Boris Ziherl: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Boris Ziherl je bil tudi na Golem otoku, to je osebno povedal tudi meni kot svojemu študentu. |
||
Vrstica 6:
Rodil se je v Trstu, a se je z materjo [[Ana Kobal Ziherl|Ano]] kmalu preselil v [[Škofja Loka|Škofjo Loko]], od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Jugoslavije]]. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju in se ukvarjal s publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici in tam proučeval historični materializem ter slovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.
Aprila 1941 je kot eden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF, nato ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ, tam 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ ter 1947/48 urejal glasilo Informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo" ter se ob resoluciji Informbiroja proti Jugoslaviji sprva postavil na Stalinovo stran,
Kot visok partijski in državni funkcionar in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]ove [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija [[sociologija|sociologije]], pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] v Ljubljani. Velja za marskističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi ([[Aleš Ušeničnik]], [[France Veber]]) ter o umetnosti in ideologiji ([[Josip Vidmar]]), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu.
|