Knafljeva ustanova: Razlika med redakcijama

 

''Georgius Wohinz''

<br>

''L.S.''

 

Za pravilno gospodarjenje Knafljeve štipendijske ustanove so skrbeli [[superintendenti]], ki so bili »po možnosti kranjske narodnosti«, kot je zapisano v ustanovitveni listini. Imenoval jih je univerzitetni [[konzistorij]] in v poznejših letih akademski [[senat]]. S skrbnim gospodarjenjem je ustanova povečala svoje premoženje in ob koncu 19. stoletja po premoženju (več kot 300.000 [[goldinar|fl]]) in letnih dohodkih (več kot 10.000 fl) sodila med pet največjih dunajskih univerzitetnih ustanov. Tudi število [[štipendija|štipendij]] je od začetnih štirih naraslo na dvajset, pred letom 1918 pa celo na 39. V začetku je znašala 100 fl, do leta [[1894]] že 300 fl. Bila je tako visoka, da je pokrivala od 80 do 90 % življenjskih stroškov. Od leta [[1785]] do [[1918]] je poimensko znanih 922 [[štipendist]]ov, povprečno skoraj sedem štipendistov na leto. Podatki za prvih stoosem let, od 1676 do [[1784]] so pomanjkljivi, mogoče je predpostaviti od tri do štiri štipendije letno, kar znese nadaljnjih 324 do 432 podpirancev. Po tej oceni je Knafljeva ustanova skozi stoletja pomagala 1250 do 1350 kranjskim študentom k univerzitetni izobrazbi. Znana so tudi imena vseh superintendentov, vsak je v povprečju opravljal svoje delo več kot 14 let.

 

Luka Knafelj je ostal vse življenje povezan s Kranjsko, čeprav je večino časa preživel daleč proč od svoje rojstne dežele. Zapustil je skoraj vse svoje premoženje v korist dijakov s kranjske dežele in določil, naj bosta prva štipendista njegov nečak Andrej Matevžek (Andreas Mattheuschiz), sin sestre, ter Jurij Bohinc ml. (Georgius Wohinz), sin dunajskega rojaka in prijatelja. Daljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov. Dunajski univerzi in superintendentom je uspelo izbirati resnično med najsposobnejšimi prosilci, saj je bil skozi stoletja osip med dijaki majhen, več kot tretjina študentov pa je v svojem poznejšem življenju doprinesla opazen delež k slovenski [[kultura|kulturni]] in [[politika|politični]] zgodovini.

 

Ljubljanska univerza je od leta 1961 do sredine osemdesetih let podeljevala nekaj skromnih štipendij za študij mlajših strokovnjakov na Dunaju, hkrati pa v Knafljevi hiši preuredila eno od stanovanj za svoje štipendiste in druge sodelavce, ki so študijsko bivali na Dunaju.

 

Prvotno hišo na Dunaju, ki jo je kupil Luka Knafelj, je nadomestila lepa petnadstropna novogradnja, zgrajena leta 1859, ko je bil superintendent (1855–1873) prizadevni Ferdinand Zupančič (Ferdinand Suppantschitsch). Danes spomeniško zaščitena hiša je bila v letih od 2001 do 2003 popolnoma obnovljena po izvirnih vložnih načrtih, ki so odlično ohranjeni v dunajskem mestnem [[arhiv]]u, in po navodilih dunajskega spomeniškega urada. Obnova [[fasada|fasade]] in umetniška dela so bila opravljena ob sodelovanju in ob sofinanciranju oddelka za kulturo mesta Dunaj. Vsa zunanja okna in vrata so ohranila prvotno velikost in obliko, notranjst hiše je bila popolnoma spremenjena. V glavni steni atrija je bila nad pritličjem umeščena vdolbina z lepo restavriranim Marijinim [[relief]]om iz leta 1651, torej z reliefom iz časa Luke Knaflja.