Pripona: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
== Pripone (medponsko-priponskih) zloženk ==
Pri medponsko-priponskem zlaganju je obrazilo sestavljeno iz medpone in pripone – medponsko-priponsko obrazilo. Medponsko-priponske podredne zloženke imajo določani člen besedotvorne podstave lahko samo iz glagola ali iz samostalnika. V prilastkovem odvisniku skladenjske podstave zloženk sta dve predmetnopomenski besedi v neposrednem predvidljivem skladenjskem razmerju. Prvi tip je vedno polnopomenski glagol, ki se pretvarja v (določano) sestavino besedotvorne podstave – zloženke imenujemok '''izglagolske''', drugi tip zloženk pa ima v skladenjski podstavi vedno nepolnopomenski glagol, ki se tako kot vse slovničnopomenske lastnosti skladenjske podstave vedno obrazili – zloženke imenujemo
'''Izglagolske zloženke''', ki so največkrat samostalniki pa tudi pridevniki, imajo skladenjsko podstavo medpone vezano na katero od stavčnih vrst razmerja – primik, vezavo, največkrat tožilniško, prisojanje pa tudi povedkovo- ali prilastkovodoločilno ujemanje. Besedotvornopomenske omejitve izhajajo iz vrste skladenjskopodstavnega (stavčnega) razmerja, se pravi iz skladenjske podstave medpone in glagolske polnopomenskosti – njegove pretvorljivosti v (del) besedotvorne podstave. Tako velja, da besedotvorna pomena, nastala iz prvega delovalnika – se pravi vršilec dejanja in predmet za dejanje, ne moreta imeti v skladenjski podstavi medpone iz prisojevalnega razmerja – to se obrazili lahko le priponsko, npr.:<blockquote>''vrv-o-hod-ec'' ← [tisti, ki] hodi [-ø] {po} vrv{-i}, [ ] → -(e)c, { } → -o-, vrv-, -hod-.</blockquote>Besedotvorni pomen rezultata in sredstva dejanja (tožilniško-, orodniškovezavna skladenjska podstava pripone) sta verjetna samo v zloženki s polnopomenskim glagolom v skladenjski podstavi, npr.:<blockquote>''čas-o-pis-ø'' ← [to, kar] piše[ø] {o} čas{-u}, [ ] → -ø, { } → -o-, čas-, -pis-.</blockquote>Za '''glagolske zloženke''' tako kot za tvorjenke iz predložne zveze so značilne pripone, ki so izrazno ali razvrstitveno (glede na podstavo) lahko drugačne od izpeljavnih. Izrazno so te pripone vedno soglasniške, npr. -(e)c, -ja, -je, -stvo, ali pa glasovno prazne, ničte; te pripone so razvrščene vedno na (glagolski) koren, se pravi, da glagolska pripona pretvorbeno (besedotvorno) ne šteje, npr.:<blockquote>''bakr-o-rez-ø'' ← [to, da se] reže[-ø] {v} baker{-ø}, [ ] → -ø, { } → -o-, bakr-, -rez. </blockquote>
== Nekatere posebnosti naglasa in izgovora zaradi dodajanja priponskih obrazil ==
Stalno naglašena priponska obrazila svoji podstavi odvzemajo naglas: dêbel -éla > debelúh, mérim > merílo, intelektuálen > intelektualizírati.
Načeloma v vseh izglagolskih izpeljankah s priponskimi obrazili -lc-, -lk-, -lsk-,-lstv- (ter v nadaljnjih izpeljankah iz njih), ko se nanašajo na živega vršilca dejanja, črko l beremo kot dvoustični u: bralca, bralka, bralski, bralstvo.
Pri izlastnoimenskih pridevnikih s priponskimi obrazi -ov/-ev/-in ločimo rabo velike in male začetnice glede na ločevanje med rabo pridevnika v svojilnem pomenu in drugimi pomeni. V preteklosti zapis teh ni bil problematičen, saj so se njihovi svojilni pomeni od drugih ločevali tudi po različnih priponskih obrazilih, npr: Aristofanova satira : aristofanska šola. V SP 2001 so prednostno predpisali malo začetnico pri
== Literatura ==
|