Nadškofija Maribor: Razlika med redakcijama

Šele leta 1244 je nadškof določil meje lavantinske škofije. <ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Škofija je obsegala naslednje župnijske cerkve: [[Šentandraž v Labotski dolini|Šentandraž]], [[Lavamünd|Labot]], [[sv. Florjan ob Laznici]] (srednja Štajerska), s podružnicami Sv. Peter pri Lindenbergu, sv. Martin v Sulmski dolini, ter [[Sussenteller|sv. Andrej v Slatinskem dolu]], jugovzhodno od [[Lipnica, Avstrija|Lipnice]]<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref>. Škof [[Heinrich IV. Krapff]] je namreč prosil [[papež Gregor XI.|papeža Gregorja XI.]], da vključi v njegovo škofijo tudi župnijo sv. Florjan, ki pa je takrat obsegala veliko večje območje kot danes, kajti škofija ima tako majhne prihodke, da ''škof ne more živeti niti kot boljši župnik.'' Tako je ta župnija postala t. i. mensalna dobrina, kar je pomenilo, da se je njen prihodek smatral za osebni prihodek škofa. Po drugi strani pa je to pomenilo, da je škof postal tudi župnik župnije Sv. Florijana in je moral za dušno-pastirsko in upravno delo postaviti svojega [[vikar]]ja. Leta 1376 so določili, da sme vikar zase in za svoje kaplane uporabljati župnišče, polja in pašnike in na teh ozemljih sprejemati darila in dajatve. Leta 1381 so višino letnih prejemkov vikarja, določili na 40 [[Gulden|guldnov]].

 

 

Škofija je tako obsegala 21 povsem vaških župnij. Še vedno je bila majhna in si ni mogla privoščiti večjih izdatkov. Cerkvene službe, ki so jih v drugih škofijah opravljali posvečeni duhovniki, so v Lavantinski škofiji vršili semeniščniki, ki so se pripravljali na duhovniški poklic. Tudi to, da je neka župnija (fara) pripadala Lavantinski škofiji še ni pomenilo, da tudi prihodki iz te župnije pripadajo škofiji, prav tako je bilo pogosto nejasno, kdo bo imenoval župnika in upravljal z župnijskim premoženjem ali kdo bo smel izvrševati druge pravice iz naslova premoženja župnije oziroma nositi morebitna bremena, kot so sanacije objektov po naravnih nesrečah. Vsi župnijski prihodki niso prešli v enaki višini v škofijsko blagajno, tudi tam ne, kjer je župnija (na primer Veliki sv. Florijan) izrecno spadala neposredno pod škofa, kajti vikarji, ki jih je škof po sili razmer postavil, so morali prav tako prejeti svoj delež.