|
===Marksistična kritika utopičnih socialistov===
Marx in Engels sta zgodovinski kontekst utopičnih socialistov jemalasmatrala kotza olajševalneključen okoliščinekriterij, ki so obrazložile pomanjkljivosti utopičnih socialistov. Zgodovinski kontekst je pomembenpotreben za razumevanje,nastanek kakoin jevsebino utopičniutopičnega socializem nastalsocializma, karhkrati pa sta ga v marksizmusvoji nekritiki priznala za upravičiolajševalno kritikeokoliščino.
Temeljna kritika, ki jo marksizem namenja utopičnemu socializmu, je pomanjkljivo ali celo povsem odsotno razumevanje razrednih odnosov kapitalizma. Marksizem tako utopičnemu socializmu očita, da si prizadeva graditi bodočo družbo, ne da bi sploh razumel temeljne mehanizme obstoječega družbenega reda ([[Kapitalizem|kapitalizma]]). To ima dve večji posledici: prezgodnaprezgodnjo opustitev razrednih pozicij (in retorike) ter nezmožnost izpeljati prihodnjo brezrazredno (komunistično) družbo iz konfliktov sedanje družbe.
====Opustitev razrednih pozicij====
Utopični socializem se od razsvetljenstva, ki je bilo odziv in kritika na probleme fevdalizma, razlikuje po tem, da je kritičen tudi do kapitalizma; razsvetljenstvokritičnost kritičnostirazsvetljenstva do vnaprej postavljenih avtoritet (vključno z religijo) razširi tudi na kapitalizem. Kljub temu pa trpije Engels v utopičnem socializmu zavidel isto velikotemeljno pomanjkljivostjopomanjkljivost, kikot jo je bdelavidel nadv razsvetljenstvom;razsvetljenstvu, da se v upanju na boljšo družbo se sklicuje na pravičnost in razum. NavkljubUtopični temu, dasocializem mora sicer priznati tako razredne strukture kapitalizma kot konfliktne odnose med njimi, utopičnikljub socializemtemu rešitevpa šerešitev vednozanje postavljagradi na nivoju celotnega človeštva. V svojih ciljih zapostavlja razredni konflikt, še preden tegaga uspe odpraviti v materialnem svetu; njihova, kritičnost do kapitalizma jihpa te usodepomanjkljvosti ne rešiodpravi:
»Vsem trem [Saint-Simonu, Fourieru in Owenu] je skupno, da ne nastopajo kot predstavniki interesov proletariata, ki je medtem zgodovinsko nastal. Kakor razsvetljenci tudi oni nočejo osvoboditi najprej določenega razreda, temveč hkrati vse človeštvo. Kakor oni hočejo ustanoviti carstvo razuma in večne pravičnosti; toda njihovo carstvo se kakor noč od dneva razlikuje od carstva razsvetljencev. Tudi buržoazni svet, ki je urejen po načelih teh razsvetljencev, je proti razumu in krivičen, zato sodi prav tako med staro šaro kakor fevdalizem in vsi poprejšnji družbeni redi. Če resnični razum in pravičnost doslej še nista vladala na svetu, je vzrok le to, da ju doslej nismo prav spoznali.<ref>{{Navedi knjigo|title=Izbrana dela (IV)|last=Engels|first=Friedrich|publisher=Cankarjeva založba|year=1977|isbn=|location=Ljubljana|page=590|cobiss=}}</ref>«
Kot alternativo razrednim pozicijam utopični socialisti zavzemajogradijo stališčena postavki, da bodo njihovi ukrepi koristili vsemu človeštvu, torej tako izkoriščevalcem kot izkoriščanim. Rešitev razrednega boja med kapitalisti in delavci (pri čemer simpatizirajo s slednjimi) ne vidijo v delavskem prevzemu oblasti in odpravi kapitalistične privatne lastnine, ampak v sodelovanju med obema razredoma<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch03.htm#kritickoutopisticki|title=Komunistični Manifest|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org}}</ref>. Pri tem se utopični socialisti še vedno zanašajo, da bo njihova vizija bodoče družbe, utemeljena na razumu, prepričala tudi vladajoči razred. Konflikt med delavcemdelavskim in kapitalistomkapitalističnim razredom bo tako (po prepričanju utopičnih socialistov) razrešen, ko bo slednji uvidel, da je komunizem tudi v njegovem interesu. Engels kritičnost do takšnega stališča potrjujeleta 1892 ponovi v predgovoru k "Položaju[[Položaj delavskega razreda v Angliji"|Položaju izdelavskega letarazreda 1892v Angliji]]":
»Tako se posebno poudarja – zlasti na koncu knjige – trditev, da komunizem ni samo strankarska doktrina delavskega razreda, ampak teorija, katere končni namen je osvoboditi vso družbo, tudi kapitaliste, današnjih utesnjujočih razmer. V abstraktnem pomenu je to točno, v praksi pa večinoma huje kot nekoristno. Dokler posedujoči razredi ne samo da ne čutijo nobene potrebe po osvoboditvi, ampak se tudi samo-osvoboditvi delavskega razreda z vsemi močmi upirajo, toliko časa bo delavski razred pač prisiljen, da družbeni prevrat sam začne in izpelje. (…) Tudi danes je dosti ljudi, ki iz nepristranskosti svojega višjega stališča pridigajo delavcem o nekem socializmu, ki naj bi bil vzvišen nad vsemi razrednimi nasprotji in razrednimi boji. A to so ali novinci, ki se morajo še dosti dosti učiti, ali pa najhujši sovražniki delavstva, volkovi v ovčjih kožuhih.«<ref>{{Navedi knjigo|title=Izbrana dela (I)|last=Engels|first=Friedrich|publisher=Cankarjeva založba|year=1977|isbn=|location=Ljubljana|page=543|cobiss=}}</ref>
====Komunizem kot naslednik kapitalizma====
Marx in Engels utopičnim socialistom nadalje očitata, da bodoče družbe, torej družbe, ki bo nasledila kapitalizem, ne gradijo na osnovi sistemske kritike kapitalizma, daposledično torejpa ne vzpostavijo dosledne povezave med sedanjostjo (kapitalizmom) in bodočo utopijo. Utopičnim socialistom tako očitata, da njihove ideje socializma ne izhajajo iz analize kapitalizma, da jim torej ne uspe pokazati, kako seje komunizem materialnomožno lahkomaterialno razvijerazviti iz protislovij kapitalizma ter kako sam razvoj kapitalizma sili v kolektivizacijo produkcijskih sredstev. ZMarxov drugimiin besedami:Engelsov očitek utopičnim socialistom je torej, da jimta ne uspe izpeljati komunizma kot družbe, ki se razvije iz kapitalizma.
Marksizem pod protislovji kapitalizma pojmuje nasprotja med kapitalistično produkcijo kot tako ter med kapitalističnimi produkcijskimi odnosi.
=====Protislovja kapitalizma<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/marx/works/1880/soc-utop/ch03.htm|title=Socialism: Utopian and Scientific (Chpt. 3)|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Engels|first=Frederick}}</ref>=====
Marksizem pod protislovji kapitalizma pojmuje nasprotja med kapitalistično produkcijo kot tako ter med kapitalističnimi produkcijskimi odnosi. Najbolj osnovno protislovje kapitalističnega načina produkcije je protislovje med družbenim značajem kapitalistične produkcije in privatnim prisvajanjem njenih produktov. Kapitalistični način produkcije je že po svoji definiciji nujno kolektivnega značaja.; Kapitalistključen morapogoj za cirkulacijo [[Kapital|kapitala]] najeti(zaradi katerega ta sploh postane kapital) je najem mezdne delavce,delovne tesile, paki morajo dobitidobi, tako kot vsako drugo blago, na trgu. Že sS tem kapital ni omejen na kapitalista, ampak na širše produkcijske (družbene) odnose; zato je kapitalistična produkcija kolektivna. NadaljeKapitalist si kapitalist ne prilašča produktov, ker bi jih sam proizvedel, ampak ker je lastnik produkcijskih sredstev, s katerimi opravlja kolektiv mezdnih delavcev; to je temelj privatnega prisvajanja produktov kolektivne kapitalistične produkcije. To protislovje se izrazi v štirih dodatnihnadaljnjih nasprotjih kapitalistične produkcije.
Prvo nasprotje je ločenost producenta od produkcijskih sredstev. To vodi v delitev družbe na dva velika razreda: lastnike produkcijskih sredstev ([[Buržoazija|buržoazijo]]) in razred mezdnih delavcev ([[proletariat]]), [[mezdno delo]] pa je temelj za produkcijo [[Presežna vrednost|presežne vrednosti]].
Drugo večje nasprotje je razlika med organizacijo produkcije znotraj individualnih kapitalističnih obratov, medtemter koanarhiji na nivoju družbene produkcije vlada anarhija. Na nivoju posameznega kapitala se uvajajo načela [[Znanstveni menedžment|znanstvenega menedžmenta]], ki si prizadevajo racionalizirati stroške; na nivoju družbene ekonomije pa še vedno vladaprevladuje konkurenca med kapitali (navkljub temu, da sam znanstveni menedžment priznava, da takšna praksa ni učinkovita<ref>Naveden vir je priročnik za logistiko. Referenca na neučinkovitost anarhije v produkciji je na strani 197, kjer je kot pomembna metoda zmanjševanja stroškov navedeno povezovanje in zaupanje med podjetji v dobavni verigi.</ref><ref>{{Navedi knjigo|url=https://www.worldcat.org/oclc/865508935|title=The handbook of logistics and distribution management : understanding the supply chain|last=Alan.|first=Rushton,|last2=1950-|first2=Baker, Peter,|isbn=9780749466275|location=London|oclc=865508935}}</ref>). [[Monopol|Monopoli]] tegazaradi svoje dolgoročne nestabilnosti (še posebej in predvsem v kriznem obdobju) problema ne rešijo, ker so nestabilni<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/hilferding/1910/finkap/ch12.htm|title=Finance Capital - Chapter 12 - Cartels and Trusts|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Hilferding|first=Rudolf|language=en-us}}</ref>, hkrati pa monopol, ki bi zajemal vso ekonomijo, pa je pod kapitalistično privatno lastnino nemogoč<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/luxemburg/1900/reform-revolution/ch02.htm|title=Rosa Luxemburg: Reform or Revolution (Chap.2)|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Luxemburg|first=Rosa}}</ref>.
Tretje protislovje so krize, ki izhajajo iz preobilja. ZaKrize razlikov kapitalizmu se razlikujejo od kriz v predhodnih ekonomskih sistemovsistemih sopo vtem, kapitalizmuda krizeso periodične in ne izhajajo iz pomanjkanja, temveč iz preobilja; izhajajo iz hiperprodukcije v smislu, da kapital producira več, kot lahko trg absorbira<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/hilferding/1910/finkap/ch16.htm|title=Finance Capital - Chaper 16 - The general conditions of crises|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Hilferding|first=Rudolf|language=en-us}}</ref>. Sorodno protislovje je [[industrijska rezervna armada]] oziroma brezposelnost, ki setudi v navkljubvisoki gospodarski rasti nani zmanjšujeodpravljena, ampak je v kapitalizmu nasprotnostalni stalnicapojav.
Četrto protislovje izpostavlja kolektivni značaj kapitalistične produkcije v dveh možnih oblikah: [[Delniška družba|delniških družbah]] ali [[Državna lastnina|državni lastnini]]. V primeru delniške družbe lastnik produkcijskih sredstev ni več edenen sam kapitalist, temveč skupnost kapitalistov (delničarjev). Marx in Engels delniško družbo tudi navajata kot obliko kapitala, kjer je vloga buržoazije najbolj razvidna; da si lasti del družbenega produkta v obliki dividend kot lastninskega naslova (nad produkcijskimi sredstvi). Državna lastnina nadalje po Marxu in Engelsu nakazuje, da razredkapitalistični buržoazijerazred ni potreben za vodenje družbene produkcije; državno lastnino vodijo državni uslužbenci (ki nisopa hkratiniso lastniki upravljanih produkcijskih sredstev). Marx in Engels na osnovi tega razglasita buržoazijo označita za »odvečen družbeni razred«<ref>{{Navedi splet|url=https://www.marxists.org/archive/marx/works/1881/08/06.htm|title=1881: Social Classes - Necessary and Superfluous|accessdate=2018-03-03|website=www.marxists.org|last=Engels}}</ref>.
== Zgodovinski pregled social(istič)nih utopij ==
|
