 | pages = 30–31 | year = 2008 }}</ref> (1745–1823) in imela hčerko Rosalie Fragonard (1769–1788), ki je postala ena izmed njegovih najljubših manekenk. Oktobra 1773 se je s Pierre-Jacquesom Onézymejem Bergeretom de Grancourtom in njegovim sinom znova odpravil v Italijo. Septembra 1774 se je vrnil preko Dunaja, Prage, Dresdena, Frankfurta in Strasbourga.
| |||