Med tem so Turki vse bolj ogrožali [[Bizantinsko cesarstvo|Bizanc]] in cesar [[JanezIvan VIII. Paleolog]] se je v stiski pogovarjal o možnosti unije s katoliško cerkvijo. Leta 1439 se je udeležil [[Cosimo de' Medici Starejši#V miru|ekumenskega koncila v Firencah]], na katerem je carigrajska pravoslavna cerkev priznala podložnost papežu, sprejela katoliške dogme, vendar zadržala pravico do svojih obredov. Koncila se je udeležil tudi [[metropolit]] ruske pravoslavne cerkve Izidor, po narodnosti Grk. Po dokaj provokativnem povratku v Moskvo, s križem na čelu sprevoda, ga je dal Vasilij II. zapreti<ref>kasneje je pobegnil in postal v Rimu kardinal.</ref>. Ruska pravoslavna cerkev je zavrnila sklepe firenškega zbora in prekinila odnose s [[Carigrajski patriarhat|carigrajskim patriarhatom]]. Leta 1448 so ruski episkopi izbrali novega metropolita Ivana. S tem se je ruska pravoslavna cerkev osamosvojila. Ni pozabila, kako odločno se je Vasilij II. postavil na njeno stran, in mu je bila odtlej popolnoma lojalna. Postopoma je postala podrejena državi. Kmalu je prišlo do padca Bizanca (1453), v čemer je moskovska cerkev videla božjo kazen. Središče pravoslavne cerkve se je pomaknilo v Moskvo, ruski narod pa se je s časom začel čutiti nosilca njenega poslanstva.
== Ponoven spopad z bratrancem. Oslepitev in zmaga. Zadnja leta ==
