Lažni Dimitrij I.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
nadaljevanje |
→Pot na ruski prestol: vladanje |
||
Vrstica 42:
S smrtjo nepriljubljenega carja je bila odpravljena še zadnja ovira do Dimitrijevega uspeha. Zmagovita ruska vojska je dezertirala na Dimitrijevo stran, njej pa so sledili še drugi. 1. januarja so nezadovoljni moskovski bojarji izvedli dvorni udar, aretirali novega carja [[Fjodor II. Ruski|Fjodorja II.]] in njegovo mater, vdovo Borisa Godunova.
20. junija je Dimitrij triumfalno vstopil v Moskvo. 21. julija ga je novi moskovski patriarh Ignacij kronal za ruskega carja.
==Vladanje==
[[Slika:Newrew - False Dimitry I swearing Sigismund III introduction of catholicism in Russia.jpg|thumb| Nikolai Nevrev (1879): ''Lažni Dimitrij I. prisega zvestobo kralju Sigismundu III.'']]
[[Slika:Last minutes of False Dmitry.jpg|thumb|Carl Wenig (1879): ''Zadnje minute Lažnega Dimitrija'']]
Da bi utrdil svojo oblast, je obiskal grob carja Ivana in samostan njegove vdove Marije Nagaja, ki ga je sprejela za sina in potrdila njegovo zgodbo. Godunove, tudi carjeviča [[Fjodor II. Ruski|Fjodorja II.]] in njegovo mater, so usmrtili. Prizanesli so samo carični Ksenji, ki jo je Dimitrij za pet mesecev vzel za svojo carsko priležnico. Številnim plemiškim družinam, ki jih je Boris Godunov izgnal (Šujski, Goličini, Romanovi in drugi), je Dimitrij dovolil vrnitev v Moskvo. Fjodor Romanov, začetnik kasnejše carske dinastije, je bil imenovan za rostovskega metropolita. Njegovega predhodnika Joba, ki ni priznal novega carja, so izgnali.
Dimitrij je načrtoval več političnih in gospodarskih reform. Ponovno je uvedel [[Jurijev dan]], s katerim je poskušal olajšati položaj kmetstva. Na ta dan je bilo [[Tlačanstvo|tlačanom]] dovoljeno, da zamenjajo svojega zemljiškega gospoda. Carjev izbranec na dvoru je bil osemnajstletni knez Ivan Hvorostinin, ki je bil po mnenju zgodovinarjev eden od prvih Rusov, ki je dal dvoru zahoden značaj.<ref>Treadgold, Donald W. ''The West in Russia and China, Religious and Secular Thought in Modern Times, Vol1: Russia, 1472-1917''. Cambridge University Press. 1973. str. 49.</ref>
V zunanji politiki se je povezoval predvsem z Republiko obeh narodov in [[Papeška država|Papeško državo]]. Načrtoval je vojno proti [[Osmansko cesarstvo|Osmanskemu cesarstvu]] in v ta namen naročil masovno proizvodnjo [[Strelno orožje|strelnega orožja]]. V dopisih se je naslavljal kor "car Rusije", stoletje pred [[Peter I. Veliki|Petrom I.]], čeprav v tistem času naziv ni bil uradno priznan. Stalno se je bril in strigel, kar je bilo za tisti čas zelo nenavadno.
8. maja 1606 se je v Moskvi poročil z Marino Mnišek. V tistem času je bilo v navadi, da se je carjeva nevesta druge vere spreobrnila v pravoslavje. Po Moskvi so se začele širiti govorice, da je Dimitrij poljskemu kralju Sigismundu in [[Papež Pavel V.|papežu Pavlu V.]] obljubil, da bo Rusko pravoslavno cerkev združil s Svetim sedežem in dobil njuno podporo. Združitev naj bi bila eden od razlogov, da se carica Marina ni spreobrnila v pravoslavno vero, kar je razjezilo pravoslavno cerkev, bojarje in prebivalstvo.
Zamerljivi knez Vasilij Šujski, glavar bojarjev, je začel kovati zaroto proti carju in ga obtožil, da širi [[katolištvo]], [[luteranstvo]] in [[Sodomija|sodomijo]]. Za te obtožbe je dobil široko podporo, predvsem zato, ker se je Dimitrij obdal s tujci, ki so se posmehovali ruskim običajem. Po ruskem letopiscu [[Abraham Palicin|Abrahamu Palicinu]] je Dimitrij veliko Moskovčanov razjezil z dovoljenjem katoliškim in protestantskim [[Najemnik|najemnikom]]. ki so jih Rusi imeli za [[heretik]]e, da molijo v pravoslavnih cerkvah.<ref>Serge Zenkovsky. ''Medieval Russia's Epics, Chronicles, and Tales''. Revised and Enlarged Edition, Meridian Books, 1974. str. 383-385.</ref>
Šujskijevi pristaši so začeli širiti vest, da namerava car ukazati svojim poljskim zaveznikom, naj zaprejo moskovska mestna vrata in pobijejo meščane. Dokazov za takšen ukaz ni, Palicinova kronika pa ukaz navaja kot nedvomno dejstvo.<ref> Zenkovsky (1974), str. 385.</ref>
==Sklici==
| |||