|
Kralj, ki si je bil prevzel vso odgovornost za poboj – seveda le za "drugo dejanje" – je stvar opravičil s potrebo, da se "prepreči hugenotska zarota proti kralju, njegovi družini in njegovi državi". Evropskim vladarjem, vključno s papežem Gregorjem XIII., je bila vest o pokolu podana kot "kraljeva zmaga nad hugenotsko zaroto"<ref>''Enciclopedia cattolica'', vol. II, coll. 924-6</ref>. Ob prejemu novice je [[Filip II. Španski]] izjavil, da je to najlepši dan njegovega življenja. Papež Gregor XIII. je dal izvesti svečano zahvalnico ''Te Deum'' in naročil skovati spominsko medaljo.
==Odgovornost==
Zgodovinarji si niso edini v pripisovanju moralne in politične odgovornosti za šentjernejski poboj. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da je vsega kriva regentka Katarina Medičejska, ki naj bi direktno ukazala poboj vseh protestantov. Čeprav ni želela Colignyjeve smrti, ki bi okrnila težko doseženo ravnovesje sil, naj bi Katarina po atentatu uvidela, da državi sedaj grozi hugenotska sla po maščevanju. Zaradi te ogroženosti naj bi se odločila prekrižati protestantske načrte s pobojem njihovih poglavarjev. Zato je tudi kralj formalno prevzel vso odgovornost, s čimer je hotel pokazati svojo vojaško premoč. <ref>Crouzet, D.: ''La nuit de la Saint-Barthélemy. Un rêve perdu de la Renaissance'', Fayard, 1994</ref>. Danes mnogi zgodovinarji sprejemajo to tezo, ker je bila v tistih časih fizična odstranitev nasprotnikov popolnoma razumljiva politična poteza. Vsekakor pa dvomijo, da sta bila kralj in njegova mati sploh seznanjena z dogajanji "tretjega dejanja", to je s pokoli, ki so sledili.
Nekateri moderni zgodovinarji <ref>Wanegffelen, T.: ''Catherine de Médicis : le pouvoir au féminin'', Paris, Payot, coll. « Biographie Payot », 2005 (ISBN 2-228-90018-4)</ref> so mnenja, da je bil vodilna osebnost teh dogodkov Henrik Anžujski (pozneje kralj [[Henrik III. Francoski]]), ki je hotel izkoristiti verske spore za svoje osebno napredovanje na dvoru. Zato naj bi se zavezal s Henrijem de Guise, s katerim naj bi organiziral sistematični poboj vseh hugenotov in njihovih zagovornikov. Po umoru hugenotskih veljakov, ki je bil izvršen po kraljevem ukazu, naj bi Henrik hotel močno pomnožiti pokole in skrunjenja, kar naj bi pred očmi ostale Evrope odločilno zmanjšalo ugled kraljeve družine in posredno pomagalo njemu do prestola.
Drugi <ref>Bourgeon, J.L.: ''Qui est responsable de la Saint-Barthélemy ?'', L'Histoire, no 154, april 1992</ref> spet trdijo, da so za pokol krivi enostavno Parižani sami, ki jih je dvorna politika zavedla v krvavo obračunavanje z verskimi nasprotniki. Po tej tezi naj bi pripadniki družine le Guise in agenti Filipa II. Španskega izvedli [[državni udar]], najprej z atentatom na Colignyja, pozneje tudi s pouličnimi poboji, s katerimi so prepričevali ljudstvo, da branijo kralja. V resnici so bila vsa ta obračunavanja v nasprotju z dotedanjo kraljevo politiko in naj bi samo služila kot dokaz kraljeve nesposobnosti. Čeprav je sodelovanje prebivalstva verjetno celo preseglo predvidevanja, je državni udar propadel zaradi evropske solidarnosti s kraljevo družino.
Obe tezi, o državnem udaru in o spletkah Henrika Anžujskega, sta bolj sprejemljivi od krutosti Katarine Medičejske tudi ob upoštevanju pobojev v drugih francoskih mestih. Dolga vrsta pobojev po vsej državi pomeni preventivno načrtovanje ubijanja hugenotov, ali vsaj organizirano spodbujanje ljudstva k nasilju. Katarina Medičejska oziroma kralj pa gotovo nista želela nemirov po državi in nista mogla imeti koristi od njih.
== Glej tudi ==
|
