Sedemnajst provinc: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Nabor provinc: np |
povezave |
||
Vrstica 5:
==Nabor provinc==
Mnoge od sedemnajstih provinc so bile pod skupno upravo že v času [[Vojvodina Burgundija#Vladavina burgundskih vojvod iz rodbine
Province so bile po velikosti, naseljenosti in gospodarski moči med seboj zelo različne. V obdobju 1540-1548 so npr. tri najmočnejše province za davke prispevale 75% denarja ([[Flandrija]] 33,8%, [[Brabant]] 28,75%, [[Holandija]] 12,69%). Po velikosti prispevkov so sledile [[Artois]] 5,65%, [[Hainault]] 5,47%, [[Zelandija]] 4,37%, mesta [[Lille]], [[Douai]], [[Orchies]] skupaj 3,29%, [[Gelderland]] 1,14%, [[Tournai]] in Tournaisis 0,93%, [[Namur]] 0,90%, Frizija 0,59%, Overijssel z [[Drenthe]] 0,55%<ref>Israel (1998), stran 55</ref> itn. Province so o davkih razpravljale v zvezni skupščini (''staten-generaal''), ki jo je Karel V. omejil na 17 delegacij, tako da so nekatere najmanjše dežele (gospostva) zastopale skupne delegacije ali pa je njihovo zastopstvo prevzela kaka večja provinca. Vsekakor se je združevanje v province s časom nekoliko spreminjalo, zato se podrobnosti v različnih virih<ref>[http://www.wazamar.org/Nederlanden/zeventien-prov.htm Wazamar, ''De Nederlanden''] Zemljevid Sedemnajstih provinc in spisek delegacij, prisotnih na zasedanju zvezne skupščine 25. oktobra 1555 ob predaji oblasti Karla V. sinu Filipu.</ref> med seboj nekoliko razlikujejo.
Vrstica 41:
===Vladanje Marije Burgundske (1477 - 1482)===
Takoj po smrti Karla Drznega je del njegovega ozemlja, sestavljenega iz številnih vojvodstev, grofij in gospostev, ki ga poznamo kot [[Vojvodina Burgundija#Vladavina burgundskih vojvod iz rodbine Valois (1363-1477)|vojvodina Burgundija]] v širšem smislu, zasedel francoski kralj [[Ludvik XI. Francoski|Ludvik XI.]] Na preostalem delu se je morala Karlova naslednica, hči Marija Burgundska, soočiti s hudo opozicijo in upori z vseh strani. Glavnina upora je bila v flandrijskih mestih [[Brugge]] in [[
===Vladanje Maksimilijana I. Habsburškega (1482 - 1493)===
Vrstica 47:
Marija se je avgusta 1477 poročila s prestolonaslednikom Svetega rimskega cesarstva [[Maksimilijan I. Habsburški|Maksimilijanom]]. Ta je po Marijini smrti 1482 prevzel regentstvo v imenu Marijinega in svojega sina Filipa. Od vsega začetka si je prizadeval obiti privilegije iz leta 1477. Na vodilna mesta je nastavljal plemiče in bogate meščane, ki so se izkazali vladarju poslušni že v burgundskih časih. Proti volji flandrijske opozicije je vodil politiko nepretrganega konflikta s Francijo.
Leta 1487 je v Flandriji ponovno izbruhnil obsežen upor. Cehi iz Brugge-a so iskali pomoč pri Francozih. Cesar [[Friderik III. Habsburški|Friderik III.]] je z nemškimi četami upor zadušil, kar pa ni prineslo miru, ampak je, nasprotno, nizozemski upor samo še razplamtelo. Spopadi v Brabantu in v Holandiji so se nadaljevali vse do leta 1492, ko je v juliju Albreht Savojski, Maksimilijanov zvesti vojaški poveljnik, zavzel
V vojvodini Gelderland je leta 1491 Karel van Egmond, potomec nekdanjih vojvod Gelderlanda<ref>Vojvoda Gelderlanda, Arnold van Egmond , Karlov ded, je zaradi spora s sinom Adolfom (proti volji mest) vojvodino prodal [[Karel Drzni|Karlu Drznemu]]. Od Arnoldove smrti leta 1473 je bila tako vojvodina Gelderland vključena v državo Karla Drznega.</ref>, s pomočjo Francozov dvignil protihabsburški upor. S podporo mest in nižjega plemstva je uspel in skupščina Gelderlanda ga je priznala za vojvodo.
===Vladanje Filipa Lepega in regentstvo Margarete Avstrijske (1493 - 1515)===
Avgusta 1493 je Maksimilijan, po smrti očeta, postal cesar Svetega rimskega cesarstva. Vladanje na Nizozemskem je prepustil petnajstletnemu sinu [[Filip Lepi|Filipu Lepemu]] in dosegel, da je ob Filipovem ustoličenju nizozemska skupščina proglasila privilegije iz leta 1477 za nične. Kljub temu so bili nizozemski veljaki z novim položajem zadovoljni. Vedeli so, da bo neizkušeni mladenič lahko vladal le z njihovo pomočjo in računali, da bo odslej manj vsiljevanja upravnega osebja od zunaj, manj tekmovalnosti s Francijo in manj trošenja nizozemskega denarja za cilje, ki so bili malo ali nič povezani z Nizozemsko. Ker je bila Francija v naslednjih desetletjih polno zaposlena z [[
Vendar so večje napetosti ostale. Habsburžani so še naprej krepili centralizacijo. Leta 1504 so obnovili veliki svet (''grote raad'') v Mechelnu kot najvišje sodno telo. Lokalna in civilna avtonomija je počasi kopnela. Zmanjševal se je vpliv cehov, ki so bili v Flandriji nekoč jedro upora proti Maksimilijanu.
Vrstica 61:
===Čas cesarja Karla V. Zaokrožitev habsburške Nizozemske (1515 - 1555)===
Karel je bil januarja 1515 pred skupščino v Bruslju proglašen za vladarja habsburške Nizozemske. S Holandskim denarjem je zbral vojsko in skušal zavzeti Frizijo in Groningen. A posrečilo se mu ju je zavzeti le deloma, ko je leta 1516 umrl njegov ded po materini strani, [[Ferdinand II. Aragonski]] in Karel ga je nasledil na španskem prestolu. Preplavile so ga dolžnosti vladanja Španiji in težave s Francijo. Reševanje problemov severne Nizozemske je prepustil ''stadhoulderjem'' (kraljevim namestnikom v provincah) in najmočnejši provinci na severu, Holandiji. Leta 1517 je ponovno postala glavna kraljeva namestnica na Nizozemskem njegova teta [[Margareta Avstrijska]] (od njene smrti leta 1531 pa Karlova sestra Marija Madžarska). Leta 1519 je Karel po smrti deda Maksimiljana I. prevzel še krono Svetega rimskega cesarstva, kot cesar Karel V.
Povezavo z Gelderlandom so Frizijci na začetku razumeli kot obrambo svobode in umik pred davki, ki so jih uvajali Habsburžani. Ko pa so se vpadi in nemiri, ki so prihajali iz Gelderlanda, nadaljevali, je v večini prebivalstva dozorevalo spoznanja, da je važnejši od svobode mir, ki pa ga lahko zagotovijo edino Habsburžani. Enako so čutili tudi Holandci, ki jih je vznemirjalo ropanje trgovskih ladij na [[Zuidersee]] in vpadi na njihovo ozemlje vse do obzidja [[Amsterdam]]a. V letih 1521-23 je holandska skupščina namenila velike vsote denarja za vojsko, s katero je v imenu Karla V. zavzela Frizijo. Po izgubi Frizije je postal položaj Karla van Egmonda zelo negotov tudi v drugih severovzhodnih deželah (Groningen, Ommeland, Drente, Overijssel), kjer so tlela neprestana notranjepolitična trenja.
Vrstica 73:
Medtem so se notranji nemiri na severu nadaljevali in leta 1536 se je tudi skupščina Groningena odločila končati jih s tem, da se podredi Habsburžanom. Stadhoulder v Friziji, Schenck von Tautenburg je v bitki pri Heiligerlee premagal sile vojvode Karla in zavzel Groningen, Ommeland in Drenthe ter obmejno ozemlje Westerwolde, katerega mu je Karel V. dodelil kot osebni fevd, ki je s tem ostal del habsburške Nizozemske, vendar zunaj province Groningen. Vojvodi Karlu je ostal le še Gelderland.
Karel van Egmond je leta 1538 umrl brez dedičev. Naslednje leto ga je nasledil Viljem, suveren v vojvodinah [[Jülich]], [[Cleves]], [[Berg (vojvodina)|Berg]] in grofiji [[Mark (grofija)|Mark]].<ref> Leta 1539 je nasledil očeta Ivana III. V deželah Jülich, Cleves, Berg in Mark je vladal do leta 1592. </ref> Skupaj z vojvodino Gelderland je združil pod svojo oblastjo razmeroma veliko ozemlje, vrinjeno med Nizozemsko in Nemčijo. Leta 1541 je prestopil v [[Luteranstvo|luterantsko]] vero in se povezal z nemškimi protestanti, s Karlu V. nasprotno
Združevanje habsburške Nizozemske je bilo s tem zaključeno. V letu 1548 sta nizozemska skupščina in državni zbor (''Reichstag'') Svetega rimskega cesarstva objavila tako imenovano [[pragmatična sankcija (1549)|pragmatično sankcijo]], s katero sta priznala habsburško Nizozemsko kot ozemeljsko celoto, ki se pri prenosu na cesarjevega dediča in na naslednje dediče ne sme deliti. Pragmatično sankcijo so v naslednjem letu potrdile skupščine vseh sedemnajstih provinc. Združitev pod habsburško oblastjo je severovzhodnim provincam prineslo več miru in pravnega reda.
Vrstica 89:
Zelo razvejano je bilo upravljanje mest, upravljanje podeželja ter upravljanje izsuševalnih in proti-poplavnih sistemov, ki je tudi zahtevalo centralno vodenje. Na podeželju so imeli glavno besedo plemiči. Mesta so vodili mestni sveti z župani na čelu. V njih so prevladovali bogati meščani, ki so se že izkazali v poslu in imeli dovolj časa za delo za skupnost. S časom se je izoblikoval poseben družbeni sloj, tako imenovani ''regenti'', ki so imeli od funkcij tudi koristi in so bili navadno pripravljeni sodelovati z vladarjem.
Zanimivo je, da so se s centralizacijo krepile tudi skupščine provinc (''staten''), ki so imele nalogo, da so delež davkov, ki je odpadel na provinco, razdelile naprej med mesta in druge zavezance. Potem ko je bil
Zvezna skupščina (''staten-generaal''), v kateri je imelo predstavnike vseh sedemnajst glavnih provinc, se je po kronanju Filipa Lepega sestajala spet samo na sklic vladarja. V glavnem je služila istočasnemu komuniciranju s skupščinami provinc, pripombam k vladarjevim predlogom in razpravam o delitvi davčnih obveznosti.
| |||