Formalno je bil suvereni nosilec vsake oblasti beneškibeneško [[narod]]ljudstvo, ki se je združevalzdruževalo v skupščini imenovani ''concio'' [kònčo]. Skupščino so sestavljali vsi svobodni možje, kar je pomenilo pripadnike [[družina|družin]], ki so vsaj tri generacije živele v Benetkah. Njena glavna obveznost je bila volitev in priznanje doža. V teku stoletij se je pomembnost skupščine večkrat spreminjala, tudi glede na moč in spretnost njenih nasprotnikov. Kot primer je vredno navesti borbo za dednost doževe funkcije, ki je bila dolgo glavni problem beneške vlade. Kljub prepovedi skupščine je bilo med 8. in 9. stoletjem imenovanih kar 15 doževih koadjutorjev (''co-dux''), a po drugi strani, kljub doževim odločbam jih je samo šest doseglo visoki položaj. <ref>Dandolo, A.: ''Chronica per extensum descripta, Rerum Italicarum Scriptores'', Bologna 1958</ref>.
Pravo priznanje [[suverenost]]i je skupščina dosegla leta 1032, ko je namesto predlaganega doža ustoličila svojega predstavnika in istočasno z zakonom prepovedala dotedanji način imenovanja dožev. S tem zakonom je bila dejansko ukinjena kneževina in osnovana republika.
