Besedotvorna vrsta: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
'''Besedotvorne vrste''' so različni načini, kako v slovenskem jeziku tvorimo nove besede iz že obstoječih. Po Jožetu Toporišiču je v ''Slovenski slovnici''<ref>{{Navedi knjigo|url=https://www.worldcat.org/oclc/443045585|title=Slovenska slovnica|last=Toporišič|first=Jože|publisher=Obzorja|year=2004|isbn=9612301719|edition=4., prenovljena in razširjena|location=Maribor|page=|cobiss=|oclc=443045585}}</ref> zapisano, da se v slovenskem jeziku se uporabljajo naslednji besedotvorni načini:
1. [[Izpeljanka|izpeljava]]: Novo besedo tvorimo tako, da podstavi dodamo pripono, medpono ali prosto pripono. Pri tem se prvotni podstavi pogosto spreminjajo slovnične značilnosti. Izpeljane besede so '''izpeljanke'''. Način njihove tvorbe imenujemo sufiksacija.
'''Zgled''': a) sin-ko, dragi sin/majhen sin
b) otroč-ek, majhen otrok - premena po zvenečnosti, /k/ gre v /č/
c) ubožec, ubogi otrok - premena po zvenečnosti, /g/ gre v /ž/
Algoritem za izpeljavo:
1. izhajati moramo iz besedne zveze (imenske, glagolske, predikacijske), ki je pomenska vsebina bodoče izpeljanke;
2. izberemo priponsko obrazilo s pomenom tistega dela besedne zveze, ki iz prvotne cele besedne zveze ne bo izbran za podstavo izpeljanke;
3. odločiti se moramo za besedo, iz katere bomo izpeljevali;
4. izbrani besedi odvzamemo slovnične lastnosti (besednovrstne, sklonske, spolne, številske ipd.), da dobimo podstavo tvorjenke;
5. združimo podstavo in obrazilo po načelu končnosti oz. nekončnosti sestavin bodoče besede (konkretno: podstava pride pred obrazilo);
6. popravimo [[morfemski šiv|morfemski šiv]] na podlagi zakonov o premenih glasovja (če je seveda predvideno) in postavimo naglas, kar predvideva izbrano obrazilo.
1. dragi sin
2. -ko
3. sin
4. sin-
5. sin- + -ko
6. sinko
1. ubogi človek
2. -ec
3. ubog
4. ubog-
5. ubog- + -ec
6. ubožec
2. [[Zloženka|zlaganje]]: Besedo tvorimo tako, da se večdelna govorna podstava večinoma poveže z veznim samoglasnikom ali pa z imenovalniško končnico, kar nekončnemu delu podstave jemlje slovnične značilnosti. Vezni samoglasnik je tožilniški ali rodilniški. Končnemu delu podstave je dodana pripona ali pa v njem nastopa oblika prvotne govorne podstave. Izpeljane besede imenujemo '''zloženke'''.
'''Zgled''': a) staromoden - stare mode b) vročekrven - vroče krvi c) kažipot - kaže pot č) častihlepen - hlepeč po časti d) zobozdravnik - zdravnik zob
e) avtocesta - cesta za avtomobile
Pri prvem načinu zlaganja (a-č) se nasproti prvotni podstavi pogosto spreminjajo slovnične značilnosti (stare mode - staromoden), pri drugem načinu (d-e) pa se slovnične značilnosti ravnajo po tistem delu podstave, ki v zloženki pride na konec.
Algoritem za izpeljavo zloženk:
1. izhajati moramo iz besedne zveze, ki je pomenska vsebina bodoče zloženke;
2. izberemo obrazila: [[medpona|medponsko]], eventualno tudi [[pripona|priponsko]];
3. izberemo dve ali več polnopomenskih besed te zveze za bodočo podstavo zloženke;
4. odvzamemo slovnične lastnosti izbranim polnopomenskim besedam ali pa le odvisni;
5. združimo izbrano, in sicer tako, da pride beseda z odvzetimi lastnostmi na prvo mesto (če so lastnosti odvzete obema, se ohranja prvotno zaporedje oz. pride odvisni del spredaj), če je izbrana še pripona, pride ta na konec;
6. popravimo morfemski šiv in postavimo naglas na podlagi ustreznih zakonitosti.
1. tak, ki gleda črno
2. -o-, -0
3. gledati, črno
4. -gled-, črn-
5. črn- + -o- + -gled- + -0
6. črnogled
1. zdravnik zob
2. -o-
3. zdravnik, zobje
4. -zdravnik, zob-
5. zob- + -o- + -zdravnik
6. zobozdravnik
| |||