Azerbajdžan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano |
dodano |
||
Vrstica 113:
Lokalna rodbina Širvanšah je postala vazal [[Timuridi|Timurjevega cesarstva]] in mu pomagala v njegovi vojni z vladarjem [[Zlata horda|Zlate horde]] [[Toktamiš]]em. Po Timurjevi smrti sta nastali dve neodvisni in rivalski državi: Kara Kojunlu in Ak Kojunlu. Širvanšahi so se vrnili in ohranili visoko stopnjo avtonomije kot lokalni vladarji in vazali od leta 861 in to več stoletij naprej. Leta 1501 je iranska rodbina Safavidov pokorila Širvanšahe in pridobila njihove posesti. V naslednjem stoletju so Safavidi nekoč sunitsko prebivalstvo spremenili v šiitski islam, kot so to storili s prebivalstvom v današnjem Iranu <ref>{{cite book |last=Akiner|first=Shirin |authorlink= |year=2004|title=The Caspian: Politics, Energy and Security|page= 158 |edition= |publisher=RoutledgeCurzon |url=https://books.google.com/books?id=N8IKR0oqdRkC|isbn=978-0-7007-0501-6}}</ref>. Safavidi so Širvanšahom dovolili, da ostanejo na oblasti pod safavidskim [[suzerenstvo]]m do leta 1538, ko jih je Safavidski kralj Tahmasp I. (vladal 1524–1576) popolnoma odstavil in to območje določil kot provinco Širvan. Sunitski Osmani so uspeli zasesti dele današnjega Azerbajdžana kot posledico osmansko-safavidske vojne 1578–1590; do začetka 17. stoletja jih je izpodrinil iranski vladar [[Abas I. Veliki |Abas I.]] (vladal 1588–1629). Ob propadu Safavidskega cesarstva so Baku in njegovo okolico na kratko zasedli Rusi kot posledico rusko-perzijske vojne 1722–1723. Kljub kratkim posredovanjem sosednjih iranskih tekmecev je dežela današnjega Azerbajdžana ostala pod iransko oblastjo od prvega pojava Safavidov do 19. stoletja.
=== Sodobna zgodovina ===
[[File:Khanates of the Caucasus in the 18th-19th centuries.png|thumb|left|250px|upright=1.4| Ozemlja kanatov (in sultanatov) v 18. do 19. stoletju]]
Po Safavidih je območju vladala iranska dinastija Afšaridov. Po smrti Nader šaha (vladal 1736–1747) so mnogi njegovi nekdanji subjekti izkoristili nestabilnost. Na območju so se pojavili številni kanati z različnimi oblikami avtonomije. Vladarji teh kanatov so bili neposredno povezani z vladajočimi iranskimi rodbinami in so bili vazali in podložniki iranskega šaha. Kanati so nadzorovali svoje zadeve po mednarodnih trgovinskih poteh med Srednjo Azijo in Zahodom.
Nato je bilo območje pod zaporednimi oblastmi iranskih [[Zandijci|Zandijcev]] in [[Kadžari|Kadžarov]]. Od poznega 18. stoletja si je cesarska Rusija prizadevala pridobiti zakavkaško regijo, ki je bila večinoma v rokah Irana. Leta 1804 so Rusi napadli in osvojili iransko mesto Gandža, kar je sprožilo [[Rusko-perzijska vojna (1804–1813)|rusko-perzijsko vojno 1804–1813]]. Vojaško močnejši so Rusi vojno končali z zmago.
[[File:Взятии штурмом крепости Гянджи.jpg|thumb|upright|Obleganje trdnjave Gandža leta 1804 med rusko-perzijsko vojno 1804–1813 ruskih sil pod vodstvom generala Pavla Ciciana]]
Po izgubi vojne je bil Iran prisiljen priznati nadvlado Ruskega cesarstva nad večino kanatov, skupaj z Gruzijo in Dagestanom, v skladu z Gulistansko pogodbo <ref name="books.google.nl">Timothy C. Dowling [https://books.google.com/books?id=KTq2BQAAQBAJ&pg=PA728 ''Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond''] pp 728–729 ABC-CLIO, 2 December 2014 {{ISBN|1598849484}}</ref>.
Območje severno od reke Aras, ozemlje sodobnega Azerbajdžana, je bilo iransko ozemlje, dokler ga v 19. stoletju ni zasedla Rusija. Približno desetletje pozneje so Rusi v nasprotju s pogodbo iz Gulistana vdrli v iranski Erevanski kanat. To je spodbudilo končni spopad in rusko-perzijsko vojno 1826–1828. Nastala Turkmenčajska pogodba je prisilila Kadžarski Iran, da odstopi suverenost nad Erevanskim kanatom, Nahičevanskim kanatom in preostankom Lankaranskega kanata, ki je vseboval zadnje dele sodobnega Azerbajdžana. Po vključitvi vseh kavkaških ozemelj v Rusijo je bila nova meja med obema postavljena ob reki Aras, ki je po razpadu Sovjetske zveze pozneje postala del meje med Iranom in Azerbajdžanom.
Tako je azerbajdžanska etnična skupina danes razdeljena med dve državi: Iran in Azerbajdžan. Število etničnih Azerbajdžancev v Iranu je daleč večje kot v sosednjem Azerbajdžanu.
Po razpadu Ruskega imperija med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]g je bila razglašena kratkotrajna Zakavkaška demokratična federativna republika, ki predstavlja današnje republike Azerbajdžan, Gruzijo in Armenijo. Sledili so marčevski pokoli <ref name="smithmusavat">{{cite journal |last1=Smith |first1=Michael |date=April 2001 |title=Anatomy of Rumor: Murder Scandal, the Musavat Party and Narrative of the Russian Revolution in Baku, 1917–1920 |journal=Journal of Contemporary History |volume=36 |issue=2 |page=228 |url= |doi= 10.1177/002200940103600202|quote=''The results of the March events were immediate and total for the Musavat. Several hundreds of its members were killed in the fighting; up to 12,000 Muslim civilians perished; thousands of others fled Baku in a mass exodus''}}</ref>, ki so se zgodili med 30. marcem in 2. aprilom 1918 v mestu Baku in sosednjih območjih Bakujskega governorata Ruskega cesarstva <ref name="Smith">{{cite web |url=http://old.sakharov-center.ru/publications/azrus/az_004.htm |title=Pamiat' ob utratakh i Azerbaidzhanskoe obshchestvo/Traumatic Loss and Azerbaijani. National Memory |author=Michael Smith |website=Azerbaidzhan i Rossiia: obshchestva i gosudarstva (Azerbaijan and Russia: Societies and States) |publisher=Sakharov Center |accessdate=21 August 2011|language=ru}}</ref>. Ko se je republika maja 1918 razpustila, je vodilna stranka Musavat razglasila neodvisnost Azerbajdžanske demokratične republike in sprejela ime ''Azerbajdžan''; ime, ki se je pred razglasitvijo uporabljalo izključno za sklicevanje na sosednjo severozahodno regijo sodobnega Irana. Bila je prva moderna parlamentarna republika v muslimanskem svetu. Med pomembnimi dosežki parlamenta je bila razširitev volilnih pravic na ženske, s čimer je Azerbajdžan postal prvi muslimanski narod, ki je ženskam podelil enake politične pravice kot moškim. Drug pomemben dosežek republike je bila ustanovitev [[državna univerza v Bakuju|Bakujske državne univerze]], ki je bila prva moderna univerza, ustanovljena na muslimanskem vzhodu <ref name="kazemzadeh">{{Cite book| last = Kazemzadeh | first = Firuz |authorlink=| title = The Struggle for Transcaucasia: 1917–1921 | publisher = The New York Philosophical Library | year= 1951 | isbn = 978-0-8305-0076-5 | pages = 124, 222, 229, 269–270 }}</ref>.
[[File:1ST AZ REP.GIF|thumb|left|upright=1.5|Zemljevid, ki ga je predstavila azerbajdžanska delegacija na pariški mirovni konferenci 1919]]
Do marca 1920 je bilo očitno, da bo sovjetska Rusija napadla Baku. [[Vladimir Iljič Uljanov |Lenin]] je dejal, da je bila invazija upravičena, saj sovjetska Rusija ne bi mogla preživeti brez nafte iz Bakuja. [85] [86] Neodvisni Azerbajdžan je zdržal le 23 mesecev, dokler ga ni napadla boljševiška 11. sovjetska [[Rdeča armada]] in 28. aprila 1920 ustanovila Azerbajdžansko SSR. Kar 20.000 azerbajdžanskih vojakov je umrlo, upirajoč se ruskemu ponovnemu prevzemu.
13. oktobra 1921 so sovjetske republike Rusija, Armenija, Azerbajdžan in Gruzija podpisale sporazum s Turčijo, znan kot pogodba iz Karsa. Prej neodvisna republika Aras bi s to postala Nahičevanska avtonomna sovjetska socialistična republika znotraj Azerbajdžanske republike. Po drugi strani je Armenija dobila regijo [[Sjunik|Zangezur]], Turčija pa se je strinjala, da bo vrnila [[Gjumri]] (takrat znan kot Aleksandropol).
Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je Azerbajdžan igral ključno vlogo v strateški energetski politiki Sovjetske zveze, saj je 80 % nafte Sovjetske zveze na vzhodni fronti dobavljal Baku. Z odlokom vrhovnega sovjeta ZSSR februarja 1942 je bila zaveza več kot 500 delavcev in zaposlenih v naftni industriji Azerbajdžana odlikovana z ordeni in medaljami. ''Operacija Edelweiss'', ki jo je izvedel nemški [[Wehrmacht]], je bila usmerjena v Baku zaradi njegove pomembnosti kot energetske sile ZSSR. Petina vseh Azerbajdžancev, približno 681.000 ljudi z več kot 100.000 žensk, se je med drugo svetovno vojno borilo <ref>{{cite news |url= http://www.contact.az/topics_en.asp?id=4902&pb=2&vr=en&yr=2011&mdn=1| title = Azerbaijan celebrates day of victory over fascism|date=9 May 2011|publisher="Contact.az"| accessdate = 9 May 2011}}</ref>. Na fronti je bilo ubitih približno 250.000 ljudi iz Azerbajdžana. Več kot 130 Azerbajdžanov je bilo imenovanih za junake Sovjetske zveze. Azerbajdžanski generalmajor Azi Aslanov je bil dvakrat nagrajen za heroja Sovjetske zveze <ref>{{cite news |url= http://www.azernews.az/en/Nation/20409-Victory_over_Nazis_%E2%80%98was_impossible_without_Baku_oil%E2%80%99| title = Victory over Nazis 'was impossible without Baku oil'|date=8 May 2010|publisher="AzerNEWS"|accessdate=8 May 2010}}</ref>.
=== Osamosvojitev ===
[[File:RedArmy Paratroops Baku 1990.jpg|thumb|260px| Paratrupe Rdeče armade med tragedijo Črnega januarja 1990]]
Po politiki ''glasnosti'', ki jo je sprožil [[Mihail Gorbačov]], so v različnih regijah Sovjetske zveze rasli državljanski nemiri in etnični prepiri, vključno z Gorskim Karabahom, avtonomno regijo Azerbajdžanske SSR. Motnje v Azerbejdžanu so kot odziv Moskve do že tako vročega konflikta povzročile pozive k neodvisnosti in odcepitvi, ki sta se končala z dogodki v Bakuju v Črnem januarju. Kasneje leta 1990 je Vrhovni svet Azerbajdžanske SSR z naslova črtal besede ''sovjetska socialistična'', sprejel ''Deklaracijo o suverenosti Azerbajdžanske republike'' in zastavo Azerbajdžanske demokratične republike obnovil kot državno zastavo <ref name="Meclis">{{cite web| url=http://www.meclis.gov.az/?/az/content/70 |title= Milli Məclisin tarixi. Azərbaycan SSR Ali Soveti (1920–1991-ci illər) |trans-title= The history of Milli Majlis. Supreme Soviet of Azerbaijan SSR (1920–1991) |accessdate=1 December 2010}}</ref>. Zaradi neuspelega državnega udara, ki se je avgusta zgodil v Moskvi, je vrhovni svet Azerbajdžana 18. oktobra 1991 sprejel Deklaracijo o neodvisnosti, ki je bila potrjena z državnim referendumom decembra 1991, medtem ko je Sovjetska zveza 26. oktobra uradno prenehala obstajati decembra 1991. Država zdaj 18. oktobra praznuje svoj dan neodvisnosti <ref>{{cite book |url=https://books.google.co.uk/books?id=NCez3ZuV3NoC&pg=PA116 |p=116 |title=Azerbaijan |author=David C. King |publisher=Marshall Cavendish |year=2006}}</ref>.
Zgodnja leta neodvisnosti je zasenčila vojna za Gorski Karabah z etnično armensko večino, ki jo je podpirala Armenija. Do konca sovražnosti leta 1994 so Armenci nadzorovali do 20 odstotkov azerbajdžanskega ozemlja, vključno s samim Gorskim Karabahom. Med vojno so bila storjena mnoga grozodejstva, vključno s pokoli. Poleg tega je bilo približno 30.000 ljudi ubitih in več kot milijon ljudi razseljenih. Štiri resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (822, 853, 874 in 884) zahtevajo »takojšen umik vseh armenskih sil z vseh okupiranih ozemelj Azerbajdžana«. <ref>{{cite web| title =General Assembly adopts resolution reaffirming territorial integrity of Azerbaijan, demanding withdrawal of all Armenian forces | publisher = United Nations General Assembly | date = 14 March 2008 | url = https://www.un.org/News/Press/docs/2008/ga10693.doc.htm| accessdate = 14 March 2008 }}</ref> V 90. letih je Azerbajdžan zapustilo veliko Rusov in Armencev. Po popisu iz leta 1970 je bilo v Azerbajdžanu 510.000 etničnih Rusov in 484.000 Armencev. <ref>"[http://encyclopedia2.thefreedictionary.com/Azerbaijan+Soviet+Socialist+Republic Azerbaijan Soviet Socialist Republic]". The Great Soviet Encyclopedia (1979).</ref>
== Površje ==
| |||