Peter Handke: Razlika med redakcijama

Z nemškim režiserjem [[Wim Wenders|Wimon Wendersom]] povezuje Handkeja od leta 1966 trajajoče prijateljstvo in delovno razmerje, to je najdaljše prijateljstvo v življenju Wendersa. Petra Handkeja je spoznal med študijem po uprizoritvi njegovega dela ''Publikumsbeschimpfung'' v gledališču v [[Oberhausen|Oberhausnu]]. Oba umetnika imata osebne skupne značilnosti in estetska sorodstva. Predvsem ju povezuje ljubezen do intenzivne, včasih eksistencialistične predstave pokrajin, katerim neenako posvetijo večjo pozornost in pomen kot besedam in dejanjem njihovih likov. Med 1969 in 1986 sta doslej sodelovala pri produkciji treh filmov. Wenders po drugi strani se je skozi branje prepustil vplivom Handkejevih publikacij pri pomembnih odločitvah v njegovem življenju in pri delu.

 

Leta 1996 je po objavi Handkejevega potopisa ''Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien'' prišlo v množičnih medijih do ostrih sporov, ki trajajo še danes. Kritiki mu očitajo, da je srbska vojna dejanja opisal preveč neškodljivo, medtem ko Handke zase uporablja razločevalni besedni izbor in prikaz dogodkov, drugače kot v splošnem novinarskem poročanju. Marca 2004 podpiše Peter Handke poziv umetnikov, ki ga je sestavil kanadski pisatelj [[Robert Dickson]], za obrambo [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]]. K podpisnikom je spadal tudi kasneje Nobelov nagrajenec za literaturo [[Harold Pinter]]. Istega leta je obiskal [[Slobodan Milošević|Miloševića]] v zaporu v [[Den Haag|Den Haagu]]. 2005 so ga zagovorniki bivšega jugoslovanskega predsednika, ki je bil pred tribunalom za vojna dejanja v [[Den Haag|Den Haagu]] obtožen [[Genocid|genocida]] in [[Zločin proti človeštvu|zločina proti človeštvu]], povabili kot pričo. Handke je odklonil in malo kasneje objavil esej z naslovom ''Die Tablas von Daimiel'', ki nosi podnaslov ''Ein Umwegzeugenbericht zum Prozess gegen Slobodan Milošević''. 18. marca 2006 je Handke nastopil kot govorec na pogrebu [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]], kar je pripeljalo k ponovni oživitvi spora. V povezavi z Handkejevim govorom je bilo umaknjeno njegovo delo ''Spiel vom Fragen oder die Reise ins sonore Land'' z igralnega načrta pariškega Comédie Francaise, ker je naletelo tako na odobravanje kot tudi na kritike. 2. junija 2006 se Peter Handke zaradi vnetih političnih razprav odpove prvikrat 50.000 EUR vredni donaciji Heinrich-Heine-Preis 2006 mesta Düsseldorf.

Igralci Berliner Ensembles so leta 2006 prevzeli pobudo, imenovano »Berliner Heinrich-Heine-Preis«, ki je napade Mestnega sveta Düsseldorfa imenovala kot »napad na svobodo umetnosti« in za Handkeja želela zbrati nagrado v enaki višini. Člani pobude so bili med drugimi Käthe Reichel, Rolf Becker, Dietrich Kittner, Arno Klönne, Monika in Otto Köhler, Eckart Spoo, Ingrid in Gerhard Zwerenz, Claus Peymann. 22. julija 2006 se je Handke zahvalil za trud, a zavrnil prejem in namesto tega prosil za prostovoljne prispevke za srbske vasi na Kosovu. Ob priliki krstne uprizoritve njegovega dela ''Spuren der Verirrten'' 21. februarja 2007 je prejel celotni denarni znesek in nagrado, ki jo Handke želi posredovati srbski enklavi na [[Kosovo|Kosovu]]. Izbrana je bila vas [[Velika Hoča]], kateremu županu Dejanu Baljoševicu je bilo za veliko noč 2007 izročena Handkejeva denarna nagrada.

Januarja 2008 pove Handke, da bi, če bi bil Srb, volil srbskega nacionalista in namestnika predsednika SRS, Tomislava Nikolića. 22. februarja 2008 je napisal Handke kratek komentar za francoski časopis ''Le Figaro'', v katerem je ponovno opozoril na skupno zgodovino Jugoslavije glede na zmago nad nacionalnim socializmom in zahodne države označil kot »države lopovov«.