|
===Uporabna vrednost===
Uporabna vrednost blaga so njegove lastnosti, ki obstajajo tudi, če to blago ne bi nikoli stopilo v menjavo. Te lastnosti blaga zadovoljujejo neko potrebo, pri čemer je nepomembno, ali je izpolnitev te potrebe življenjskega pomena (kar velja npr. za hrano), stvar dostojanstva ali pa zgolj modna muha. Kruh ima na primer uporabno vrednost, da nas nasiti, uporabna vrednost plašča je, da nas greje in ščiti pred neugodnim vremenom. Če pojemo kruh ali oblečemo plašč, ne da bi ju dobili iz menjave, bosta še vedno imela svojo uporabno vrednost; kruh nas bo še vedno nasitil, plašč nas bo še vedno grel, pa če smo ga kupili na trgu, ukradli, dobili v dar ali naredili sami.
Uporabna vrednost blaga torej ni nekaj, kar bi prišlo v obstoj šele z vstopom v menjavo, ampak ga ima neka stvar tudi, če sploh ni blago; uporabna vrednost tako izhaja iz lastnosti te stvari same. Ključna povezava uporabne vrednosti z menjavo je, da mora blago to uporabno vrednost imeti, sicer ne bo nikoli prodano; mora biti uporabno za nekoga drugega, drugače bo prodajalec blago sam obdržal (proti njegovi volji).
===Menjalna vrednost===
Menjalna vrednost nekega blaga nam pove, v kakšnem razmerju se to blago menja s preostalimi blagi in se kotv tej takaobliki tudi izraža (kot razmerje dveh blagvrst blaga). NekaPogoj, stvarda ima neka stvar menjalno vrednost, leje, doklerda nastopa v menjavi, doklers ječimer torejprevzame blagovlogo blaga. PrimerPri enostavneenostavni blagovneblagovni menjavemenjavi je,pride dado zaneposredne 5menjave kilogramovblaga kruhabrez dobimvmesnih 1 jopičoperacij (razmerjenpr. jepretvorbi tukajv popolnoma poljubnodenar), karmenjava veljapa lahko poteka tudi v obratni smeri (npr. menjava kruha za suknjič).
Menjalna vrednost se lahko izraža naima štiri različne načineoblike: slučajna oblika vrednosti, razvita oblika vrednosti, splošna oblika vrednosti in denarna oblika vrednosti.
====Slučajna oblika vrednosti====
Prvo,Slučajna slučajno oblikooblika vrednosti, najlažjeje izrazimoizražena s formulo <math>xA=yB</math>. Ta formula pomeni, da se x enot blaga A zamenja za y enot blaga B, da je; todefinira njuno menjalno razmerje. Slučajna oblika vrednosti je sicer najbolj osnovna, aoblika ševrednosti, vednokljub tvoritemu temeljnopa je podlagotemelj tudi za najbolj razvite oblike vrednosti (vključno z denarno obliko).
V slučajni obliki vrednosti nastopata dve strani z dvema različnima vrstama blaga. Leva stran formule se imenuje relativna oblika vrednosti. Tako se imenuje, ker menjalne vrednosti kot kvantitativnega razmerja blago ne more izražati s samim seboj, ampak vedno glede na neko drugo blago; vrednost blaga A je relativna glede na drugo blago. Desna stran formule se imenuje ekvivalentna oblika vrednosti; je torej vrednost, v kateri relativna oblika vrednosti izrazi svoj ekvivalent. Formula <math>xA=yB</math> tako pove, da je y enot blaga B ekvivalent x enot blagu A (in obratno za drugo stran v menjavi).
S slučajno obliko vrednosti prideje v ospredjerazviden eden izmed osnovnih pogojev, da menjava sploh poteče; da imamo opravkablagovne z blagom različnih uporabnih vrednostimenjave, da torejv netej potekanastopajo menjavablaga z dvehrazličinimi enakihuporabnimi stvarivrednostmi. Kljub temu pa morata imeti tako blago A kot blago B neko drugo skupno lastnost, sajda vse nasprotnemju primerulahko nemedsebojno biprimerja mogliin postavitidoloči enačajanjuno medmenjalno njima;razmerje. brezMarx teje skupnev lastnostiKapitalu seto blagoskupno Alastnost nevidel morev izrazititem, zda blagomsta B.obe Nadalje:blagi tarezultat skupnačloveškega lastnostdela. moraDelo, bitipotrebno kvantitativnoza določena,produkcijo sajblaga jeA, menjalnase vrednostrazlikuje definiranaod kot razmerjedela, popotrebnega kateremza seprodukcijo menjaB, blago.kljub Ztemu drugimipa besedami:je niobema pomembnodela leskupno, da segre Aza zamenjačloveško zadelo. B,Menjalna ampakvrednost tako tudipove, kolikov blagakaterem razmerju blago A (x)vsebuje seenako zamenjakoličino zaabstraktnega kolikočloveškega blagadela kot blago B<ref name=":0" (y)/>.
Marx v Kapitalu zaključi, da je skupna lastnost, ki povezuje oba blaga, da sta oba rezultat človeškega dela. Delo, potrebno za produkcijo blaga A, se razlikuje od dela, potrebnega za produkcijo B; kljub temu pa je obema dela skupno, da gre za človeško delo. Menjalna vrednost tako pove, v katerem razmerju blago A vsebuje enako količino abstraktnega človeškega dela kot blago B temveč, da v danem razmerju oba blaga vsebujeta enako količino človeškega dela (več o tem v nadaljevanju)<ref name=":0" />.
====Razvita oblika vrednosti====
Glavna razlika med slučajno in razvito obliko vrednosti je v naboru menjalnih razmerij. Pri slučajni obliki vrednosti je le ena ekvivalentna oblika vrednosti;, prirazvita razvitioblika oblikivrednost vrednosti jihpa je veliko.niz Formulaslučajnih takooblik nivrednosti. več leFormula <math>xA=yB</math>, ampakse tako razširi v niz <math>xA=yB=wC=zD</math>...
RazlikaPogoj, ki vodi do razvite oblike vrednosti, je razvidnarazviden iz imena slučajne oblike vrednosti; pri razviti obliki vrednosti menjava ni več slučajna, ampak večji nabor stabilnejših menjalnih razmerij nakazuje, da je menjava postala ustaljeni družbeni proces<ref name=":0" />.
====Splošna oblika vrednosti in denarna oblika vrednosti====
Z razvojem družbene menjave postane razvita oblika vrednosti nepraktična;. pojaviPojavi se potreba po blagu, v katerem vsa druga blaga izražajo svojo menjalno vrednost.; Drugače:drugače pojavi se potrebarečeno, po občem (splošnem) ekvivalentu. Ko se ta vzpostavi, govorimo o tretji, splošni obliki vrednosti.
OSplošna denarni oblikioblika vrednosti govorimopostane denarna oblika vrednosti, čeko blago, ki je določeno za obči ekvivalent, izven blagovne menjave nima uporabne vrednosti. Denar izven blagovne menjave nima uporabne vrednosti, saj sam na sebi ne krije nobene človeške potrebe; koristen postane šele, če ga uporabimo, da z njimnakupom kupimo blagoblaga, ki bo krilozadovoljuje te potrebe. Drugače:Edina zauporabna denarvrednost je značilno, dadenarja je njegova edina uporabna vrednosttorej v tem, da z njim vsa druga blaga v njem izražajo svojo menjalno vrednost.
S splošno obliko vrednosti je odpravljena neposredna blagovna menjava, saj; blago najprej izrazi svojo menjalno vrednost v občem ekvivalentu, šele nato pa v dejanskem blagu z želeno uporabno vrednostjo. Blagovna menjava s tem privzame obliko B(1)-D-B(2) (blago-denar-blago). Z drugimi besedami:; s splošno obliko vrednosti se najprej blago proda (B-D) v zameno za obči ekvivalent, ta pa se nato porabi za nakup želenega blaga (D-B).
Pri opisani cirkulaciji B-D-B velja, da se menjalna vrednost prvega in drugega blaga ne spremeni, incirkulacija pa je povratnapovratni proces. Po tem modelu je blago B(2) možno prodati in nato kupiti nazaj B(1). Cirkulacija B-D-B je torej menjava ekvivalentov; uvedba denarja kot občega ekvivalenta in vmesnega koraka pri blagovni menjavi tega ne spremeni<ref name=":0" />.
===Cena in vrednost===
Marx je pri razvoju zakona vrednosti predpostavil menjavo ekvivalentov iz dveh razlogov. Prvič: zavoljo matematične in logične poenostavitve. Poseben profit je koncept, relevanten za ekonomiko podjetja in višji nivo politične ekonomije (ko se obravnava, na primer, monopole); za njene osnove je nepotrebna komplikacija matematičnih formul in konceptualnih obrazložitev. Drugič, kar je še bolj pomembno: to je stanje hipotetične popolne konkurence. Po Marxu je edini način, da določimo izvor profita (presežna vrednost), ki ne izhaja iz posebnih tržnih okoliščin je, da te zanemarimo in predpostavimo enakost med kapitalisti, da torej predpostavljamo popolno delovanje konkurence.
|
