Peter Handke: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 8:
== Od 1942 do 1945: rojstvo in leta med vojno ==
Peter Handke se je rodil 6. decembra 1942 ob 18:45 v hiši svojega dedka Gregorja Suitza (Sivca). Dva dni kasneje je prejel v cerkvi Marijinega vnebovzetja [[krst]]. Vojna družine ni preveč prizadela. Leta 1944 se je Maria Handke za krajši čas preselila v [[Berlin]] k staršem svojega moža, a se je še pred koncem vojne vrnila k očetu. Tedaj so v [[Grebinj|Grebinju]] domače Slovence
== Od 1945 do 1948: Berlin in povratek v Grebinj ==
Družina se je preselila v stanovanje v četrti Pankow, ki je bil v veliki meri del uničenega sovjetskega sektorja v Berlinu. Toda tudi tu Adolf Handke ni našel stalne zaposlitve, niti jim politična situacija ni dala upanja na boljše življenje. Tik preden je bila 24. junija 1948 uvedena berlinska blokada, je štiričlanska družina v ranem jutru zapustila mesto in se z vlakom odpeljala nazaj v smeri [[Grebinj]]<nowiki/>a. Mejni prehod z Avstrijo so prečkali nezakonito v tovornjaku in brez
== Od 1948 do 1954: vaško življenje in prvo šolsko leto v Grebinju ==
V Vasi Grebinj je na začetku šestletni Peter, zaradi svojega berlinskega dialekta, težko našel stik s svojimi
== Od 1954 do 1959: čas v internatu Tanzenberg ==
Kmalu po šolskem začetku
== Od 1959 do 1961: zaključek šolanja v Celovcu ==
Sredi šolskega leta 1959, v sedmem razredu gimnazije, se je Handke ponovno, tokrat zaradi raznih zunanjih okoliščin, odločil za premestitev. Številne katoliške maše in prepovedi so dijaku postale nevzdržne. Ko so mu nekega dne dokazali branje prepovedane knjige, se je sam odločil za izstop. Vrnil se je v domači [[Grebinj]], kjer so njegovi starši v tem času z velikim naporom zgradili hišo.
== Od 1961 do 1965: študij v Gradcu ==
Leta 1961 je Handke je začel študirati pravo v [[Gradec|Gradcu]]. V času študija je živel v majhni sobi v okrožju Graz-Waltendorf. Študijskih obveznosti ni ravno izpolnjeval z navdušenjem, vendar vseeno redno ter uspešno. Izpite je opravljal večinoma z odliko. Financiranje njegovega študija je bilo razdeljeno na študentsko štipendijo, denar njegovih staršev ter študentsko delo. Delo v sobi z neon osvetljavo mu je pokvarila oči. Zdravnik mu je priporočil očala s temnimi stekli, po katerih je še danes znan. V času študija je imel več konjičkov, s katerimi se je ukvarjal tudi v nadaljnjem življenju. Imel je obdobja, ko je zelo pogosto hodil v kino, včasih celo večkrat na dan. V svojem času ni bil le scenograf in občasno direktor, ampak je bil tudi poročevalec s filmskih festivalov in član žirij. Njegova druga strast je bilo poslušanje rock glasbe. V kavarnah, ki jih je pogosto obiskoval za učenje in pisanje, je postal redni uporabnik jukebox-a in bil navdušen nad glasbenimi skupinami kot npr. [[Beatles]], [[Rolling Stones]] in drugimi mladimi glasbeniki tistega časa. Velikokrat so se teksti iz njihovih skladb našli tudi v njegovih besedilih. Med letom 1963 se je literarna dejavnost Handkeja jasneje izoblikovala. Spoznal je Alfreda Holzingerja, ki je vodil literarni oddelek za radio Gradec. Tudi Handke je začel sodelovati v tem programu, kjer ni le predstavil svoja kratka dela, ampak tudi poročal o drugih aktualnih stvareh. Tudi številne recenzije so bile del programa. Še en pomemben podpornik, ki ga je spoznal leta 1963, je Alfred Kolleritsch, urednik literarne revije Manuskripta, kjer je od leta 1964 tudi Handke objavljal svoja dela. Tudi drugi znanci, kot je bil slikar in pisatelj Peter Pongratz, so se pridružili mlademu avtorju na Forumu Stadtpark v Gradcu, ki se mu je Handke priključil leta 1963. Leta 1964 je začel Handke pisati svoj prvi roman ''Čmrlj''. Julija in avgusta istega leta se je zadrževal na otoku [[Krk]], kjer je zajel in dokončal skoraj celo prvo verzijo romana, ki jo je kasneje objavil na radiu Celovec in jo tudi predelal. Leta 1965 je Handke opustil študij in svoj čas posvetil samo še pisanju.
== 1966: leto preboja ==
Še pred izdajo svojega prvega romana leta 1966 je Handke s spektakularnim nastopom na srečanju [[Skupina 47|Skupine 47]] v [[Princeton University|Princetonu]] opozoril nase. Po večurnem branju se je v zelo kritičnem govoru pritožil nad deli svojih kolegov, ker se mu niso zdela kvalitetna. S tem govorom je prelomil tudi z dosedanjim tabujem, saj je bilo za Skupino 47 neobičajno, da bi
== Od 1967 do 1970: Düsseldorf, Pariz, Kronberg ==
V [[Düsseldorf|Düsseldorfu]] je Handke živel do leta 1968. V tem času je izšel njegov roman ''Der Hausierer'' in predstava ''Kaspar''. V tem obdobju je nanj vplival tudi [[Thomas Bernhard]] z njegovim romanom ''Verstörung''. Kasneje se med njima razvije določen odpor. Leta 1968 se z ženo preselita v [[Berlin]], kjer se jima leta 1969 rodi hči Amina. Otrok pomeni veliko spremembo v Handkejevem življenju. Vidi se ujetega v stanovanju, brez svobode. Kasneje sicer prizna, da je bil otrok zelo lepa in ljubeča izkušnja zanj. Leta 1969 je bil Handke ustanovitveni član avtorske založbe Frankfurt. Leta 1970 se družina preseli v [[Pariz]], a vendar le za kratek čas. Na robu gozda v [[Kronberg|Kronbergu]] je kupil hišo, kamor naj bi se preselili,
== Od 1971 do 1978: leta v Parizu ==
V noči z 19. na 20. november 1971 stori mati Petra Handkeja - Maria Handke, po dolgoletnih depresijah samomor. Ta travmatičen dogodek je Handke predelal v pripovedi ''Brezželjna nesreča'' (nem. ''Wunschloses Unglück''; 1972), po kateri je bil pozneje posnet tudi film. Malo pred njeno smrtjo je Peter Handke skupaj s svojo ženo Libgart in hčerko Amino zadnjič obiskal svojo mater. Pred tem je s svojo ženo in pisateljem [[Alfred Kolleritsch|Alfredom Kolleritschem]] prepotoval [[ZDA]]. Istega leta kot ''Brezželjna nesreča'' je izšlo tudi delo ''Kratko pismo za dolgo slovo'' (nem. ''Der kurze Brief zum langen Abschied'' (1972), ki vsebuje dele Handkejevega potovanja po [[ZDA]]. Novembra 1973 se skupaj s hčerko Amino preseli v Pariz v četrt Porte d`Auteuil na Boulevard Montmorency. Tri leta pozneje se
''Der Ritt über den Bodensee'' (objavljeno 1971) je postalo 1974 Handkejevo najbolj uspešno delo v [[Francija|Franciji]] in je pripomoglo k veliki prepoznavnosti pisatelja. Eno leta kasneje nastane ''Die Stunde der wahren Empfindung'' (1975) in Peter Handke začne z novinarskimi zapiski (''Das Gewicht der Welt'', ''Ein Journal'', 1977), s katerimi je nadaljeval do 1990. Leta 1976 sledi hospitalizacija, ki jo sprožijo panični napadi strahu in motnje srčnega ritma. V naslednjem letu izide filmska upodobitev ''Die Linkshändige Frau''. Med tem časom Handke ne izgubi povezave z domovino, tako je bil npr. od 1973 do 1977 član Graškega zbora pisateljev. Leta 1978 ostane hči Amina celo šolsko leto pri svoji materi v [[Berlin|Berlinu]]. Handke medtem začne potovanje po [[Aljaska|Aljaski]] in se preko [[New York|New Yorka]] vrne v domovino. Ta vrnitev sproži konec 1978 njegovo do takrat največjo eksistenčno krizo njegove pisateljske poti. Handke si dopisuje z Hermannom Lenzem, kateremu opisuje svoj obup, ki ga je imel s pisanjem dela ''Langsame Heimkehr''.
Vrstica 47 ⟶ 45:
== Od 1990 do danes ==
Poleti 1990 je Peter Handke kupil hišo v kraju [[Chaville]], južno od [[Pariz|Pariza]]. Tam stanuje še danes. Takoj po vselitvi je spoznal francosko igralko [[Sophie Semin]]. Ona je hči pariškega tovarnarja
== Teme in stil ==
V Handkejem zgodnjem delu zavzame jezik osrednjo temo, resničnost se spozna skozi jezik , od katerega se odbija (''Die Innenwelt der Außenwelt der Innenwelt'', 1969). Začetki h klasičnim načinom pripovedovanja so prvič vidni v pripovedih ''Die Angst des Tormanns beim Elfmeter'' (1970) in ''Der kurze Brief zum langen Abschied'' (1972), posledica njegove razprave z avtorji [[Karl Phillip Moritz|Karlom Phillipom Moritzem]], [[Gottfried Keller|Gottfriedom Kellerjem]] in [[Adalbert Stifter|Adalbertom Stifterjem]].
Vrstica 58 ⟶ 56:
Leta 1996 je po objavi Handkejevega potopisa ''Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien'' prišlo v množičnih medijih do ostrih sporov, ki trajajo še danes. Kritiki mu očitajo, da je srbska vojna dejanja opisal preveč neškodljivo, medtem ko Handke zase uporablja razločevalni besedni izbor in prikaz dogodkov, drugače kot v splošnem novinarskem poročanju. Marca 2004 podpiše Peter Handke poziv umetnikov, ki ga je sestavil kanadski pisatelj [[Robert Dickson]], za obrambo [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]]. K podpisnikom je spadal tudi kasneje Nobelov nagrajenec za literaturo [[Harold Pinter]]. Istega leta je obiskal [[Slobodan Milošević|Miloševića]] v zaporu v [[Den Haag|Den Haagu]]. 2005 so ga zagovorniki bivšega jugoslovanskega predsednika, ki je bil pred tribunalom za vojna dejanja v [[Den Haag|Den Haagu]] obtožen [[Genocid|genocida]] in [[Zločin proti človeštvu|zločina proti človeštvu]], povabili kot pričo. Handke je odklonil in malo kasneje objavil esej z naslovom ''Die Tablas von Daimiel'', ki nosi podnaslov ''Ein Umwegzeugenbericht zum Prozess gegen Slobodan Milošević''. 18. marca 2006 je Handke nastopil kot govorec na pogrebu [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]], kar je pripeljalo k ponovni oživitvi spora. V povezavi z Handkejevim govorom je bilo umaknjeno njegovo delo ''Spiel vom Fragen oder die Reise ins sonore Land'' z igralnega načrta pariškega Comédie Francaise, ker je naletelo tako na odobravanje kot tudi na kritike. 2. junija 2006 se Peter Handke zaradi vnetih političnih razprav odpove prvikrat 50.000 EUR vredni donaciji Heinrich-Heine-Preis 2006 mesta Düsseldorf.
Igralci Berliner Ensembles so leta 2006 prevzeli pobudo, imenovano »Berliner Heinrich-Heine-Preis«, ki je napade Mestnega sveta Düsseldorfa imenovala kot »napad na svobodo umetnosti« in za Handkeja želela zbrati nagrado v enaki višini. Člani pobude so bili med drugimi Käthe Reichel, Rolf Becker, Dietrich Kittner, Arno Klönne, Monika in Otto Köhler, Eckart Spoo, Ingrid in Gerhard Zwerenz, Claus Peymann. 22. julija 2006 se je Handke zahvalil za trud, a zavrnil prejem in namesto tega prosil za prostovoljne prispevke za srbske vasi na Kosovu. Ob priliki krstne uprizoritve njegovega dela ''Spuren der Verirrten'' 21. februarja 2007 je prejel celotni denarni znesek in nagrado, ki jo Handke želi posredovati srbski enklavi na [[Kosovo|Kosovu]]. Izbrana je bila vas [[Velika Hoča]], kateremu županu Dejanu Baljoševicu je bilo za veliko noč 2007 izročena Handkejeva denarna nagrada. Januarja 2008 pove Handke, da bi, če bi bil Srb, volil srbskega nacionalista in namestnika predsednika SRS, Tomislava Nikolića. 22. februarja 2008 je napisal Handke kratek komentar za francoski časopis ''Le Figaro'', v katerem je ponovno opozoril na skupno zgodovino Jugoslavije glede na zmago nad nacionalnim socializmom in zahodne države označil kot »države lopovov«.
== Priznanja in nagrade ==
|