Ljubljanica: Razlika med redakcijama

Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v [[Ljubljana|Ljubljani]] in pritoka [[Ljubija (Ljubljanica)|Ljubije]] sta zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.<ref>{{navedi splet |url= http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2003115&stevilka=5033|title=Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi, in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena |accessdate= |date= 24. 11. 2003 |format= |work=Uradni list RS, št. 115/2003}}</ref>

 

Ljubljanica izvira v več kraških izvirih južno od [[Vrhnika|Vrhnike]] in pri [[Verd]]u, v katerih pridejo na dan vode iz obsežnega kraškega zaledja, mdr. iz [[Cerkniško polje|Cerkniškega polja]], [[ponor]]ov [[Unica|Unice]] na severnem koncu [[Planinsko polje|Planinskega polja]] in z [[Logaško polje|Logaškega polja]]. V neposrednem zaledju izvirov so številne [[udornica|udornice]], ki nam kažejo, da so pod površjem obsežni jamski rovi, po katerih priteka voda do kraških izvirov.

 

 

Od sotočja naprej teče reka v loku skozi [[Vrhnika|Vrhniko]], nato se usmeri proti vzhodu in teče po mokrotnem dnu [[Ljubljansko barje|Ljubljanskega barja]], z desne dobi močna kraška pritoka [[Ljubija (Ljubljanica)|Ljubijo]] in [[Bistra, Ljubljanica|Bistro]] ter nekraško [[Borovniščica|Borovniščico]]. Po nekaj kilometrih se skoraj dotakne južnega roba Barja pri [[Podpeč, Brezovica|Podpeči]], nato pa se obrne proti severovzhodu in teče v skoraj ravni črti (ta del so regulirali že v rimski dobi zaradi rečnega transporta) mimo [[Črna vas|Črne vasi]] do [[Ljubljana|Ljubljane]]. V tem delu se vanjo stekajo številni osuševalni kanali ter desna pritoka [[Iška]] in [[Ižica]].

 

== Galerija ==

Slika:Bistra Ljubljanica slovenio.jpg|Izvir [[Bistra, Ljubljanica|Bistre]]

Slika:Retovje, Ljubljanica.JPG|Izvir Veliko okence ob nizki vodi