|
[[Slika:Ivan Cankar - Erotika.pdf|thumb|[[Ivan Cankar|Cankarjeva]] ''[[Erotika (pesniška zbirka)|Erotika]]'' iz leta 1899]]
'''Slovenska moderna''' v [[književnost]]i med letoma 1899 in 1918. Izraz moderna izhaja iz besede ''modernus'', kar pomeni nedaven, sodoben ali sodobna. V literaturi se je pojavil leta [[1899]], ko sta izšli dve pesniški zbirki: [[Ivan Cankar|Cankarjeva]] [[Erotika (pesniška zbirka)|Erotika]] in [[Oton Župančič|Župančičeva]] [[Čaša opojnosti]]. Pojavile so se nove teme, novi motivi, novi izrazi in nova mišljenja. Še vedno se je pojavljala tradicija [[Romantika|romantike]], zgledovali so se po [[Heinrich Heine|Heineju]], [[France Prešeren|Prešernu]] ter [[ljudsko slovstvo|ljudskem slovstvu]]. Moderna je razvila vse tri [[književne zvrsti oz. vrste]]: [[Lirika|liriko]], [[Epika|epiko]], [[Dramatika|dramatiko]] oz. [[poezij]]o, [[proz]]o, [[dramatik]]o..
*
== Lirika oz. poezija ==
Najpomembnejši pesniki so bili [[Ivan Cankar]], [[Oton Župančič]], [[Dragotin Kette]], [[Josip Murn Aleksandrov]], [[Alojz Gradnik]]. Prvi štirje so se zbirali v krogu [[Zadruga|Zadruge]] (literarni krožek).
V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo, saj je bila tista iz obdobja med [[Romantika|romantiko]] in [[Realizem|realizmom]] epigonska in je izgubila neposredno izpovedno moč. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami [[Simbolizem|simbolizma]] in [[Dekadenca|dekadence]]. [[Verz|Verz]] in [[Ritem|ritem]] sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat. Najdemo [[Nova romantika|novoromantično]] čustvenost, zlasti pri [[Dragotin Kette|Ketteju]] in Murnu ter pri mladem Župančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette. Velik vpliv sta imela tudi [[Borut Kokut|Borut Kokut]] in [[Simon Babič|Simon Babič]], saj sta denarno podpirala naše velike pisce, kot sta Oton Župančič in Dragotin Kette.
==== Zvrsti in vrste oz. oblike ====
Po [[France Prešeren|Prešernu]] je nov vrh dosegla [[ljubezenska pesem]], ob njej pa še [[razpoloženjska pesem|razpoloženjska]], [[osebnoizpovedna|osebnoizpovedna pesem]], [[miselna pesem|miselna]], [[domovinska pesem|domovinska]], pa tudi [[socialna pesem|socialna]] in [[religiozna pesem|religiozna]]. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. [[Oton Župančič|Župančič]] je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih [[verz]]ov in [[kitica|kitic]], s svobodnim [[ritem|ritmom]], ki spominjajo na [[himna|himne]], [[oda|ode]] in [[psalm]]e. [[Verz]] se je sprostil; [[Silabotoničen verz|silabotoničnega]] so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena. Dokončni preboj v moderno je dosegla Župančičeva pesem ''Roža mogota''. Cankar se po njej umakne iz pesništva v pisateljstvo.Ob koncu 19. stol. so na slovenskem političnem področju nastopale tri glavne politične stranke: Katoliška narodna stranka (klerikalna), Jugoslovanska socialnodemokratska stranka in Narodno napredna stranka (liberalna). Vodilna je bila klerikalna stranka, ki se je kasneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, njen predstavnik pa je bil J. E. Krek.
Najznačilnejša pojava na Slovenskem v tem času sta bila: industrializacija in izseljevanje. Na [[Koroška|Koroškem]] in [[Štajerska|Štajerskem]] se je povečeval nacionalno-imperialistični vpliv, na Primorskem pa je nastopal italijanski iredentizem (politično rovarjenje proti državi).
Leta 1908 je vladala tako imenovana [[aneksijska kriza]], ko si je [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrska]] priključila [[Bosna in Hercegovina|Bosno in Hercegovino]]. V [[Ljubljana|Ljubljani]] so bile [[Demonstracija|demonstracije]] kot odgovor na napade Nemcev proti Slovencem na [[Ptuj|Ptuju]]. Nemški vojaki so tedaj streljali na demonstrante in ubili Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra. Tako so Slovenci postali še bolj protiavstrijsko usmerjeni.
V ospredju pa je bilo tudi jugoslovansko vprašanje; v ta namen je nastala tivolska resolucija. Narodno vprašanje pa so reševali tudi mladi člani preporoda, kateri so izdajali tudi istoimensko revijo, ki je izhajala od 1912 do 1913.
S svojim predavanjem Slovenci in Jugoslovani je na ta problem pomembno vplival tudi [[Ivan Cankar|Ivan Cankar]]. Zanj je bilo jugoslovansko vprašanje zgolj politično, ne pa tudi kulturno.
Obdobje moderne pa je bilo pomembno tudi za področje kulture, še posebej [[Književnost|književnosti]]. Po Prešernu doseže naša književnost v tem obdobju spet evropsko raven. Pomembna je tudi likovna umetnost tega časa. Slikarji - impresionisti so bili: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama, kipar Franc Berneker ter arhitekt Jože Plečnik.
Pomembno vlogo pa je imelo tudi gledališče, kjer so prvič odigrali Cankarjeve drame.
Poglavitni pesniki in pisatelji moderne pa so: Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Ivan Cankar, Oton Župančič, Izidor Cankar in Alojz Gradnik.
Moderna je obdobje, ko se na slovenskem začnejo uveljavljati nova romantika, dekadenca in simbolizem.
Začetek moderne je bil leta 1899, ko sta izšli: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti. Konča pa se z letom 1918, s smrtjo Cankarja in koncem prve svetovne vojne.
Nova romantika: obnova »stare« romantike z začetka 19. stol., njene domišljije, čustev in oblik, vendar z novim zagonom in v skladu s spremenjenimi razmerami.
Dekadenca: umetniška smer, za katero je značilen pretiran individualizem, čaščenje oblike in umetnosti zaradi nje same. Človek je prenasičen, duševno utrujen in beži od stvarnosti v svet umetnosti. Vlada mračno razpoloženje.
Simbolizem: umetniška smer, ki za izrazno sredstvo uporablja simbole, oziroma podobe, ki pa so dvoumni in nejasni.
Moderna je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti. V obdobju dvajsetih let je dala vrhunska dela v liriki, epiki in dramatiki oz. poeziji, prozi in dramatiki. Ustvarila je pomembno književno kritiko in esejistiko.
== Epika oz. proza ==
Najpomembnejši ustvarjalci so bili [[Ivan Cankar]], [[Izidor Cankar]], [[Fran Saleški Finžgar]], [[Fran Milčinski]], [[Zofka Kveder]] in [[Ksaver Meško]]. S Cankarjem je slovenska proza prvič dosegla svetovni vrh. Pripovedništvo je bilo sicer še vedno zelo realistično in naturalistično, npr. pri Kvedrovi, Finžgarju,... Pojavljalo se je novo, novoromantično pripovedništvo, v katerem je bil najpomembnejši Cankar, ki je v pripovedništvo vnašal čustvenost, domišljijo in pogosto [[lirski značaj]]. Včasih se je pojavila [[dekadenčna proza]], posebno pri temah, ki predstavljajo bolestna razpoloženja, patološko duševna stanja in estetsko prefinjene pojave. [[Simbolistična proza]] se je pojavljala zlasti tam, kjer je bil slog sicer [[impresionizem|impresionističen]], a simboli niso bili težki, nejasni, nerazumljivi in namesto simbolov je tudi [[Ivan Cankar|Cankar]] (kot najizrazitejši [[simbolizem|simbolist]]) ljubil [[alegorija|alegorije]] in [[prispodoba|prispodobe]]. Od zvrsti in vrst oz. oblik so bile v prozi moderne priljubljene predvsem [[črtice]], [[novele]] in [[povesti]], razvil pa se je tudi [[roman]].
Razpon tem in motivov je bil zelo širok, mnogo obsežnejši kot v obdobju med [[romantika|romantiko]] in [[realizem|realizmom]]. Pojavljale so se ljubezenske snovi, socialni problemi, politične in moralne [[satira|satire]]. Med glavnimi vprašanji literature tistega časa najdemo vprašanja [[izseljevanje|izseljevanja]], položaja ženske, vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti, deloma tudi revolucije. Brezčasnost v prozi je dosegel [[Ivan Cankar]].
== Dramatika ==
Dramatika se je zelo razvila in prinesla vse dramatske zvrsti oz. vrste: [[tragedija|tragedije]], [[komedija|komedije]], [[resnobna drama|resnobne drame]], [[farsa|farse]] in tudi prve primere ljudskih iger, ki jih je pisal predvsem [[Fran Saleški Finžgar]]. Z Ivanom Cankarjem je dramatika dosegla evropski nivo.
V tem času je literatura postala povsem nova, pomembna je postala duša. Z modernimi [[Leposlovje|leposlovnimi]] tokovi so se slovenski literati srečali na [[Dunaj]]u, od koder so jih prinesli v slovensko literaturo.
V tem času sta bili pomembni dve [[založba|založbi]], ki sta izdajali dela literatov moderne: [[Schwentnerjeva založba]] in [[Kleimayr-Bambergova založba]].
Začetek 20. stoletja je na Slovenskem pomenil velik razcvet tudi drugih vej umetnosti, in sicer [[Slikarstvo|slikarstva]], [[glasba|glasbe]] in [[arhitektura|arhitekture]]. Med arhitekti sta bila najpomembnejša [[Jože Plečnik|Plečnik]] in [[Maks Fabiani]]; med slikarji [[impresionizem|impresionisti]] [[Rihard Jakopič]], [[Matija Jama]], [[Matej Sternen]], [[Ivan Grohar]]; med glasbeniki [[Aleksander Lajovic]], [[Uroš Krek (skladatelj)|Uroš Krek]].
= Glej tudi =
*[[Kaj je razsvetljenstvo (Foucault)#Drža modernosti kot grški ethos|Drža modernosti pri Baudelairu]]
*[[postmodernizem]]
[[Kategorija:Slovenska književnost]]
|
