Šport: Razlika med redakcijama

Zanimivo, da koncept igranja razumejo tudi psi. Dejavnost, ki je v našem preseku množic med igranjem, igro in športom označena s številko 1. Torej, je igranje, a ni ne igra, ne šport. Možgani psov so desetkrat manjši od človeških. Umski razvoj psov je na ravni triletnega otroka. A ko razmišljamo o psih, se pogosto zanašamo na antropomorfizme. Psi namreč razmišljajo in dojemajo svet drugače od človeka. Med igro izgledajo kot bi bili ob pamet. Ravsajo se, slinijo, grizejo, preganjajo, kotalijo. Na daleč izgleda kot, da so sredi spopada ali parjenja. Igranje ne kaže predvidljivih vzorcev. A ravno ta naključnost kaže, da se igrajo drug z drugim. Seveda so si med seboj zelo različni. Eni bolj pametni in razmišljujoči, drugi bolj veliki, hitri, močni, brezglavi in brez zadržkov. V igri so neverjetno agilni, hitri, močni, natančni in koordinirani, da je pravzaprav neverjetno, da ne dobijo več poškodb. Raziskave kažejo, da se nasilje razvije v manj kot polovici primerov. Odgovore gre iskati v njihovi empatiji, poštenosti in zaupanju. Psi so sposobni s telesno govorico zelo dobro sporočati, da se imajo namen igrati. To kažejo tako, da mahajo z repom, se priklanjajo s prstnim košem vse do tleh, iztegujejo tace, se podrgnejo po smrčku. Vse z namenom, da pokažejo željo po igri ali da priznajo napako v igri. Psi zelo dobro vedo, da morajo ravnati pošteno, da bi se lahko igrali. Večji, močnejši in dominantnejši psi se morajo zadrževati. To storijo z menjavo vlog. Zamenjavi vlog smo priča, ko dominanta žival napravi v igri nekaj, kar v spopadu ne bi nikoli storila. Dominanten pes se v igri prevrne na hrbet in s tem poskrbi za igrivost (Coren, 2017).

 

 

== Estetika ==