Jan Patočka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 7:
Patočka je imel v otroštvu intelektualno vzgojo, ki mu jo je nudil oče kot klasični filolog. V stik s filozofijo pa je prišel nekako takole: »''… generacija, ki sem ji pripadal, ni prišla do filozofije zaradi interesov dobe na podlagi perečih aktualnih problemov, tudi ne zaradi gole spekulativne vloge filozofije – to je bilo prej iskanje nekakšnega duhovnega središča življenja, ki pa se je sčasoma poglabljalo pri srečanju z živahnim strujanjem evropskega mišljenja''«.
 
Na Karlovi univerzi v Pragi je diplomiral iz filozofije, filologije in romanistike. Po končanih študijih se je odpravil v Pariz, Berlin in Freiburg, kjer se je spoznal s Husserlovo in Heideggerjevo filozofijo. Na Patočka je velik vtis naredila pariška Sorbona, še posebajposebej leta 1929. Tam je bil poudarek na študiju filozofije, proučevanju klasičnih tekstov in v kadrovskih predavanjih. Tega leta je imel svoja predavanja na Sorboni tudi Husserl in ta so Patočko naravnost fascinirala. V letih 1932-1933 je bil Humbaldov štipendist. V Freiburgu je poslušal tudi Heideggerja, a zelo malo, saj je bil Heidegger preveč zaposlen z retorskim delom. Patočka je bil Husserlu zelo pri srcu, kar nakazuje tudi njegovo pismo Masaryku iz leta 1935, v katerem je priporočal Patočka kot svojega nadarjenega učenca.
 
Po vrnitvi je bil med organizatorji krožka Pariške filozofije, ki ga je pomagal ustanoviti s slavnim profesorjem Utitzem, Husserlovim učencem in profesorjem na univerzi v Halleju. Krožek je bil sprva posvečen urejanju Husselove zapuščine, ob začetku nemške okupacije pa je bil celoten material prenesen v belgijski Louvan. Leta 1937 je bil del Descartesovega filozofskega kongresa v Pragi, kjer se je uradno predstavil s svojo dejavnostjo tudi krožek. Toda leta 1938 je bil sklenjen Münchenski sporazum in zdelo se je kot da je bilo vse delo pri Husserlovi zapuščini zaman. Nemški člani krožka so ustanovo zapustili, samega Utitza pa so Nemci zaprli v koncentracijsko taborišče Terezin. Krožka je bilo takrat dokončno konec.
Vrstica 54:
* ''The Jan Patočka archive''. 2006. internet. citirano 25.11.2018. Dostopno na naslovu: http://www.ajp.cuni.cz/index_e.html.
* ''Cobiss Jan Potočka''. 2019. internet. citirano 4.2.2019. Dostopno na naslovu: https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search/advanced?ax&ti&kw=Pato%C4%8Dka+Jan&db=cobib&mat=allmaterials&mla=slv&start=0.
 
 
{{Normativna kontrola}}