Livonski bratje meča: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
infopolje |
zgodovina |
||
Vrstica 14:
Po njihovem porazu s Samogiti in Semigali v bitki pri Schaulenu (Saule) leta 1236 so se preživeli bratje kot samostojna veja vključili v [[tevtonski viteški red]] in postali znani kot livonski red.
==Zgodovina==
[[Slika:LivoniaKnight.jpg|thumb|left|250px|Tevtonski vitez (levo) in brat meča]]
Škof Rige Albert, imenovan tudi knezoškof Livonije, ali morda Teoderih von Treyden<ref> Blomkvist, Nils (2004). ''The Discovery of the Baltic The Reception of a Catholic World-System in the European North (AD 1075-1225)''. str. 539.</ref> sta leta 1202 ustanovila bratstvo, ki naj bi Livonski škofiji pomagalo pokristjanjevati poganske Livonce, Latgale in Sele, ki so živeli ob trgovskih poteh vzhodno od Riškega zaliva. Viteški red se po ustanovitvi ni zmenil za svojo podrejenost Livonski škofiji. Škof Albert je zato prosil za pomoč danskega kralja Valdemarja II., ki se je, namesto da bi mu pomagal, pogodil z bratstvom in za svoje kraljestvo osvojil severno Estonijo, znano kot Danska Estonija.
Bratstvo je imelo sedež v Fellinu (Viljandi) v sedanji Estoniji. Obzidje mojstrovega gradu še stoji. Druge pomembne trdnjave Bratstva so bile v Wendenu (Cēsis), Segewoldu (Sigulda) in Ascheradenu (Aizkraukle). Poveljniki Fellina, Goldingena (Kuldīga), Marienburga (Alūksne) in Revala (Talin) in oskrbnik Weißensteina (Paide) so tvorili petčlansko spremstvo velikega mojstra reda.
[[Papež Gregor IX.]] je v 24. novembra 1232<ref>[https://web.archive.org/web/20070927051407/http://193.184.161.234/DF/detail.php?id=80 ''Letter by Pope Gregory IX'']. Arhivirano iz izvirnika v Narodnem arhivu Finske 14. avgusta 2007.</ref> pisno zaprosil bratstvo, naj brani [[Finska|Finsko]] pred napadi [[Veliki Novgorod|Novgoroda]]. O dejavnosti reda na Finskem ni nobenega ohranjenega podatka. Finsko je po drugem švedskem križarskem pohodu leta 1249 osvojila [[Švedska]].
V bitki pri Schaulenu (Saule) proti Litovcem in Zemgalom leta 1236<ref name=ref3>Andrejs Plakans. ''A Concise History of the Baltic States''. Cambridge University Press, 2011. str. 44.</ref> so bili Livonski vitezi katastrofalno poraženi. Preživeli pripadniki reda so se naslednje leto vključili v Tevtonski viteški red in postali znani kot Livonski viteški red.<ref name=ref3/> V vseh pogledih so še naprej delovali kot povsem samostojna veja Tevtonskega reda. Imeli so svoje vodstvo, politiko in opravo. Imeli so tudi svojega mojstra, ki je bil ''[[de iure]]'' podrejen velikemu mojstru Tevtonskega reda.
==Sklici==
{{sklici|2}}
{{Normativna kontrola}}
| |||