[[Slika:Heliocentric.jpg|thumb|left|[[Andreas Cellarius|Cellariusova]] ilustracija Kopernikovega heliocentričnega modela Osončja, iz ''Harmonia Macrocosmica'' (1660)]]
tadej je debeli mali fant.... Več tisoč let se človeštvo, razen nekaj izjem, ni zavedalo obstoja Osončja. Ljudje so verjeli, da Zemlja miruje v središču [[vesolje|vesolja]] in da je kategorično različna od božanskih in eteričnih teles, ki se premikajo čez nebo. Čeprav je že antični [[Antična Grčija|grški]] astronom in matematik [[Aristarh]] teoretiziral o heliocentrični ureditvi vesolja,<ref>{{cite journal|title= The astronomical system of Copernicus|author=WC Rufus|journal=[[Popular Astronomy (US magazine)|Popular Astronomy]]|volume=31|page=510|year= 1923|bibcode=1923PA.....31..510R}}</ref> je bil [[Nikolaj Kopernik]] v 16. stoletju prvi, ki je razvil matematično predvidljiv [[heliocentrični sistem]].<ref>{{cite book |title=Copernicus, Darwin, & Freud: revolutions in the history and philosophy of science |first=Friedel |last=Weinert |publisher=[[Wiley-Blackwell]] |year=2009 |page=21 |isbn=978-1-4051-8183-9}}</ref> Njegovi nasledniki iz 17. stoletja, [[Galileo Galilei]], [[Johannes Kepler]] in [[Isaac Newton]], so povečali razumevanje [[fizika|fizike]], kar je vodilo do postopnega sprejemanja ideje, da Zemlja potuje okrog Sonca in da za planete veljajo isti fizikalni zakoni kot za Zemljo. Poleg tega je izum teleskopa vodil do odkritja bolj oddaljenih planetov in lun. V zadnjem času so izboljšave teleskopa in uporaba vesoljskih plovil brez posadke omogočile raziskovanje geoloških pojavov, kot so [[gora|gore]] in [[udarni krater|kraterji]], in sezonskih meteoroloških pojavov, kot so [[oblak]]i, [[puščavski vihar]]ji in [[ledeniška kapa|ledeniške kape]], na drugih planetih.
