Anton Klančič: Razlika med redakcijama

Rodil se je v družini posestnika Janeza Klančiča. Njihov priimek je dobil slovensko obliko šele leta 1898. Leta 1871 je bil izvoljen za [[župan]]a novoustanovljene občine Podgora (sedaj [[Italijanščina|ital.]] Piedimonte del Calvario), v katero so poleg kraja Podgora spadali še kraji Oslavje (Oslavia) Pevma (Piuma), [[Podsabotin]] in Štmaver (San Mauro). Ob izvolitvi je bil Klančič še mlad, vendar že zelo dejaven v narodnem gibanju tudi zunaj svoje občine; družil se je z vidnimi slovenskimi politiki v Gorici in bil leta 1868 med voditelji [[Taborsko gibanje|tabora]] v [[Šempas]]u. V času njegovega županovanja je doživela občina Podgora velik razmah. V urade je vpeljal uporabo slovenskega jezika, poskrbel za novi šolski poslopji in otroška vrtca v Podgori in Pevmi, zgradil novi [[most]] čez [[Soča|Sočo]] »na Barki« ter poskrbel za obnovo cest in poti. Krajani Podgore so 2. novembra 1911 praznovali 40. letnico njegovega županovanja. V maju 1915 se je zaradi vojnih razmer umaknil v notranjost monarhije, najprej v Rihemberk (sedaj [[Branik]]), nato k Devici Mariji v Polju pri [[Ljubljana|Ljubljani]] (sedaj [[Četrtna skupnost Polje]]). Tu je bil v času vojne tudi nekaj časa župan. Po končani [[prva svetovna vojna|vojni]] se je vrnil v Podgoro, bil še nekaj let občinski svetnik, županovanja pa zaradi starosti ni želel prevzeti.<ref name =''"Leksikon''">''Primorski slovenski biografski leksikon''. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.</ref>

Klančič je Podgorsko občino vodil 47 let. Kot politik je bil ves čas pristaš dr. [[Anton Gregorčič|Antona Gregorčiča]]. Leta 1884 je bil prvič izvoljen za deželnega poslanca v kuriji slovenskega veleposestva v [[Deželni zbor Goriško-Gradiščanske|goriški deželni zbor]], kar se je do začetka vojne ob Soči še večkrat ponovilo. Bil je tudi v odboru Gregorčičeve Centralne posojilnice ter med glavnimi pobudniki kulturnega in zadružnega gibanja v podgoriški občini.<ref name =''"Leksikon''"/>