Katari: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dopolnjeno |
dodano iz en wiki |
||
Vrstica 44:
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se katari ohranili, pa so bil vsi poizkusi ob tako fanatičnem nasprotniku povsem zaman. V slogu pravega križarskega osvajanja je križarska vojska zavzela vsako vas in vsako mesto, ter pobila njihove prebivalce. Tisti pa, ki so preživeli, so se zatekli v gorske trdnjave, kjer so upali, da jim oblegovalci ne bodo mogli do živega. Kljub temu, da so bile trdnjave nezavzetne, pa fanatična krščanska vojska ni odnehala. Ko je zmanjkalo mest in vasi, ki bi jih lahko zavzeli so se lotili še teh trdnjav. Vsako posebej so obkolili in izolirali od zunanjega sveta, nato pa izstradali in zavzeli vse do zadnje. Kot zadnja je padla [[Château de Montségur|trdnjava Montségur]] leta 1244. Vanjo se je zateklo približno 900 ljudi, ki so jo branili polnih deset mesecev. Križarji so jim obljubili življenje, če se predajo, a polovica preživelih je že sama poskakala v prepade pod trdnjavo, ostale pa so križarji poslali na grmado. Padec zadnje trdnjave pa je pomenil tudi konec gibanja v Franciji. Redki preživeli so se porazgubili po vsej Evropi in izginili v pozabo, z njimi pa tudi njihova tradicija in znanje. Zadnji ''perfecti'', Guillaum Belibasta je bil na grmadi sežgan leta 1324, dokončno pa je inkvizicija prenehala preganjati katare leta 1412.
== Poznejša zgodovina ==
Po zatrtju katarov so bili potomci diskriminirani, včasih pa so morali živeti zunaj mest in njihove obrambe. Ohranili so svojo katarsko identiteto, kljub ponovni vključitvi v katolištvo. Vsaka uporaba besede ''katar'', ki se nanaša na ljudi po zatrtju katarov v 14. stoletju, je kulturna ali podedovana referenca. Zanimanje za katare, njihovo zgodovino, zapuščino in verovanja se nadaljuje.
=== ''Pays Cathare'' ===
[[File:Château de Montségur - vue aérienne 2.jpg|thumb| Château de Montségur je bil porušen po letu 1244. Sedanja trdnjava sledi francoski vojaški arhitekturi iz 17. stoletja.]]
Izraz ''Pays Cathare'', ki v francoščini pomeni 'katarska država', se uporablja za označevanje dediščine katarov in zgodovine regije, kjer je bilo gibanje tradicionalno najmočnejše. To območje je osredotočeno na trdnjave, kot sta Château de Montségur in Carcassonne; tudi francoski [[Aude (departma) |departma Aude]] uporablja naslov ''Pays Cathare'' v turističnih brošurah <ref>{{cite web |url=http://www.payscathare.com/www/contenu/d_payscathare.asp |title=Pays Cathare}}</ref>. Na teh območjih so ruševine iz vojne proti katarom vidne še danes.
Promocija identitete ''Pays Cathare'' pa ni nujno ustrezna. Številnih promoviranih gradov niso gradili katari, ampak lokalni plemiči, pozneje pa so jih mnogi obnovili in razširili za strateške namene. Dobra primera sta veličastna gradova Château de Quéribus in Peyrepertuse, ki sta oba zasidrana na prepadnih stenah na zadnjih obronkih gorovja Corbieres. Bili so nekaj sto let obmejne trdnjave, ki so pripadale francoski kroni in večina tega, kar je še ostalo, izvira iz obdobja po katarih. Mnogi menijo, da je grofija Foix dejansko zgodovinsko središče katarov.
== Izpraševanje heretikov ==
Da bi našel nekaj preostalih krivovercev v vasi Montaillou in okoli nje, je Jacques Fournier, pamierski škof, bodoči [[papež Benedikt XII.]] zaslišal tiste, za katere so sumili, da so bili krivoverci, v navzočnosti pisarjev, ki so snemali njihove pogovore. Dokument poznega 13. do zgodnjega 14. stoletja, ki so ga v vatikanskem arhivu odkrili v 1960-ih in ga je uredil Jean Duvernoy, je osnova za delo Emmanuela Le Roya Ladurieja ''Montaillou: Obljubljena dežela napak''.<ref> Emmanuel LeRoy Ladurie's ''Montaillou: the Promised Land of Erro''r for an analysis of the social context of these last Languedoc Cathars, and ''Power and Purity'' by Carol Lansing for a consideration of 13th-century Catharism in Orvieto.</ref>
== Zgodovinske raziskave ==
Objava zgodnje znanstvene knjige ''Križarski pohod proti gralu'' mladega Nemca Otta Rahna v 1930-ih je znova vzbudila zanimanje za povezavo katarov in [[Sveti gral|svetega grala]], zlasti v Nemčiji. Rahn je bil prepričan, da je delo ''[[Parzival]]'' iz 13. stoletja [[Wolfram von Eschenbach|Wolframa von Eschenbacha]] prikrit zapis katarov. Filozof in nacistični vladni funkcionar Alfred Rosenberg naklonjeno govori o katarih v ''Der Mythus des zwanzigsten Jahrhunderts''<ref name="Rosenberg, 1980?">{{cite web | url=https://archive.org/stream/TheMythOfThe20thCentury/MythOfThe20thCentury#page/n93/mode/2up/search/cathars | title=Myth of the 20th century | date=c. 1980 | accessdate=25 January 2017 | author=Rosenberg, Alfred | pages=93}}</ref>.
Akademske knjige v angleščini so se prvič pojavile v začetku tisočletja: na primer, ''The Cathars'' Malcolma Lamberta in ''The Cathars'' Malcolma Barberja.
Od 90. let prejšnjega stoletja in vse do danes so zgodovinarji, kot je R. I. Moore, radikalno izpodbijali obseg, v katerem je katarizem kot institucionalizirana religija dejansko obstajal. Na podlagi dela francoskih zgodovinarjev, kot sta Monique Zerner in Uwe Brunn, Mooreova ''Vojna proti krivoverstvu''<ref>R. I. Moore, ''War on Heresy''. New York: Belknap Press, 2012.</ref> trdi, da je katarizem »prihajal iz virov (''polnih domišljije'') cerkovnikov, z občasnimi okrepitvami raznih in neodvisnih manifestacij lokalnega antiklerikalizma ali apostolskega navdušenja« <ref>{{cite journal |first=R. I. |last=Moore |title=L. J. Sackville. ''Heresy and Heretics in the Thirteenth Century: The Textual Representations'' |journal=H-France Review |volume=12 |issue=44 |year=2012 |url=https://www.h-france.net/vol12reviews/vol12no44moore.pdf |access-date=11 June 2018}}</ref>. Skratka, Moore trdi, da moški in ženske, ki so jih preganjali kot katare, niso bili privrženci skrivne religije, uvožene z vzhoda, temveč so bili del širšega duhovnega preporoda, ki se je zgodil v poznem 12. in začetku 13. stoletja. Mooreovo delo kaže na večji zgodovinopisni trend k preučevanju, kako je zgradila cerkev<ref>{{cite web |first=Peter |last=Biller |title=review of ''The War on Heresy: Faith and Power in Medieval Europe'', (review no. 1546) |url=http://www.history.ac.uk/reviews/review/1546 |access-date=9 October 2015 |website=Reviews in History |postscript=, with R. I. Moore's response.}}</ref>.
== V umetnosti in glasbi ==
Glavna zapuščina katarskega gibanja je v pesmih in pesnitvah katarskih trubadurjev, čeprav je ta umetniška zapuščina le manjši del širše okcitanske jezikovne in umetniške dediščine. Nedavni umetniški projekti, ki se osredotočajo na element Katarov v provansalski in trubadurski umetnosti, vključujejo komercialna snemanja projektov Thomasa Binkleyja, umetnika Valentina Clastrierja in njegove CD Heresie, posvečene cerkvi v Catharsu<ref>L'Agonie du Languedoc: Claude Marti / Studio der frühen Musik – Thomas Binkley, dir. EMI "Reflexe" 1C 063-30 132 [LP-Stereo]1975</ref>, La Nef<ref>La Nef. Montségur: La tragédie cathare. Dorian Recordings.DOR-90243</ref> in Jordi Savall. Okcitanska pesem ''Lo Boièr'' je še posebej povezana s katari<ref>Savall The Forgotten Kingdom: The Cathar Tragedy – The Albigensian Crusade AVSA9873 A+C Alia Vox 2009</ref>.
Katarji so upodobljeni v betonski skulpturi ''Les Chevaliers Cathares'' Jacquesa Tissinierja ob l'autoroute des Deux Mers v Narbonnu<ref> ''Narbonne: les chevaliers cathares de Pech Loubat dans le top 15 des aires autoroutières 'immanquables'''[https://www.lindependant.fr/2016/05/03/narbonne-les-chevaliers-cathares-de-pech-loubat-dans-le-top-15-des-aires-autoroutieres-immanquables,2193299.php], 3 May 2016, L'Indépendant (Pyrénées-Orientales)</ref>.
== Sklici ==
| |||