Čudeži: Razlika med redakcijama

{{navedek|Roman ''Čudeži'', ki ga je izdala koprska založba Lipa, je po seznamu, objavljenem v knji­gi, že 49. knjiga nadvse plodovi­tega slovenskega pisatelja in pesnika Pavleta Zidarja, pri tem pa ponatisi ali izbori njegovih del niti niso šteti. ''Čudeži'' so potemtakem res nekakšen pisa­teljski čudež, in kar se tega tiče, knjiga upravičeno nosi takšen naslov. Drugače pa je za bralca bolje, da od najnovejše Zidarjeve knjige ne pričakuje razkritja kakršnih koli čudežev, če seveda izvzamemo, da je na neki način vsako človeško živ­ ljenje čudež. In prav z življenji različnih oseb se v tej knjigi pisatelj Zidar ukvarja. V avtobiografsko za­črtano in okvirjeno pripoved vnaša realistične opise življenj­skih usod, ti elementi pa se ves čas mešajo z značilnim Zidar­jevim premišljevanjem, ki je včasih izzivajoče, nenavadno, čudno, večkrat na meji ironije, mestoma pa že kar uporniško. Nekaj odlomkov v ''Čudežih'', ko pistelj premišlja o umetnosti in z njo neločljivo povezanim uporništvom, je napisal že skoraj esejistično. Elementi pripovedi v najnovejšem Zidarjevem romanu niso čvrsteje povezani. Edina vez med posameznimi opisanimi življenjskimi usodami je pravzaprav pisatelj sam s svojim ustvarjalnim dejanjem zapisovanja prebujenih spominov. Tako je ustvaril mozaično pri­poved, ki pa se, žal, ne strjuje v čvrstejšo celoto; tovornih odno­sov med posameznimi elementi pripovedi ni, tako da bi roman prav lahko razpadel v samostoj­ne novele. Če pa te vezi so, potem so prikrite in težje raz­berljive pri običajno pozornem branju. Omeniti pa je treba, da Zidar še naprej ostaja mojster sloven­ske besede. Sočni, svojski način izražanja ostaja slej ko prej nje­gova nesporna kvaliteta, ki tudi v ''Čudežih'' ni zatajila. Najbrž pa tega romana ne bomo uvrsti­li med Zidarjeve vrhunske stvaritve. (Markelj 1982) |}}