Kelti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Bot: Nadomeščanje datoteke Cesare_prima_Gallia_58_a.C._jpg.jpg z Cesare_prima_Gallia_58_a.C.jpg
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
'''Kelti''', skupno ime za ljudstva in plemenske skupnosti mlajše železne dobe v srednji [[Evropa|Evropi]], ki so govorile [[keltski jeziki|keltske jezike]] in imele podobno kulturo.<ref>J. Koch, ''Celtic Culture'', A Historical Encyclopedia, ABL-CIO, 2005 [http://books.google.com/?id=f899xH_quaMC&printsec=frontcover&q=peoples%20and%20countries], ISBN 978-1-85109-440-0, pridobljeno dne 9. junija 2010.</ref>
 
Najstarejša arheološka kultura, ki se upravičeno prišteva k prakeltski kulturi, je [[kultura žarnih grobišč]] v srednji Evropi v pozni [[bronasta doba|bronasti dobi]] v zadnjem četrtletju drugega tisočletja pred našim štetjem.<ref name=ChadCorc>Chadwick, Corcoran (1970), ''The Celts'', Penguin Books, str. 28–33.</ref> Njeni povsem keltski nasledniki<ref name=ChadCorc/> v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne [[halštatska doba|halštatske kulture]] v obdobju od leta 800 do 450 pr. n. št. Ime je dobila po bogatih grobnih pridatkih, ki so jih odkrili v Hallstadtu v [[Avstrija|Avstriji]].<ref>B. Cunliffe (1997), ''The Ancient Celts'', Penguin Books, str. 39–67.</ref> Od poznega [[latenska kultura|latenskega]] obdobja (približno od leta 450 pr. n. št.) do rimskih osvajanj se je keltska kultura z razprševanjem in selitvami razširila na številne sosednje regije: [[Velika Britanija|Britansko otočje]] (Otoški Kelti), [[Francija|Francijo]], dežele [[Beneluks]]a ([[Galci]]), [[Češka|v]], [[Poljska|Poljsko]] in večino srednje Evrope, [[Iberski polotok]] ([[Keltiberi]], [[Keltiki]] in [[Galeki]]), severno [[Italija|Italijo]] (Golaseki in [[Cisalpska Galija|cisalpski Galci]]),<ref name="koch2010_core">J. Koch (2010), ''Celtic from the West'', 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.3: Antični keltski jeziki 440/430 pr. n. št., Oxbow Books, Oxford, Združeno kraljestvo, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 193. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref> po galski invaziji na [[Balkan]] leta 279 pr. n. št. pa vse do osrednje [[Anatolija|Anatolije]] ([[Galatija|Galačani]]).<ref name="koch2010_core1">J. Koch (2010), ''Celtic from the West'', 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.2: Celtic expansion from Hallstatt/La Tene central, Oxbow Books, Oxford, UK, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 190. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref>
 
Najzgodnejši zapisi v keltskem jeziku so [[lepontščina|lepontski napisi]] z začetka 6. stoletja pr. n. št..<ref name=Stifter>[http://www.univie.ac.at/indogermanistik/download/Stifter/oldcelt2008_2_lepontic.pdf D. Stifter (2008), ''Old Celtic Languages'', str.24–37]</ref> Kontinentalni keltski jeziki so izpričani samo na napisih in krajevnih imenih. [[Otoški keltski jeziki|Otoška keltščina]] iz približno 4. stoletja pr. n. št. je izpričana na ogamskih napisih, čeprav je zagotovo mnogo starejša. Literarna tradicija se začenja z [[irska gelščina|irsko gelščino]] približno v 8. stoletju n. št.. Besedila zgodnje irske književnosti, na primer ''Táin Bó Cúailnge'' (''Krája bika iz Cúailnge''), so se ohranila v recenzijah iz 12. stoletja.
 
Do sredine 1. tisočletja n.š. sta se po širitvi [[Rimski imperij|Rimskega imperija]] in velikih selitvah [[Germani|germanskih]] ljudstev celinska in otoška keltska kultura ohranili samo na [[Irska|Irskem]], v zahodnih in severnih delih [[Velika Britanija|Velike Britanije]] ([[Wales]], [[Škotska]], [[Cornwall]] in otok [[Man]]) in severni Franciji ([[BretanijaBretanja]]). Med 5. in 8. stoletjem so se keltsko govoreče skupnosti atlantskih regij povezale v prepoznavno kulturno entiteto. Povezovali so jih jezik, vera, umetnost in skupna dediščina, po kateri so se razlikovale od kultur sosednjih skupnosti.<ref>B. Cunliffe (2003), ''The Celts - A Very Short Introduction'', Oxford University Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 109.</ref> V 6. stoletju n. št. so kontinentalni keltski jeziki izginili iz širše rabe.
 
Otoška keltska kultura se je razcepila na gelske ([[Irci]], [[Škoti]], [[Man]]ci) in britske Kelte ([[Valižanščina|Valižani]], [[Kornijščina|Kornijci]], [[Bretonščina|Bretonci]]). Sodobna keltska identiteta je zgrajena na romantičnem oživljanju keltskih tradicij v Veliki Britaniji, Irski in drugih evropskih regijah, na primer v poljski in španski Galiciji.<ref>K.A. McKevitt, ''Mythologizing Identity and History: A Look at the Celtic Past of Galicia'', E-Keltoi, januar 2006, 6, str. 651–673 [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_13/mckevitt_6_13.pdf]. Pridobljeno dne 8. aprila 2011.</ref> [[Irska gelščina|Irsko]] in [[škotska gelščina|škotsko gelščino]], [[valižanščina|valižanščino]] in [[bretonščina|bretonščino]] danes govorijo v delih njihovih zgodovinskih ozemelj, [[kornijščina]] in [[manska gelščina]] pa trenutno doživljata preporod.
Vrstica 28:
Izraz ''keltski'' se lahko nanaša na družino jezikov ali na keltski slog. Uporabljal se je tudi za opis arheoloških kultur, definiranih z edinstvenimi nizi artefaktov. Povezavo med jezikom in artefakti omogočajo prisotni napisi.<ref>V. Kruta in soavtorji (1991), ''The Celts'', Thames and Hudson, str. 95–102.</ref>
 
Sodobni izraz ''keltski'' se na splošno uporablja za opis jezikov in kultur [[Irska|Irske]], [[Škotska|Škotske]], [[Wales]]a, [[Cornwall]]a, otoka [[Man]] in [[BretanijaBretanja|BretanijeBretanje]], ki so znane tudi kot "šest keltskih narodov". V teh regijah se delno kot materni jeziki še vedno govorijo štirje keltski jeziki: [[irska gelščina]], [[škotska gelščina]], [[valižanščina]] in [[bretonščina]]. [[Kornijščina]], ki spada med britske jezike, in [[manska gelščina]] sta v oživljanju. [[Kumbrijščino]], enega od izumrlih britskih jezikov iz severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske, poskušajo rekonstruirati.
 
Izraz ''keltski'' se včasih uporablja tudi za opis delov Evrope s keltsko dediščino, čaprav tam ni preživel noben keltski jezik. Med omenjene dele spadajo zahodni del Iberskega polotoka, torej Portugalska in severna osrednja Španija (Galicija, Asturija, Kantabrija, Kastilja in León, Ekstremadura).<ref>P. Monaghan (2008), ''The Encyclopedia of Celtic Mythology and Folklore'', File Inc., ISBN 978-0-8160-7556-0.</ref>