|
== Vrste obrazil ==
Obrazila[[Jože soToporišič|Jože Toporišič]] v Slovenski slovnici označi obrazila kot enodelna ali večdelna: enodelna sestojesestojijo iz ene nepretrgane enote, večdelna pa iz dveh ali več. Enodelna so npr. -ko, -in, -ø, pre-, -o- (sinko, materin, govor, drevored, premlad, seve), dvodelna pa npr. na- se, -o-, -en, -o. -nik, -o- -o- (napiti se, staromoden, dvojambornik, starocerkvenoslovanski.). Pri tem je pomembno upoštevati tudi naglas. (sinko-sin proti govoriti-govor).<ref name=Toporišič>Toporišič J. Slovenska slovnica. Založba obzorja Maribor, 1976.</ref>
Poleg priponskih obrazil se v nekaterih primerih besedotvorno uporabljajo tudi sklonila; primer: Jož/-a/-e (žensko ime) proti Jož/e- ø /et-a (moško ime) ali Mihael/-a proti Mihael/ ø. <ref name=Toporišič>Toporišič J. Slovenska slovnica. Založba obzorja Maribor, 1976.</ref>
Glede [[Ada Vidovič Muha|Ada Vidovič Muha]] v delu Slovensko skladenjsko besedotvorje pravi, da je glede na morfemsko sestavo je obrazilo lahko eno-ali večmorfemsko, slednje ločimo zopet glede na predvidljivost razvrstitve obrazilnih morfemov na dvo- in več kot dvomorfemska. <ref name=Vidovič-Muha>Vidovič-Muha A. Slovensko skladenjsko besedotvorje. Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011.</ref>
• '''Enomorfemska''' obrazila so tako po izvoru kot razvrstitvi (distribuciji) treh tipov – priponska, če se razvrščajo desno od BPo, predponska, če se razvrščajo levo, in medponska, če se razvrščajo znotraj BPo; slednja razvrstitev je pogojena z najmanj dvokorenskostjo BPo.
|
