Igo Gruden: Razlika med redakcijama

Grudnovo časopisno polemiziranje in pravniško delo je imelo tudi politične posledice. Bil je član pripravljalnega odbora ''Društva prijateljev Sovjetske zveze'' (1940), naslednje leto je bil odvetnik [[Tone Hace|Toneta Haceta]], najbolj drznega predvojnega zločinca na Slovenskem. Po okupaciji [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] se je pridružil gibanju [[Osvobodilna fronta|OF]]; takrat mu je v [[Beograd]]u umrla mati. V vojnem času je kot odvetnik-branilec sodeloval na mnogih procesih zoper aktiviste in simpatizerje OF, med drugim tudi na znanem [[Preserski proces|Preserskem procesu]]. Konec leta 1942 je bil aretiran in zaprt v ''[[Belgijska vojašnica, Ljubljana|Belgijski vojašnici]]'', nato pa interniran v taborišču ''Visco'' v [[Furlanija|Furlaniji]], ''Chiesonuova'' v bližini [[Padova|Padove]] in naposled na otok [[Rab]], kjer je dočakal [[kapitulacija|kapitulacijo]] [[Italija|Italije]] in osvoboditev otoka. Tako je postal upravnik tamkajšnje bolnišnice. Leta 1944 se je skupaj z drugimi taboriščniki umaknil na otok [[Vis]], od tam pa preko [[Apulija|Apulije]] v [[begunsko taborišče|begunska taborišča]] v [[Egipt]]. Naslednje leto se je preko Italije vrnil v Beograd, kjer je po nalogu NOV postal [[urednik]] v slovenskem uredništvu [[Radio Beograd|Radia Beograd]]. Po osvoboditvi Slovenije se je vrnil v Ljubljano, kjer se je končno oženil s Pepco Zajc (1945) in se zaposlil na Ministrstvu za prosveto. Tega leta je izšla pesniška zbirka ''V pregnanstvo''. Leta 1946 je njegova zbirka ''V pregnanstvo'' doživela ponatis, hkrati pa je izšla zbirka ''Pesnikovo srce''. Rodil se je sin Primož, leto pred Grudnovo smrtjo pa še sin Aleš. Leta 1947 je prejel tudi [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]]. V svojem zadnjem življenjskem obdobju se je ukvarjal s prevajanjem, zlasti bolgarskega pesništva. Oblasti ''Cone A'' [[Svobodno tržaško ozemlje|Svobodnega tržaškega ozemlja]] mu niso dovolile obiska rojstnega kraja Nabrežine.

 

 

== Zunanje povezave ==