Osončje: Razlika med redakcijama

odstranjenih 79.466 zlogov ,  pred 1 letom
ker pač
m (Redakcija 5213481 uporabnika 86.58.78.43 (pogovor) razveljavljena)
Oznaka: Razveljavitev
(ker pač)
| hillsphere = ≈1–2 sv.l.
}}
{{-}}{{Navpred MaliPlaneti}}
Naše '''Osónčje''' (tudi '''Sónčev sistém''' ali '''sestàv''') je sestav [[astronomsko telo|astronomskih teles]], ki ga sestavljajo [[zvezda]] [[Sonce]] in množica drugih [[telo (fizika)|teles]], ki [[kroženje|kroži]] okrog njega.{{#tag:ref|Glede na definicije [[International Astronomical Union|IAU]], so telesa v tirnici okrog Sonca razvrščena v tri kategorije: ''planeti'', ''pritlikavi planeti'' in ''mala telesa Osončja''. [[Planet]] je katerokoli telo v tirnici okrog Sonca, ki ima dovolj veliko maso, da se sam oblikuje v okroglo obliko in da počisti drobir v območju svoje tirnice. S to definicijo ima Osončje osem znanih planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Pluton tej definiciji ne ustreza, ker okrog svoje tirnice ni očistil telesa Kuiperjevega pasu.<ref name="FinalResolution" /> [[Pritlikavi planet]] je nebesno telo, ki kroži okrog Sonca in ima zadostno maso, da zaradi lastne gravitacije prevzame okroglo obliko, in nima izpraznjene okolice svoje tirnice in ni naravni satelit.<ref name="FinalResolution" /> IAU je prepoznala pet pritlikavih planetov: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Erida.<ref name=name>{{cite web|date=2008-11-07 |title=Dwarf Planets and their Systems|work= Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN) |url=http://planetarynames.wr.usgs.gov/append7.html#DwarfPlanets| accessdate=2008-07-13 | publisher= U.S. Geological Survey }}</ref> Druga splošno sprejeta telesa tipa pritlikavi planet vključujejo {{mpl|2007 OR|10}}, [[90377 Sedna|Sedna]], [[90482 Ork|Ork]] in [[50000 Kvaoar|Kvaoar]].<ref>{{cite web|title=IAU Planet Definition Committee|author=Ron Ekers|publisher=International Astronomical Union|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0601/newspaper/|accessdate=13. oktober 2008}}</ref> Pritlikavi planeti, ki imajo tirnico dlje od planeta Neptun, se imenujejo »[[plutoid]]i«, čeprav ta izraz ni široko razširjen.<ref name="IAU0804">{{cite news
|date=11. junij 2008
|title=Plutoid chosen as name for Solar System objects like Pluto
|publisher=[[International Astronomical Union]]
|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0804
|accessdate=2008-06-11}}</ref> Preostala telesa v tirnici okrog Sonca so [[malo telo Osončja|mala telesa Osončja]].<ref name="FinalResolution">{{cite news |title=The Final IAU Resolution on the definition of "planet" ready for voting |publisher=IAU |date=2006-08-24 |url=http://www.iau.org/iau0602.423.0.html |accessdate=2007-03-02}}</ref>|name=footnoteB|group=lower-alpha}} Okrog Sonca kroži osem [[planet]]ov, izmed katerih je tretji - planet [[Zemlja]] - [[naseljivi planet|naseljen]]. Poleg planetov sestavlja Osončje še vsaj 158 [[naravni satelit|naravnih satelitov]], ki krožijo okrog planetov, ter večje število preostalih [[Malo telo Osončja|majhnih teles]], kot so [[asteroid]]i, [[planetoid]]i, [[komet]]i in [[meteoroid]]i.
 
Naše Osončje leži v [[spiralna galaksija|spiralni galaksiji]], imenovani [[Rimska cesta (galaksija)|Rimska cesta]] oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. [[Obhodni čas]] njegovega [[tir]]a je [[galaktično leto]].
 
Uporaba izraza »sončni sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce.
 
== Odkrivanje in raziskovanje ==
[[Slika:Heliocentric.jpg|thumb|left|[[Andreas Cellarius|Cellariusova]] ilustracija Kopernikovega heliocentričnega modela Osončja, iz ''Harmonia Macrocosmica'' (1660)]]
Več tisoč let se človeštvo, razen nekaj izjem, ni zavedalo obstoja Osončja. Ljudje so verjeli, da Zemlja miruje v središču [[vesolje|vesolja]] in da je kategorično različna od božanskih in eteričnih teles, ki se premikajo čez nebo. Čeprav je že antični [[Antična Grčija|grški]] astronom in matematik [[Aristarh]] teoretiziral o heliocentrični ureditvi vesolja,<ref>{{cite journal|title= The astronomical system of Copernicus|author=WC Rufus|journal=[[Popular Astronomy (US magazine)|Popular Astronomy]]|volume=31|page=510|year= 1923|bibcode=1923PA.....31..510R}}</ref> je bil [[Nikolaj Kopernik]] v 16. stoletju prvi, ki je razvil matematično predvidljiv [[heliocentrični sistem]].<ref>{{cite book |title=Copernicus, Darwin, & Freud: revolutions in the history and philosophy of science |first=Friedel |last=Weinert |publisher=[[Wiley-Blackwell]] |year=2009 |page=21 |isbn=978-1-4051-8183-9}}</ref> Njegovi nasledniki iz 17. stoletja, [[Galileo Galilei]], [[Johannes Kepler]] in [[Isaac Newton]], so povečali razumevanje [[fizika|fizike]], kar je vodilo do postopnega sprejemanja ideje, da Zemlja potuje okrog Sonca in da za planete veljajo isti fizikalni zakoni kot za Zemljo. Poleg tega je izum teleskopa vodil do odkritja bolj oddaljenih planetov in lun. V zadnjem času so izboljšave teleskopa in uporaba vesoljskih plovil brez posadke omogočile raziskovanje geoloških pojavov, kot so [[gora|gore]] in [[udarni krater|kraterji]], in sezonskih meteoroloških pojavov, kot so [[oblak]]i, [[puščavski vihar]]ji in [[ledeniška kapa|ledeniške kape]], na drugih planetih.
 
===Teleskopska opazovanja===
[[File:NewtonsTelescopeReplica.jpg|thumb|Replika [[Isaac Newton|Newtonovega]] teleskopa.]]
 
Prvo raziskovanje Osončja je potekalo s pomočjo [[teleskop]]a, ko so [[astronomija|astronomi]] prvič lahko kartirali telesa, ki so bili do takrat slabo vidni prostemu očesu.
 
[[Galileo Galilei]] je bil prvi, ki je odkril fizične podrobnosti posameznih teles Osončja. Odkril je, da ima [[Luna]] kraterje, da so na Soncu sončne pege in da okrog Jupitra krožijo štirje sateliti.<ref>{{cite web |title=Galileo Galilei (1564–1642) |author=Eric W. Weisstein |work=Wolfram Research |year=2006 |url=http://scienceworld.wolfram.com/biography/Galileo.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> Galilejevim odkritjem je sledil [[Christiaan Huygens]], ki je odkril Saturnovo luno [[Titan (luna)|Titan]] in obliko [[Saturnovi obroči|Saturnovih obročev]].<ref>{{cite web |title=Discoverer of Titan: Christiaan Huygens |work=ESA Space Science |year=2005 |url=http://www.esa.int/esaSC/SEMJRT57ESD_index_0.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> [[Giovanni Domenico Cassini]] je kasneje odkril še štiri [[Sidera Lodoicea|Saturnove satelite]], [[Saturnovi obroči#Cassinijeva ločnica|Cassinijevo ločnico]] v Saturnovih obročih.<ref>{{cite web |title=Giovanni Domenico Cassini (June 8, 1625–September 14, 1712) |work=SEDS.org |url=http://messier.seds.org/xtra/Bios/cassini.html |accessdate=14. avgust 2014}}</ref>
 
[[File:Mercury transit 2.jpg|thumb|left|[[Sonce]] fotografirano skozi teleskop s posebnim sončnim filtrom. Dobro se vidijo [[Sončeva pega|Sončeve pege]] in [[robna zatemnitev]]. Merkur prečka spodnji srednji del Sonca.]] [[Edmond Halley]] je leta 1705 ugotovil, da so ponavljajoča beleženja [[Halleyjev komet|kometa]] videnja istega telesa, ki se redno vrača vsakih 75–76 let. To je bil prvi dokaz, da okrog Sonca krožijo tudi druga telesa in ne samo planeti.<ref>{{cite web |title=Comet Halley |work=University of Tennessee |url=http://csep10.phys.utk.edu/astr161/lect/comets/halley.html |accessdate=2006-12-27}}</ref> Približno v tem času (1704) se je v angleščini prvič pojavil izraz »Solar System«.<ref>{{cite web |title=Etymonline: Solar System |url=http://www.etymonline.com/index.php?search=solar+system&searchmode=none |accessdate=2008-01-24}}</ref>
 
Leta 1781 je [[William Herschel]] v [[Bik (ozvezdje)|ozvezdju Bika]] iskal [[dvojna zvezda|dvojne zvezde]], ko je opazil komet (kot je o njem takrat mislil). Njegova tirnica je odkrila, da je to nov planet, Uran, ki je bil takrat prvič odkrit.<ref>{{cite web |title=Herschel, Sir William (1738–1822) |work=enotes.com |url=http://science.enotes.com/earth-science/herschel-sir-william |accessdate=2006-11-08}}</ref>
 
[[Giuseppe Piazzi]] je leta 1801 odkril [[Cerera (pritlikavi planet)|Ceres]], majhen svet med Marsom in Jupitrom za katerega so prvotno mislili, da je to nov planet. Kasnejša odkritja tisočih manjših teles v tej regiji so vodila v reklasifikacijo med [[asteroid]]e.<ref>{{cite web |title=Discovery of Ceres: 2nd Centenary, January 1, 1801–January 1, 2001 |work=astropa.unipa.it |year=2000 |url=http://www.astropa.unipa.it/Asteroids2001/ |accessdate=2006-11-08}}</ref>
 
Do leta 1846 so nepravilnosti v Uranovi tirnici marsikoga napeljale do razmišljanja, da mora biti izza Urana še en velik planet. [[Urbain Le Verrier|Urbain Le Verrierjevi]] izračuni so vodili k odkritju Neptuna.<ref name="Planets">{{cite web |title=Mathematical discovery of planets |author1=J. J. O'Connor|author2=E. F. Robertson |work=St. Andrews University |year=1996 |url=http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/HistTopics/Neptune_and_Pluto.html |accessdate=2006-11-08}}</ref> Leta 1859 so njegovi računi pokazali, da [[prisončje]] Merkurja prehiteva, kar je napeljalo Le Verrierja do predpostavke, da je med Merkurjem in Soncem še en neodkrit planet, ki ga je poimenoval [[Vulkan (domnevni planet)|Vulkan]] - to pa se je kasneje izkazalo za [[Ignoratio elenchi|zmoto zaradi nepoznavanja]].
 
Čeprav je stvar razprave kdaj so Osončje resnično »odkrili« so brez vsakega dvoma tri opazovanja v 19. stoletju opredelila njegovo naravo in umestitev v vesolju. Prvič, leta 1838 je [[Friedrich Bessel]] uspešno izmeril [[zvezdna paralaksa|zvezdno paralakso]], navidezni kotni premik zvezde, ki je nastal zaradi gibanja Zemlje okrog Sonca. To ni bil samo prvi neposredni, eksperimentalni dokaz o heliocentričnosti, ampak je tudi prvič razkril ogromne razdalje med našim Osončjem in zvezdami. Potem sta leta 1859 [[Robert Bunsen]] in [[Gustav Robert Kirchhoff|Gustav Kirchhoff]] s [[spektrograf]]om proučevala absorbcijske črte v Sončevem spektru in odkrila, da so sestavljene iz istih elementov kot obstajajo na Zemlji, to je bil prvi dokaz fizične povezave med Zemljo in Soncem.<ref>{{cite web|title=Spectroscopy and the Birth of Astrophysics|work=Center for History of Physics, a Division of the American Institute of Physics|url=http://www.aip.org/history/cosmology/tools/tools-spectroscopy.htm|accessdate=2008-04-30}}</ref> Potem je [[Pietro Angelo Secchi]] primerjal spektralni podpis Sonca z drugimi zvezdami in odkril, da so skoraj vsi podpisi identični. Zavedanje, da je Sonce zvezda, je vodilo do hipoteze, da bi lahko tudi druge zvezde imele svoj sistem, čeprav tega niso dokazali še naslednjih 140 let.
 
Nadaljnja odstopanja v tirnici zunanjih planetov so vodila [[Percival Lowell|Percivala Lowella]] do sklepa, da se mora za Neptunom nahajati še en planet, »[[Planet X]]«. Po njegovi smrti, je [[Lowllov observatorij]] vodil iskanje, ki je leta 1930 vodilo [[Clyde William Tombaugh|Tombaugh]]a k odkritju [[Pluton]]a. Odkrili so, da je Pluton premajhen, da bi lahko motil tirnice zunanjih planetov, tako da je bilo njegovo odkritje naključno. Podobno kot tudi Ceres, ki so ga prvotno označili kot planet, je po odkritju množice drugih podobno velikih teles v njegovi okolici IAU leta 2006 reklasificirala v [[pritlikavi planet]].<ref name="Planets"/>
 
Leta 1992 sta astronoma [[David C. Jewitt]] z [[Univerza Havajev|Univerze Havajev]] in [[Jane Luu]] s [[Tehnološki inštitut Massachusettsa|Tehnološkega inštituta Massachusettsa]] odkrila {{mpl|(15760) 1992 QB|1}}. To telo je prvo izmed nove populacije, ki je postala znana kot [[Kuiperjev pas]].<ref>{{cite web |title=KUIPER BELT OBJECTS: Relics from the Accretion Disk of the Sun |author1=Jane X. Luu|author2=David C. Jewitt |work=[[Massachusetts Institute of Technology|MIT]], [[University of Hawaii]] |year=2002 |url=http://arjournals.annualreviews.org/doi/abs/10.1146/annurev.astro.40.060401.093818 |accessdate=2006-11-09}}</ref><ref>{{cite web |title=List of Trans-Neptunian Objects |author=[[Minor Planet Center]] |url=http://www.minorplanetcenter.org/iau/lists/TNOs.html |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
[[Michael E. Brown|Mike Brown]], [[Chad Trujillo]] in [[David L. Rabinowitz|David Rabinowitz]] so leta 2005 objavili odkritje [[Erida (pritlikavi planet)|Eride]], telo [[razpršeni disk|razpršenega diska]], ki je večje kot Pluton.<ref>{{cite web |title=Eris (2003 UB313) |work=Solstation.com |year=2006 |url=http://www.solstation.com/stars/ub313.htm |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
== Struktura in sestava ==
{{multiple image
| align = right
| direction = horizontal
| width = 197
| image1 = Ecliptic plane 3d view.gif
| alt1 =
| image2 = Solarsystem3DJupiter.gif
| alt2 =
| footer = Prikaz Zemljine tirnice okrog Sonca v 3D. Merkur, Venera, Zemlja in Mars so prikazani na obeh slikah; desna slika prikazuje tudi Jupitrovo polno tirnico s Saturnom in delno tirnico Urana.
}}
Glavni sestavni del Osončja je Sonce, [[Spektralna razvrstitev zvezd|zvezda glavnega niza tipa G2]], ki vsebuje 99,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.<ref>{{cite journal |author=M Woolfson |title=The origin and evolution of the solar system |doi= 10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x |year=2000 |journal=[[Astronomy & Geophysics]] |volume=41 |issue=1 |pages=1.12}}</ref> Sončeva štiri največja krožeča telesa, [[plinski velikan]]i, predstavljajo 99 % preostale mase, od tega samo Jupiter in Saturn skupaj več kot 90 %.{{#tag:ref|Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),<ref>{{cite arXiv|title=Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs|author=Alessandro Morbidelli|year=2005|eprint=astro-ph/0512256|class=astro-ph}}</ref> Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets">{{cite web |year=2006 |author1=Audrey Delsanti|author2=David Jewitt |title=The Solar System Beyond The Planets |work=Institute for Astronomy, University of Hawaii |url=http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |format=PDF |accessdate=2007-01-03|archiveurl = http://web.archive.org/web/20070129151907/http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |archivedate = 29. januar 2007|deadurl=yes}}</ref> in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)<ref name="Krasinsky2002"/> na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1 % mase, ki kroži okrog Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3 %.|name=footnoteD|group=lower-alpha}}
 
Večina velikih teles, ki kroži okrog Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot [[ekliptika]]. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]] pogosto pod večjim kotom.<ref name = "Levison2003">{{cite journal | last = Levison | first = H. F. | authorlink = Harold F. Levison | author2= Morbidelli, A.| title = The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration | journal = [[Nature]]| volume = 426 | pages = 419–421 | publisher = | date = 2003-11-27 | language = | url = http://www.nature.com/nature/journal/v426/n6965/abs/nature02120.html | doi = 10.1038/nature02120 | pmid = 14647375| accessdate = 2012-05-26| issue = 6965}}</ref><ref>{{cite journal|title=From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets|author1=Harold F. Levison|author2=Martin J Duncan|journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]|year=1997|pages=13–32|doi=10.1006/icar.1996.5637 |issue=1|volume=127|bibcode=1997Icar..127...13L}}</ref> Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okrog Sonca v smeri njegovega [[vrtenje|vrtenja]],<ref>{{cite web| last = Grossman | first = Lisa | title = Planet found orbiting its star backwards for first time | publisher = NewScientist | date = 13 August 2009 | url = http://www.newscientist.com/article/dn17603-planet-found-orbiting-its-star-backwards-for-first-time.html | accessdate = 10 October 2009}}</ref> vendar obstajajo tudi [[vzvratno gibanje|izjeme]], kot je [[Halleyjev komet]].
 
<!--== Obseg Osončja ==-->
Tok nabitih delcev iz Sonca - [[Sončev veter]] - odriva navzven [[medzvezdna snov|medzvezdno snov]] in tvori mehur, ki se razteza mnogo dlje od najbolj oddaljenih planetov Osončja. Pravimo mu [[heliosfera]]. Sončev veter, ki postaja z oddaljenostjo od Sonca vse šibkejši, se v regiji, imenovani terminacijski šok, nenadoma upočasni. Dlje od te regije je ovojnica heliosfere, na njeni zunanji meji - heliopavzi - pa sta pritisk Sončevega vetra in medzvezdne snovi izenačena. Heliopavza je tako meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom.<ref>{{navedi splet| url=http://voyager.jpl.nasa.gov/mission/interstellar.html |title=Voyager - The Interstellar Mission |publisher=NASA/JPL |accessdate=8.1.2014}}</ref> Oblika heliosfere ni pravilna, terminacijski šok naj bi se nahajal na oddaljenosti med 75 in 90 [[astronomska enota|astronomskih enot]] od Sonca.
 
Ovojnica heliosfere se deloma prekriva z regijo, imenovano [[razpršeni disk]], ki vsebuje zelo malo trdnih teles. Na notranjem robu razpršenega diska se konča [[Kuiperjev pas]] asteroidov, na zunanjem pa se začne [[Oortov oblak]], domnevno območje pretežno ledenih [[planetezimal]]ov, od koder naj bi izvirala večina kometov. Zunanji rob tega oblaka na razdalji okrog 50.000 astronomskih enot oz. skoraj enega [[svetlobno leto|svetlobnega leta]]<ref>{{navedi revijo | first1=B. |last1=Lago |first2=A. |last2=Cazenave |year=1983 |title=Evolution of cometary perihelion distances in oort cloud: Another statistical approach |journal=Icarus |volume=53 |issue=1 |pages=68–83 |doi=10.1016/0019-1035(83)90021-0}}</ref> je [[kozmografija|kozmografska]] meja Osončja, kamor še sega gravitacijski vpliv Sonca.
 
==Nastanek in razvoj==
[[File:Protoplanetary-disk.jpg|thumb|Umetniška upodobitev zgodnjega Sončevega sistema]]
 
Osončje se je oblikovalo pred 4,568 milijardami let zaradi gravitacijskega sesedanja območja znotraj večjega [[molekularni oblak|molekularnega oblaka]].<ref>Datum bazira na analizi izotopov najstarejšega minerala v najdenem meteoritu. Na podlagi tega sklepajo, da je to datum nastanka prvega trdnega materiala sesedajoče se [[nebula|nebule]].<br>A. Bouvier and M. Wadhwa. "The age of the solar system redefined by the oldest Pb-Pb age of a meteoritic inclusion." ''Nature Geoscience,'' in press, 2010. {{doi|10.1038/NGEO941}}</ref> Ta prvotni oblak je bil po vsej verjetnosti širok več svetlobnih let in je oblikoval nekaj zvezd.<ref name="Arizona">{{cite web |title=Lecture 13: The Nebular Theory of the origin of the Solar System |url=http://atropos.as.arizona.edu/aiz/teaching/nats102/mario/solar_system.html |work=University of Arizona |accessdate=2006-12-27}}</ref> Kot je tipično za molekularne oblake, je bil sestavljen predvsem iz vodika, nekaj helija in manjše količine težkih elementov. Ko se je regija, ki bo kasneje postala Osončje (poznana kot [[sončeva meglica|pred-sončeva meglica]]<ref>{{Cite conference|title=The chemical composition of the pre-solar nebula |author=Irvine, W. M.|booktitle=Cometary exploration; Proceedings of the International Conference |volume=1|pages=3|year=1983 |bibcode=1983coex....1....3I}}</ref>) sesedla, je ohranjanje [[vrtilna količina|vrtilne količine]] povzročilo hitrejše vrtenje. Središče, kjer se je oblikovala zgoščina materiala, je postajalo bolj vroče od okoliškega diska.<ref name="Arizona" /> Ker se je meglica vrtela hitreje, se je začela sploščevati v [[protoplanetni disk]] s premerom približno 200&nbsp;[[astronomska enota|a. e.]],<ref name="Arizona" /> v njegovem središču pa je nastajala vroča, gosta [[protozvezda]].<ref>{{Cite journal |last=Greaves |first=Jane S. |date=2005-01-07 |title=Disks Around Stars and the Growth of Planetary Systems |journal=[[Science]] |volume=307 | issue=5706 |pages=68–71 |doi=10.1126/science.1101979 |pmid=15637266 |bibcode=2005Sci...307...68G}}</ref><ref>{{cite web |date=2000-04-05 |url=http://www.nap.edu/openbook.php?record_id=1732&page=21|title=Present Understanding of the Origin of Planetary Systems |publisher=National Academy of Sciences |accessdate=2007-01-19}}</ref> Planeti so nastajali zaradi [[akrecija|akrecije]] iz diska<ref>{{cite journal | doi= 10.1086/429160 | title= Chondrule-forming Shock Fronts in the Solar Nebula: A Possible Unified Scenario for Planet and Chondrite Formation | year= 2005 | author= Boss, A. P. | journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]] | volume= 621 | issue= 2 | pages= L137 | last2= Durisen | first2= R. H. | bibcode=2005ApJ...621L.137B}}</ref> - prah in plini se gravitacijsko privlačijo in zlivajo v čedalje večja telesa. V zgodnjem Osončju je verjetno obstajalo stotine protoplanetov, ki pa so se ali združili ali pa uničili in za seboj pustili planete, pritlikave planete ter ostanke [[malo telo Osončja|manjših teles]].
Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (''frost line'' - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so [[asteroidni pas]], [[Kuiperjev pas]] in [[Oortov oblak]].
 
V 50 milijonih let sta tlak in gostota vodika v središču protozvezde dovolj narasla, da se je lahko začela [[jedrsko zlivanje|termonuklearna fuzija]].<ref name=Yi2001>{{cite journal | authors= Sukyoung Yi; Pierre Demarque; Yong-Cheol Kim; Young-Wook Lee; Chang H. Ree; Thibault Lejeune; Sydney Barnes | title=Toward Better Age Estimates for Stellar Populations: The <math>Y^{2}</math> Isochrones for Solar Mixture | journal=[[Astrophysical Journal Supplement]] | arxiv=astro-ph/0104292 | year=2001 | volume=136 | pages=417 | doi=10.1086/321795 | bibcode=2001ApJS..136..417Y}}</ref> Temperatura, hitrost reakcije, tlak in gostota so naraščali, dokler ni bilo doseženo [[hidrostatično ravnovesje]]; termični tlak je bil uravnovešen s silo gravitacije. V tej točki je Sonce postalo zvezda [[glavni niz|glavnega niza]].<ref>{{cite journal | author1=A. Chrysostomou|author2= P. W. Lucas | title=The Formation of Stars | journal=[[Contemporary Physics]] | year=2005 | volume=46 | issue=1 | page=29 | bibcode=2005ConPh..46...29C | doi=10.1080/0010751042000275277}}</ref> Sončev veter iz Sonca je ustvaril [[heliosfera|heliosfero]] in pometel ostanke plina in prahu iz protoplanetnega diska v medzvezdni prostor ter s tem končal proces oblikovanja planetov.
 
Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo [[rdeča orjakinja]]. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.<ref>{{cite journal|author1=K. P. Schröder|author2= Robert Cannon Smith|title=Distant future of the Sun and Earth revisited|journal=[[Monthly Notices of the Royal Astronomical Society]] |volume=386|issue=1 |pages=155–163 |year=2008 |doi=10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x |bibcode=2008MNRAS.386..155S}}</ref> Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo [[naseljivo območje]] pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo [[bela pritlikavka]]. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.<ref>{{cite web|author=Pogge, Richard W.|year=1997|url=http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Lectures/vistas97.html|title=The Once & Future Sun|format=lecture notes|work=New Vistas in Astronomy|accessdate=2005-12-07|archiveurl = http://web.archive.org/web/20050527094435/http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ |archivedate = 27. maj 2005|deadurl=yes}}</ref> Izvržene zunanje plasti bodo formirale [[planetarna meglica|planetarno meglico]] in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.
 
== Sonce ==
{{glavni|Sonce}}
[[Slika:Planets and sun size comparison.jpg|thumb|upright=1.4|Sonce v primerjavi s planeti]]
 
Sonce je [[zvezda]] in glavno telo našega Osončja. [[Sončeva masa|Njegova velika masa]] (332.900 Zemljinih mas)<ref>{{cite web|title=Sun: Facts & Figures|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |accessdate=2009-05-14 |archiveurl = http://web.archive.org/web/20080102034758/http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |archivedate = 2008-01-02}}</ref> proizvaja dovolj visoke temperature in gostoto [[korona|korone]], ki omogoča [[jedrsko zlivanje]],<ref>{{cite book|last=Zirker|first=Jack B.|title=Journey from the Center of the Sun|year=2002|publisher=[[Princeton University Press]]|isbn=978-0-691-05781-1|pages=120–127}}</ref> pri katerem se sprošča ogromna količina [[energija|energije]], ki večinoma [[sevalna energija|seva]] v [[vesoljski prostor|prostor]] kot [[elektromagnetno valovanje]] (svetloba z valovno dolžino od 400 do 700 nm je [[vidna svetloba]])<ref>{{cite web|title=Why is visible light visible, but not other parts of the spectrum?|publisher=The Straight Dome|year=2003|url=http://www.straightdope.com/columns/read/2085/why-is-visible-light-visible-but-not-other-parts-of-the-spectrum|accessdate=2009-05-14}}</ref>.
 
Sonce je zvezda tipa G2 [[glavni niz|glavnega niza]]. V primerjavi z večino drugih zvezd v krajevni [[Rimska cesta (galaksija)|Galaksiji]], je Sonce precej veliko in svetlo.<ref name=sun>{{cite news |first=Ker |last=Than |title=Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single |publisher=SPACE.com |date=30. januar 2006 |url=http://www.space.com/scienceastronomy/060130_mm_single_stars.html |accessdate=2007-08-01}}</ref> Zvezde so razvrščene po [[Hertzsprung-Russllov diagram|Hertzsprung-Russllovem diagramu]], grafu, ki prikazuje svetlobo zvezd s [[temperatura|temperaturo]] njihovega površja. V splošnem so bolj vroče zvezde svetlejše. Za zvezde, ki se držijo tega vzorca, se reče, da so v [[Glavni niz|glavnem nizu]], in Sonce se nahaja prav v njegovi sredini. Zvezde, ki so bolj vroče in svetlejše od Sonca, so redke. Zvezde, ki so precej bolj temačne in hladnejše, so običajnejše in znane kot [[rdeča pritlikavka|rdeče pritlikavke]] ter predstavljajo 85 % zvezd v naši Galaksiji.<ref name=sun/><ref>{{Cite conference|year=2001|pages=119 |authors=Smart, R. L.; Carollo, D.; Lattanzi, M. G.; McLean, B.; Spagna, A.|booktitle=Ultracool Dwarfs: New Spectral Types L and T |editor1=Hugh R. A. Jones|editor2=Iain A. Steele |publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]] |title=The Second Guide Star Catalogue and Cool Stars|bibcode=2001udns.conf..119S}}</ref>
 
== Medplanetarna snov ==
[[Slika:Heliospheric-current-sheet.gif|left|thumb|[[Heliosferična tokovna plast]]]]
 
Velik del Osončja je sestavljen iz [[vakuum]]a, ki ga imenujejo [[medplanetarna snov]] ali medplanetarni medij. Skupaj s [[sončna svetloba|svetlobo]] Sonce seva neprekinjen tok nabitih delcev ([[plazma (fizika)|plazmo]]), t.j [[Sončev veter]]. Ta tok delcev, ki se širi navzven s hitostjo približno 1,5 milijona kilometrov na uro,<ref>{{cite web |title=Solar Physics: The Solar Wind |work=Marshall Space Flight Center |date=2006-07-16<!--11:42:58--> |url=http://solarscience.msfc.nasa.gov/SolarWind.shtml |accessdate=2006-10-03}}</ref> ustvarja šibko atmosfero (heliosfero), ki prežema medplanetarno snov do najmanj 100&nbsp;a. e. (glej [[#Heliopavza|heliopavza]]).<ref name="Voyager" /> Aktivnosti na površju Sonca, kot so [[sončev izbuh|Sončevi izbruhi]] (angl. ''solar flare'') in [[izbruh koronske mase|izbruhi koronske mase]] (angl. ''coronal mass ejection''), mešajo heliosfero, ustvarjajo [[vesoljsko vreme]] in povzročajo [[geomagnetna nevihta|geomagnetne nevihte]].<ref name="SunFlip">{{cite web |url=http://science.nasa.gov/headlines/y2001/ast15feb_1.htm |title=The Sun Does a Flip |accessdate=2007-02-04 |last=Phillips |first=Tony |date=2001-02-15 |work=Science@NASA}}</ref> Največja struktura znotraj heliosfere je [[heliosferična tokovna plast]], spiralna oblika, ki so jo ustvarile aktivnosti Sončevega izmeničnega magnetnega polja.<ref>[http://science.nasa.gov/headlines/y2003/22apr_currentsheet.htm A Star with two North Poles], April 22, 2003, Science @ NASA</ref><ref>{{cite journal |last1=Riley|bibcode=2002JGRA.107g.SSH8R |first1=Pete |title=Modeling the heliospheric current sheet: Solar cycle variations |doi=10.1029/2001JA000299 |year=2002 |volume=107 |journal=[[Journal of Geophysical Research]] |url=http://ulysses.jpl.nasa.gov/science/monthly_highlights/2002-July-2001JA000299.pdf}}</ref>
 
Zemljino magnetno polje nas ščiti pred sicer zelo nevarnimi vplivi sončnega vetra.<ref>{{cite web | url=http://science.nasa.gov/science-news/science-at-nasa/1998/ast08dec98_1/ | title= Solar Wind blows some of Earth's atmosphere into space | date=1998-12-08 | work=Science@NASA Headline News}}</ref> Venera in Mars nimata magnetnih polj, rezultat tega pa je, da se njuna atmosfera počasi izgublja v vesolje.<ref>{{cite journal |last=Lundin |first=Richard |date=2001-03-09 |title=Erosion by the Solar Wind |journal=[[Science]] |volume=291 |issue=5510 |page=1909 |doi=10.1126/science.1059763 |pmid=11245195}}</ref> Izbruhi koronske mase in podobni dogodki sprostijo iz površine Sonca magnetno polje in velike količine matariala. Interakcija tega magnetnega polja in materiala z Zemljinim magnetnim poljem preusmeri nabite delce v Zemljino zgornjo atmosfero. Posledico tega pojava na Zemlji je mogoče opazovati v višinah stratosfere v obliki [[polarni sij|polarnega sija]].<ref>{{cite journal |first1=A.|last1=Štern|first2=J.|last2=Guna|last3=Bešter|first3=J.|title=Nastanek in vpliv Sončevih aktivnosti|year=2009|volume=107 |journal=Zbornik A 18. mednarodne elektrotehniške in računalniške konference ERK 2009|url=http://www.ltfe.org/objave/nastanek-in-vpliv-soncevih-aktivnosti/}}</ref>
 
Helisofera in planetarna magnetna polja (tistih planetov, ki ga imajo) delno ščiti Osončje pred visokoenergijskimi medzvezdnimi delci - [[kozmični žarki|kozmičnimi žarki]]. Gostota kozmičnih žarkov v [[Medzvezdna snov|medzvezdni snovi]] in moč Sončevega magnetnega polja se spreminjata skozi dolgo časovno obdobje, tako da se nivo vdiranja kozmičnih žarkov v Osončje spreminja, ni pa znano, za koliko.<ref name="Langner_et_al_2005">{{cite journal |last=Langner |first=U. W. |author2=M. S. Potgieter |year=2005 |title=Effects of the position of the solar wind termination shock and the heliopause on the heliospheric modulation of cosmic rays |journal=[[Advances in Space Research]] |volume=35 |issue=12 |pages=2084–2090 |doi=10.1016/j.asr.2004.12.005 |bibcode=2005AdSpR..35.2084L}}</ref>
V medplanetarni snovi se nahajata najmanj dve diskom podobni regiji [[kozmični prah|kozmičnega prahu]]. Prva, [[oblak medplanetarnega prahu|zodiakalni oblak prahu]], se nahaja v notranjem Osončju in povzroča [[Zodiakalna svetloba|zodiakalno svetlobo]]. Najverjetneje je nastal zaradi trka znotraj asteroidnega pasu.<ref>{{cite web |year=1998 |title=Long-term Evolution of the Zodiacal Cloud |url=http://astrobiology.arc.nasa.gov/workshops/1997/zodiac/backman/IIIc.html |accessdate=2007-02-03}}</ref> Drugi oblak prahu se razširja od 10 a. e. do približno 40 a. e., in je verjetno nastal zaradi trka znotraj [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]].<ref>{{cite web |year=2003 |title=ESA scientist discovers a way to shortlist stars that might have planets |work=ESA Science and Technology |url=http://sci.esa.int/science-e/www/object/index.cfm?fobjectid=29471 |accessdate=2007-02-03}}</ref><ref>{{cite journal |last=Landgraf |first=M. |author2=Liou, J.-C.|author3= Zook, H. A.|author4=Grün, E. |date=May 2002 |title=Origins of Solar System Dust beyond Jupiter |journal=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |volume=123 |issue=5 |pages=2857–2861 |doi=10.1086/339704 |url=http://astron.berkeley.edu/~kalas/disksite/library/ladgraf02.pdf |accessdate=2007-02-09 |bibcode=2002AJ....123.2857L}}</ref>
 
== Notranje Osončje ==
Notranje Osončje je tradicionalno ime za območje, ki obsega zemeljske planete in asteroide.<ref name=inner>{{cite web |title=Inner Solar System |publisher=NASA Science (Planets) |url=http://nasascience.nasa.gov/planetary-science/exploring-the-inner-solar-system |accessdate=2009-05-09}}</ref> Telesa se nahajajo razmeroma blizu Sonca in so v glavnem sestavljena iz [[silikat]]ov in kovin; polmer celotnega območja je krajši od razdalje med Jupitrovo in Saturnovo tirnico.
 
=== Notranji planeti ===
{{Main|Zemeljski planet}}
[[Slika:Telluric planets size comparison.jpg|thumb|upright=1.4|Notranji planeti. Od leve proti desni: [[Zemlja]], [[Mars]], [[Venera]] in [[Merkur (planet)|Merkur]] (velikosti so v razmerju, razdalje pa ne)]]
 
Štirje notranji oz. zemeljski planeti imajo gosto, [[kamnina|skalnato]] zgradbo, imajo nekaj [[naravni satelit|lun]] ali pa so brez njih in nimajo [[Planetni obroč|sistema obročev]]. V glavnem so sestavljeni iz ognjevzdržnih mineralov, kot so [[silikat]]i, ki oblikujejo [[skorja (geologija)|skorjo]] in [[zemljin plašč|plašč]], ter kovin kot sta [[železo]] in [[nikelj]], ki oblikujejo [[jedro (geologija)|jedro]]. Trije od štirih notranjih planetov (Venera, Zemlja in Mars) imajo dovolj izdatno [[atmosfera nebesnega telesa|atmosfero]], da lahko proizvaja [[vreme]]; vsi imajo [[udarni krater|kraterje]] in tektonske značilnosti površja, kot so [[tektonski jarek|tektonski jarki]] in [[ognjenik|ognjeniki]]. Izraz ''notranji planet'' se ne bi smel zamenjevati s ''[[spodnji in zgornji planeti|spodnjim planetom]]'', s katerim so označevali tiste planete, ki so bližje Soncu kot Zemlji (tj. Merkur in Venera).
 
Merkur obkroži Sonce v 88 [[dan|dneh]], Venera v 243 dneh, Zemlja v 365,25 dneh in Mars v 687 dneh. Največji je naša Zemlja, sledijo ji dvojčica Venera in kasneje Mars ter Merkur, ki je še zmeraj večji od [[Pluton]]a.
 
==== Merkur ====
: [[Merkur (planet)|Merkur]] (0,4&nbsp;[[astronomska enota|a. e.]] od Sonca) je Soncu najbližji planet in je najmanjši planet Osončja (0,055 Zemljine mase). Merkur nima naravnih satelitov, njegova edina znana geološka značilnost poleg udarnih kraterjev so številni ozki grebeni (''rupes'').<ref>Schenk P., Melosh H. J. (1994), ''Lobate Thrust Scarps and the Thickness of Mercury's Lithosphere'', Abstracts of the 25th Lunar and Planetary Science Conference, 1994LPI....25.1203S</ref> Ti naj bi nastali, ko se je skorja že strdila, nato pa sta se skorja in plašč začela ohlajati in krčiti.<ref>{{cite web |url=http://student.pfmb.uni-mb.si/~vesolje/merkur.htm|title=Merkur|year=2008|publisher=Arhivske spletne strani študentov, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko |accessdate=2014-01-10}}</ref> Merkur ima redko atmosfero, sestavljeno iz atomov, ki se zaradi sončevega vetra neprestano izgubljajo v vesolje.<ref>{{cite web |year=2006 |author=Bill Arnett |title=Mercury |work=The Nine Planets |url=http://www.nineplanets.org/mercury.html |accessdate=2006-09-14}}</ref> Njegovo relativno veliko jedro in tanek plašč še nista ustrezno razložena. Obstaja več hipotez, ena od njih pravi, da je njegove zunanje sloje odtrgal orjaški trk, druga pa, da je energija mladega Sonca preprečila popolno [[akrecija|akrecijo]].<ref>Benz, W., Slattery, W. L., Cameron, A. G. W. (1988), ''Collisional stripping of Mercury's mantle'', Icarus, v. 74, p. 516–528.</ref><ref>Cameron, A. G. W. (1985), ''The partial volatilization of Mercury'', Icarus, v. 64, p. 285–294.</ref> Imenuje se po rimskemu slu med bogovi in ljudmi, Merkurju.
 
==== Venera ====
: [[Venera]] (0,7 a. e. od Sonca) je približno tako velika kot Zemlja (0,815 Zemljine mase) in ima podobno kot Zemlja silikatni plašč okrog železnega jedra, debelo atmosfero in dokaze o notranji geološki aktivnosti. Je veliko bolj suha od Zemlje in njena atmosfera je 90-krat gostejša. Venera nima naravnih satelitov. Je najbolj vroč planet s temperaturo površja čez 400 [[celzijeva temperaturna lestvica|°C]], najverjetneje zaradi velike količine [[toplogredni plin|toplogrednih plinov]] v ozračju.<ref>{{cite journal |author=Mark Alan Bullock |title=The Stability of Climate on Venus |publisher=Southwest Research Institute |year=1997 |url=http://www.boulder.swri.edu/~bullock/Homedocs/PhDThesis.pdf |format=PDF |accessdate=2006-12-26 }}</ref> Ni jasnega dokaza o trenutni geološki aktivnosti, toda odsotnost magnetnega polja, ki bi preprečeval neposreden stik ozračja s sončnim vetrom, kaže na to, da se njena atmosfera redno obnavlja z izbruhi vulkanov.<ref>{{cite web |year=1999 |author=Paul Rincon |title=Climate Change as a Regulator of Tectonics on Venus |work=Johnson Space Center Houston, TX, Institute of Meteoritics, University of New Mexico, Albuquerque, NM |url=http://www.boulder.swri.edu/~bullock/Homedocs/Science2_1999.pdf |format=PDF |accessdate=2006-11-19}}</ref> Ime je dobila po rimski boginji lepote in ljubezni, Veneri.
 
==== Zemlja ====
: [[Zemlja]] (1 a. e. od Sonca) je največji in najgostejši notranji planet, edini, za katerega vemo, da je trenutno geološko aktiven in edini znani planet, na katerem obstaja [[življenje]].<ref name=life>{{cite web |title=What are the characteristics of the Solar System that lead to the origins of life? |publisher=NASA Science (Big Questions) |url=http://science.nasa.gov/planetary-science/big-questions/what-are-the-characteristics-of-the-solar-system-that-lead-to-the-origins-of-life-1/ |accessdate=2011-08-30}}</ref> Njena tekoča [[hidrosfera]] je edinstvena med zemeljskimi planeti in je edini planet, kjer je opazna [[tektonika plošč]]. Zemljina atmosfera je zelo drugačna od atmosfer na drugih planetih, saj jo je preoblikovala prisotnost življenja, tako da vsebuje 21 % prostega [[kisik]]a.<ref>{{cite web |title=Earth's Atmosphere: Composition and Structure |author1=Anne E. Egger|author2= M.A./M.S. |work=VisionLearning.com |url=http://www.visionlearning.com/library/module_viewer.php?c3=&mid=107&l=|accessdate=2006-12-26}}</ref> Ima en naravni satelit, [[Luna|Luno]], edini večji satelit zemeljskih planetov v Osončju.
 
==== Mars ====
: [[Mars]] (1,5&nbsp;a. e. od Sonca) je manjši od Zemlje in Venere (0,107 Zemljine mase). Ima atmosfero, ki je večinoma sestavljena iz [[ogljikov dioksid|ogljikovega dioksida]], z atmosferskim tlakom 6,1 milibara (približno 0,6 % Zemljinega).<ref>{{cite book|title= Encyclopaedia of the Solar System|editor=Lucy-Ann McFadden|display-authors=etal|chapter=Mars Atmosphere: History and Surface Interactions|author1=David C. Gatling|author2= Conway Leovy|pages=301–314|year=2007}}</ref> Njegova površina je posejana s prostranimi vulkani, kot je [[Olympus Mons]], in kanjoni [[Valles Marineris]], ki kažejo na geološko aktivnost izpred 2 milijonov let.<ref>{{cite web |year=2004 |title=Modern Martian Marvels: Volcanoes? |author=David Noever |work=NASA Astrobiology Magazine |url=http://www.astrobio.net/news/modules.php?op=modload&name=News&file=article&sid=1360&mode=thread&order=0&thold=0 |accessdate=2006-07-23}}</ref> Njegova rdeča barva izhaja iz [[Železov(III) oksid|železovega oksida]] (rje) v zemlji.<ref>{{cite web|title=Mars: A Kid's Eye View|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Mars&Display=Kids|accessdate=2009-05-14}}</ref> Mars ima dva majhna naravna satelita ([[Deimos (luna)|Deimos]] in [[Fobos (luna)|Fobos]]).<ref>{{cite web |year=2004 |title=A Survey for Outer Satellites of Mars: Limits to Completeness |author1=Scott S. Sheppard|author2= David Jewitt|author3=Jan Kleyna |work=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |url=http://www2.ess.ucla.edu/~jewitt/papers/2004/SJK2004.pdf|accessdate=2006-12-26}}</ref> Zaradi rdečkastega površja je poimenovan po rimskem bogu nasilne vojne, Marsu.
 
=== Asteroidni pas ===
{{Main|Asteroidni pas}}
[[Slika:InnerSolarSystem-en.png|thumb|Slika [[Asteroidni pas|asteroidnega pasu]] (belo), [[Jupitrov Trojanec|Jupitrovovi Trojanci]] (zeleno), [[Družina Hilda|Hilde]] (oranžno) in [[Blizuzemeljsko nebesno telo|blizuzemeljski asteroidi]].]]
 
[[Asteroid]]i so [[Malo telo Osončja|mala telesa Osončja]]<ref group=lower-alpha name=footnoteB /> sestavljena večinoma iz ognjevzdržnih kamnin in kovinskih [[mineral]]ov, z nekaj ledu.<ref>{{cite web|title=Are Kuiper Belt Objects asteroids? Are large Kuiper Belt Objects planets?
|publisher=[[Cornell University]]|url=http://curious.astro.cornell.edu/question.php?number=601|accessdate=2009-03-01}}</ref>
 
Asteroidni pas zavzema tirnico med Marsom in Jupitrom, med 2,3 and 3,3&nbsp;a. e. od Sonca. Za njih se predvideva, da so ostanki tvorjenja našega Osončja, ki se zaradi vpliva Jupitrove gravitacije niso združili.<ref>{{cite journal
| authors=Petit, J.-M.; Morbidelli, A.; Chambers, J.
| title=The Primordial Excitation and Clearing of the Asteroid Belt
| journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]
| year=2001
| volume=153
| issue=2
| pages=338–347
| url=http://www.gps.caltech.edu/classes/ge133/reading/asteroids.pdf
| format=PDF
| accessdate=2007-03-22 | doi = 10.1006/icar.2001.6702
| bibcode=2001Icar..153..338P
}}</ref>
 
Asteroidi so različnih velikosti od širine več 100 kilometrov do mikroskopskih. Vsi asteroidi z izjemo Ceresa, so klasificirani kot mala telesa Osončja.<ref>{{cite web|title=IAU Planet Definition Committee|publisher=International Astronomical Union|year=2006|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0601/newspaper/|accessdate=2009-03-01}}</ref>
 
Asteroidni pas vsebuje več 10 tisoč, verjetno milijone, teles, ki imajo polmer večji od enega kilometra.<ref>{{cite web |year=2002 |title=New study reveals twice as many asteroids as previously believed |work=ESA |url=http://www.esa.int/esaCP/ESAASPF18ZC_index_0.html|accessdate=2006-06-23}}</ref> Kljub temu skupna masa asteroidnega pasu najverjetneje ne presega tisočino Zemljine.<ref name=Krasinsky2002>{{cite journal |authorlink=Georgij A. Krasinsky |first=G. A. |last=Krasinsky |author2=[[Elena V. Pitjeva|Pitjeva, E. V.]]|author3=Vasilyev, M. V.|author4=Yagudina, E. I. |bibcode=2002Icar..158...98K |title=Hidden Mass in the Asteroid Belt |journal=[[Icarus (revija)|Icarus]] |volume=158 |issue=1 |pages=98–105 |year=julij 2002 |doi=10.1006/icar.2002.6837}}</ref> Asteroidni pas je redko posejan; [[Vesoljska sonda|vesoljska vozila]] potujejo skozi brez incidentov. Asteroidi s premerom med 10 in 10<sup>−4</sup>&nbsp;m se imenujejo [[meteoroid]]i.<ref>{{cite journal |date=september 1995 |title=On the Definition of the Term Meteoroid |journal=[[Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society]] |volume=36 |issue=3 |pages=281–284 |bibcode=1995QJRAS..36..281B}}</ref>
 
==== Ceres ====
[[Ceres (pritlikavi planet)|Ceres]] (2,77&nbsp;a. e.) je največji asteroid, [[protoplanet]] in pritlikavi planet.<ref group=lower-alpha name=footnoteB /> Njegov premer je malo manjši od 1.000&nbsp;km, in njegova masa je dovolj velika, da ga je lastna gravitacija oblikovala v okroglo obliko. Za Ceres je ob odkritju leta 1891 veljalo, da je planet in so ga v 1850-ih preklasificirali v asteroid.<ref>{{cite web |title=History and Discovery of Asteroids |format=DOC |work=NASA |url=http://dawn.jpl.nasa.gov/DawnClassrooms/1_hist_dawn/history_discovery/Development/a_modeling_scale.doc |accessdate=2006-08-29}}</ref> Kot pritlikavi planet je bil klasificiran leta 2006.
 
==== Asteroidne skupine ====
Asteroidi v asteroidnem pasu so razdeljeni v [[asteroidna skupina|asteroidne skupine]] in [[Družina asteroidov|družine]], ki imajo podobne elemente tirnic. [[Asteroidna luna|Asteroidne lune]] so asteroidi, ki krožijo okrog večjih asteroidov. Ne razlikujejo se veliko od lun planetov in so včasih tako velike kot njihov partner. Asteroidni pas vsebuje tudi [[Komet asteroidnega pasu|komete asteroidnega pasu]], za katere domnevajo, da so izvor Zemljine vode.<ref>{{cite web |year=2006 |author=Phil Berardelli |title=Main-Belt Comets May Have Been Source Of Earths Water |work=SpaceDaily |url=http://www.spacedaily.com/reports/Main_Belt_Comets_May_Have_Been_Source_Of_Earths_Water.html |accessdate=2006-06-23}}</ref>
 
[[Jupitrov trojanec|Jupitrovi trojanci]] se nahajajo na obeh Jupitrovih [[L5 točka|L<sub>4</sub> ali L<sub>5</sub> točkah]]
(gravitacijsko stabilna območja, ki držijo in vodijo planet v svoji tirnici); izraz »trojanec« se nanaša tudi na majhna telesa v katerikoli Lagrangeevi točki satelita ali planeta. [[Družina Hilda|Hildini asteroidi]] so z Jupitrom v [[orbitalna resonanca|resonanci]] 2:3; tj. okrog Sonca zakroži trikrat v času dveh Jupitrovih tirnic.<ref name=Barucci>{{cite book|last=Barucci|first=M. A.|author2=Kruikshank, D.P.|author3=Mottola S.|author4=Lazzarin M.|year=2002 |chapter=Physical Properties of Trojan and Centaur Asteroids|title=Asteroids III|publisher=University of Arizona Press|pages=273–87|location=Tucson, Arizona}}</ref>
 
Notranje Osončje je zaprašeno tudi z [[Blizuzemeljsko nebesno telo|asteroidi]], od katerih mnogi križajo tirnice z notranjimi planeti.<ref name = "MorbidelliAstIII">{{cite journal|url = http://www.boulder.swri.edu/~bottke/Reprints/Morbidelli-etal_2002_AstIII_NEOs.pdf|title = Origin and Evolution of Near-Earth Objects|journal = Asteroids III|editor1 = W. F. Bottke Jr.|editor2= A. Cellino|editor3= P. Paolicchi|editor4=R. P. Binzel|pages = 409–422 | year = januar 2002|publisher = University of Arizona Press|format=PDF|bibcode = 2002aste.conf..409M}}</ref>
 
== Zunanje Osončje ==
Zunanje območje Osončja je območje plinskih velikanov in njihovih velikih lun. V tem območju prav tako kroži veliko kometov s kratkotrajno obhodno dobo, vključno s [[Kentaver (planetoid)|kentavri]]. Zaradi njihove velike oddaljenosti od Sonca trdna telesa v zunanjem Osončju vsebujejo višji odstotek hlapljivih snovi (kot so voda, amonijak in metan) od skalnatih prebivalevi notranjega Osončja, ker nižje temperature omogočajo tem snovem ostati v trdnem stanju.
 
=== Zunanji planeti ===
[[Slika:Gas giants in the solar system.jpg|thumb|Od zgoraj navzdol: [[Neptun]], [[Uran (planet)|Uran]], [[Saturn]] in [[Jupiter]] (montaža s približno barvo in sorazmerno velikostjo)]]
 
Štiri zunanji planeti ali [[Plinski velikan|plinski velikani]] (včasih imenovani tudi jupitrovski planeti) skupaj tvorijo 99 % znane mase, ki kroži okrog Sonca.<ref group=lower-alpha name=footnoteD /> Jupiter in Saturn imata vsak desetkrat več mase od Zemlje in ju sestavljata večinoma vodik in helij; Uran in Neptun imata veliko manjšo maso (<20 Zemljinih mas) in vsebujeta več ledu. Zaradi tega nekateri astronomi predlagajo, da spadata v lastno kategorijo ledenih velikanov.<ref>{{cite web |title=Formation of Giant Planets |author1=Jack J. Lissauer|author2= David J. Stevenson |work=NASA Ames Research Center; California Institute of Technology |year=2006 |url=http://www.gps.caltech.edu/uploads/File/People/djs/lissauer&stevenson(PPV).pdf|format=PDF |accessdate=2006-01-16}}</ref> Vsi štirje plinski velikani imajo [[Planetni obroč|obroče]], čeprav je z Zemlje enostavno viden le Saturnov sistem obročev. Izraz ''[[Spodnji in zgornji planeti|zgornji planet]]'' označuje planete, ki ležijo zunaj Zemljine tirnice, torej vključuje poleg zunanjih planetov še Mars.
 
==== Jupiter ====
: [[Jupiter]] (5,2&nbsp;a. e.) je 318-krat masivnejši od Zemlje in 2,5-krat masivnejši od vseh ostalih planetov skupaj. V glavnem je sestavljen iz [[vodik]]a in [[helij]]a. Jupitrova vroča notranjost ustvarja v njegovi atmosferi polstabilne značilnosti, kot so plasti oblakov in [[Velika rdeča pega]]. Ker je največji izmed planetov, je dobil ime po rimskem vrhovnem bogu Jupitru.
: Jupiter ima [[Jupitrovi naravni sateliti|67 znanih satelitov]]. Štirje največji, [[Ganimed (luna)|Ganimed]], [[Kalisto (luna)|Kalisto]], [[Io (luna)|Io]] in [[Evropa (luna)|Evropa]], so podobni zemeljskim planetom, so ognjeniško aktivni in imajo notranji vir toplote.<ref>{{cite web |title=Geology of the Icy Galilean Satellites: A Framework for Compositional Studies |author=Pappalardo, R T |work=Brown University |year=1999 |url=http://www.agu.org/cgi-bin/SFgate/SFgate?&listenv=table&multiple=1&range=1&directget=1&application=fm99&database=%2Fdata%2Fepubs%2Fwais%2Findexes%2Ffm99%2Ffm99&maxhits=200&=%22P11C-10%22 |accessdate=2006-01-16}}</ref> Ganimed, največji satelit v Osončju, je večji od Merkurja.
 
==== Saturn ====
: [[Saturn]] (9.5&nbsp;a. e.), ki se od drugih planetov razlikuje po svojem obsežnem [[Saturnovi obroči|sistemu obročev]], je v marsičem podoben Jupitru, tj. v sestavi atmosfere in magnetosfere. Čeprav ima Saturn 60 % Jupitrove prostornine, ima manj kot tretjino njegove mase oz. 95 Zemljinih mas - s tem je najmanj gost planet v Osončju.<ref name=universetoday>{{cite web|title=Density of Saturn|url=http://archive.is/LCrCb|work=Fraser Cain|publisher=universetoday.com|accessdate=2013-08-09}}</ref> Saturnovi obroči so majhni kosi ledu in kamnin.
: Saturn ima [[Saturnovi naravni sateliti|62 potrjenih satelitov]]; dva od teh, [[Titan (luna)|Titan]] in [[Enkelad (luna)|Enkelad]], kažeta znake geološke aktivnosti, čeprav sta večinoma [[kriovulkan|sestavljena iz ledu]].<ref>{{cite journal|last1=Kargel|first1=J. S.|title=Cryovolcanism on the icy satellites|journal=Earth, Moon, and Planets|volume=67|pages=101–113|year=1994|doi=10.1007/BF00613296|bibcode=1995EM&P...67..101K}}</ref> Titan, druga največja luna v Osončju, je večji od Merkurja in je edini satelit v Osončju z izdatno atmosfero.
 
==== Uran ====
: [[Uran (planet)|Uran]] (19.2&nbsp;a. e.) je 14-krat masivnejši od Zemlje in je najlažji izmed zunanjih planetov. Edini med planeti se vrti okrog svoje osi skoraj pravokotno na ravnino [[ekliptika|ekliptike]]; njegov [[nagib vrtilne osi]] je preko 90 stopinj glede na ekliptiko. Ima veliko hladnejše jedro od ostalih plinskih velikanov in oddaja zelo malo toplote v vesolje.<ref>{{cite journal |title=10 Mysteries of the Solar System|journal=[[Astronomy Now]] |volume=19 |pages=65 |year=2005 |bibcode=2005AsNow..19h..65H }}</ref>
: Uran ima [[Uranovi naravni sateliti|27 znanih satelitov]], največji so [[Titanija (luna)|Titanija]], [[Oberon (luna)|Oberon]], [[Umbriel (luna)|Umbriel]], [[Ariel (luna)|Ariel]] in [[Miranda (luna)|Miranda]].
 
==== Neptun ====
: [[Neptun]] (30 a. e.) je malo manjši od Urana, je pa masivnejši (17 Zemelj) in zato [[gostota|gostejši]]. Oddaja več notranje toplote, vendar manj od Jupitra in Saturna.<ref>{{Cite journal|title=Post Voyager comparisons of the interiors of Uranus and Neptune |author1=Podolak, M.|author2= Reynolds, R. T.|author3= Young, R. | year=1990|pages=1737|issue=10|volume=17|doi=10.1029/GL017i010p01737 |bibcode=1990GeoRL..17.1737P|journal=Geophysical Research Letters}}</ref>
: Neptun ima [[Neptunovi naravni sateliti|14 znanih satelitov]]. Največji, [[Triton (luna)|Triton]], je geološko aktiven, z [[gejzir|gejzirj]]i tekočega [[dušik]]a.<ref>{{cite web |title=The Plausibility of Boiling Geysers on Triton |author1=Duxbury, N. S.|author2= Brown, R. H. |work=Beacon eSpace |year=1995 |url=http://trs-new.jpl.nasa.gov/dspace/handle/2014/28034?mode=full |accessdate=2006-01-16 }}</ref> Triton je edini večji satelit z [[vzvratno gibanje|vzvratno tirnico]]. Poleg Neptuna je v njegovi tirnici več [[planetoid]]ov, imenovanih [[Neptunov Trojanec|Neptunovi trojanci]], ki so z njim v 1:1 [[orbitalna resonanca|resonanci]]. Ker je na pogled modre barve, je poimenovan po rimskem bogu morij in oceanov Neptunu.
 
=== Kentavri ===
{{Main|Kentaver (planetoid)}}
Kentavri so telesa, podobna ledenim kometom, katerih tirnica ima [[velika polos|veliko polos]] daljšo od Jupitrove (5,5&nbsp;a. e.) in krajšo od Neptunove (30&nbsp;a. e.). Največji znan Kentaver, [[10199 Chariklo]], ima premer približno 250&nbsp;km.<ref name=spitzer>{{Cite conference|title=Physical Properties of Kuiper Belt and Centaur Objects: Constraints from Spitzer Space Telescope |authors=John Stansberry, Will Grundy, Mike Brown, Dale Cruikshank, John Spencer, David Trilling, Jean-Luc Margot|booktitle=The Solar System Beyond Neptune |arxiv=astro-ph/0702538|pages=161 |year=2007|bibcode=2008ssbn.book..161S}}</ref> Prvi odkriti Kentaver, [[2060 Hiron]], je bil klasificiran kot komet (95P), ker je takrat razvil [[koma (komet)|komo]], kot jih razvijejo kometi, ko se približujejo Soncu.<ref>{{cite web |year=1995 |author=Patrick Vanouplines |title=Chiron biography |work=Vrije Universitiet Brussel |url=http://www.vub.ac.be/STER/www.astro/chibio.htm |accessdate=2006-06-23}}</ref>
 
== Kometi ==
{{Main|Komet}}
[[Slika:Comet c1995o1.jpg|upright|thumb|[[Komet Hale-Bopp]]]]
 
Kometi so mala telesa Osončja,<ref group=lower-alpha name=footnoteB /> običajno široki le nekaj kilometrov, sestavljeni pa so pretežno iz ledu. Imajo visoko eliptično tirnico in imajo običajno [[prisončje]] (perihelij) znotraj tirnic notranjih planetov, [[odsončje]] (afelij) pa daleč za Plutonom. Ko komet vstopi v notranje Osončje, bližina Sonca povzroči, da njegova ledena površina [[sublimacija|sublimira]] in [[ion]]izira, kar ustvari [[koma (komet)|komo]]: dolg rep plinov in prahu, pogosto viden s prostim očesom.
 
Kometi s kratko obhodno dobo imajo tirnice z obhodno dobo krajšo kot 200 let, tisti z dolgo obhodno dobo pa več tisoč let. Kratkoperiodični kometi naj bi izhajali iz Kuiperjevega pasu, medtem ko naj bi dolgoperiodični, kot je [[Komet Hale-Bopp|Hale–Bopp]], izvirali iz [[Oortov oblak|Oortovega oblaka]]. Veliko skupin kometov, kot so [[Kreutzova družina kometov|Kreutzovi blizusončevi kometi]], izvira iz enega samega kometa.<ref>{{cite journal |author=Sekanina, Zdeněk |year=2001 |title=Kreutz sungrazers: the ultimate case of cometary fragmentation and disintegration? |volume=89 |journal=Publications of the Astronomical Institute of the Academy of Sciences of the Czech Republic |pages=78–93 |bibcode=2001PAICz..89...78S}}</ref> Nekateri kometi s [[hiperbola|hiperbolično]] tirnico lahko izvirajo zunaj Osončja, določanje njihove točne tirnice pa je težavno.<ref name="hyperbolic">{{cite journal |last=Królikowska |first=M. |year=2001 |title=A study of the original orbits of ''hyperbolic'' comets |journal=[[Astronomy & Astrophysics]] |volume=376 |issue=1 |pages=316–324 |doi=10.1051/0004-6361:20010945 |bibcode=2001A&A...376..316K}}</ref> Stare komete, ki so zaradi Sončeve toplote že izgubili svoje hlapljive snovi, astronomi pogosto uvrščajo med asteroide.<ref>{{cite journal |last1=Whipple |first1=Fred L. |title=The activities of comets related to their aging and origin |journal=[[Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy]] |volume=54 |pages=1–11 |year=1992 |doi=10.1007/BF00049540 |bibcode=1992CeMDA..54....1W}}</ref>
 
== Čezneptunska regija ==
Območje za Neptunom ali »[[Čezneptunsko telo|Čezneptunska regija]]« je še vedno precej neraziskano. Sestavljeno je iz majhnih teles (največja imajo le petino Zemljinega premera in maso, ki je veliko manjša od Lunine), zgrajenih iz skal in ledu. To regijo včasih imenujejo tudi »zunanje Osončje«, čeprav drugi uporabljajo ta izraz za regijo za asteroidnim pasom.
 
=== Kuiperjev pas ===
{{Main|Kuiperjev pas}}
[[Slika:Outersolarsystem objectpositions labels comp.png|left|thumb|200px|V letu 2007 znana telesa v Kuiperjevem pasu, s štirimi zunanjimi planeti]]
 
Kuiperjev pas je obroč razbitih delcev, ki so podobni tistim v asteroidnem pasu, vendar so v glavnem zgrajeni iz ledu.<ref name=physical>{{cite book|title=Encyclopedia of the Solar System|editor=Lucy-Ann McFadden|display-authors=etal |chapter=Kuiper Belt Objects: Physical Studies|author=Stephen C. Tegler|pages=605–620|year=2007}}</ref> Razteza se med 30 in 50&nbsp;a. e. od Sonca. Čeprav je ocenjeno, da vsebuje nekje od ducat do nekaj tisoč pritlikavih planetov, je v glavnem sestavljen iz malih teles Osončja. Pri več večjih telesih Kuiperjevega pasu, kot so [[50000 Kvaoar|Kvaoar]], [[20000 Varuna|Varuna]] in [[90482 Ork|Ork]], se bo morda po nadaljnjih raziskavah izkazalo, da so pritlikavi planeti. Ocenjujo, da je v Kuiperjevem pasu več kot 100.000 teles s premerom, večjim od 50&nbsp;km, skupna masa Kuiperjevega pasu pa je le desetina ali celo samo stotina Zemljine.<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets"/> Veliko teles Kuiperjevega pasu ima več satelitov<ref>{{cite journal| doi = 10.1086/501524| last1 = Brown| first1 = M. E.| authorlink = Michael E. Brown| last2 = Van Dam| first2 = M. A.| last3 = Bouchez| first3 = A. H.| last4 = Le Mignant| first4 = D.| last5 = Campbell| first5 = R. D.| last6 = Chin| first6 = J. C. Y.| last7 = Conrad| first7 = A.| last8 = Hartman| first8 = S. K.| last9 = Johansson| first9 = E. M.| last10 = Lafon| first10 = R. E.| last11 = Rabinowitz| first11 = D. L. Rabinowitz| last12 = Stomski| first12 = P. J., Jr.| last13 = Summers| first13 = D. M.| last14 = Trujillo| first14 = C. A.| last15 = Wizinowich| first15 = P. L.| year = 2006| title = Satellites of the Largest Kuiper Belt Objects| journal = The Astrophysical Journal| volume = 639| issue = 1| pages = L43–L46| pmid = | pmc = | arxiv = astro-ph/0510029| bibcode = 2006ApJ...639L..43B| url = http://web.gps.caltech.edu/~mbrown/papers/ps/gab.pdf| format = PDF| accessdate = 19 October 2011| ref = {{sfnRef|Brown Van Dam et al.|2006}}
}}</ref> in večina jih ima tirnico, ki jih vodi izven ravnine ekliptike.<ref name=trojan>{{cite journal | url=http://www.boulder.swri.edu/~buie/biblio/pub047.pdf| author=Chiang|display-authors=etal | title=Resonance Occupation in the Kuiper Belt: Case Examples of the 5:2 and Trojan Resonances | journal=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] | volume=126 | issue=1 | pages=430–443 | year=2003 | doi=10.1086/375207 | accessdate=2009-08-15 | last2=Jordan | first2=A. B. | last3=Millis | first3=R. L. | last4=Buie | first4=M. W. | last5=Wasserman | first5=L. H. | last6=Elliot | first6=J. L. | last7=Kern | first7=S. D. | last8=Trilling | first8=D. E. | last9=Meech | first9=K. J. | bibcode=2003AJ....126..430C }}</ref>
 
Kuiperjev pas lahko na grobo razdelimo v »[[klasično telo Kuiperjevega pasu|klasični]]« pas in [[Resonančno čezneptunsko telo|resonance]].<ref name=physical/> Resonance so tirnice, povezane z Neptunovo (t.j dvakrat na vsake tri Neptunove tirnice, ali enkrat na vsaki dve). Prva resonanca se začne znotraj tirnice samega Neptuna. Klasični pas je sestavljen iz teles, ki nimajo resonance z Neptunom, okvirno se raztezajo od 39,4&nbsp;a. e. do 47,7&nbsp;a. e.<ref>{{cite journal |year=2005 |authors=M. W. Buie, R. L. Millis, L. H. Wasserman, J. L. Elliot, S. D. Kern, K. B. Clancy, E. I. Chiang, A. B. Jordan, K. J. Meech, R. M. Wagner, D. E. Trilling |title=Procedures, Resources and Selected Results of the Deep Ecliptic Survey |journal=[[Earth, Moon, and Planets]] |volume=92 |issue=1 |pages=113 |arxiv=astro-ph/0309251 |bibcode=2003EM&P...92..113B |doi=10.1023/B:MOON.0000031930.13823.be}}</ref> Telesa klasičnega Kuiperjevega pasu so klasificirana kot [[klasično telo Kuiperjevega pasu|kubevani]], ki so poimenovani po prvem odkritem telesu, {{mpl|(15760) 1992 QB|1}}.
 
==== Pluton in Haron ====
[[Slika:EightTNOs-sl.png|thumb|250px|Umetniška primerjava: [[Erida (pritlikavi planet)|Erida]], [[Pluton]], [[Makemake]], [[Haumea]], [[90377 Sedna|Sedna]], [[90482 Ork|Ork]], [[50000 Kvaoar|Kvaoar]], [[20000 Varuna|Varuna]] in [[Zemlja]].]]
Pritlikavi planet [[Pluton]] (povprečno 39&nbsp;a. e.) je največji znani planet v Kuiperjevem pasu. Za Pluton so ob odkritju leta 1930 menili, da je deveti planet, kar pa se je spremenilo leta 2006 ob sprejetju uradne [[definicija planeta|definicije planeta]]. Pluton ima eliptično tirnico, ki je glede na ravnino ekliptike nagnjena za 17 stopinj, in je oddaljen od Sonca od 29,7&nbsp;a. e. v periheliju do 49,5&nbsp;a. e. ob apoheliju.
 
[[Haron (luna)|Haron]], Plutonovo največjo luno, včasih skupaj s Plutonom opisujejo kot del [[Dvojni planet|dvojnega planetnega sistema]], saj obe telesi krožita krožita okrog njunega skupnega težišča (tj. izgleda, kot da »krožita drug okrog drugega«). Za Haronom krožijo štirje poznani manjši sateliti, [[Stiks (luna)|Stiks]], [[Nikta (luna)|Nikta]], [[Kerber (luna)|Kerber]] in [[Hidra (luna)|Hidra]].
 
Pluton ima z Neptunom [[orbitalna resonanca|resonanco]] 3:2, kar pomeni, da Pluton zakroži okrog Sonca vsake 3 Neptunove tirnice. Telesa Kuiperjevjevega pasu, katerih tirnice se ujemajo s to resonanco, se imenujejo [[plutino|plutini]].<ref name="Fajans_et_al_2001">{{Cite journal |last=Fajans |first=J. |author2=L. Frièdland |year=oktober 2001 |title=Autoresonant (nonstationary) excitation of pendulums, Plutinos, plasmas, and other nonlinear oscillators |journal=[[American Journal of Physics]] |volume=69 |issue=10 |pages=1096–1102 |doi=10.1119/1.1389278 |url=http://ist-socrates.berkeley.edu/~fajans/pub/pdffiles/AutoPendAJP.pdf|accessdate=2006-12-26}}</ref>
 
==== Makemake in Haumea ====
[[Makemake]] (povprečno 45,79&nbsp;a. e.), ki je manjši od Plutona, je največje znano telo v [[klasično telo Kuiperjevega pasu|''klasičnem'' Kuiperjevem pasu]] (t.j, ni v potrjeni [[resonančno čezneptunsko telo|resonanci]] z Neptunom). Makemake je za Plutonom najsvetlejše telo v Kuiperjevem pasu. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.<ref name=name/> Ima bolj nagnjeno tirnico od Plutonove, tj. 29°.<ref name=Buie136472>{{cite web
|author=Marc William Buie
|date=2008-04-05
|title=Orbit Fit and Astrometric record for 136472
|publisher=SwRI (Space Science Department)
|url=http://www.boulder.swri.edu/~buie/kbo/astrom/136472.html
|accessdate=2012-07-15
|authorlink=Marc William Buie}}</ref>
 
[[Haumea]] (povprečno 43,13&nbsp;a. e.) je v podobni tirnici kot je Makemake, s to razliko, da je ujet v resonanci 7:12 z Neptunom.<ref name="brownlargest">{{cite web
| title = The largest Kuiper belt objects
| author = Michael E. Brown
| work = CalTech
| url = http://www.gps.caltech.edu/~mbrown/papers/ps/kbochap.pdf
| format = PDF
| accessdate = 2012-07-15}}</ref> Je približno iste velikosti kot Makemake in ima dva naravna satelita. Hitra, 3,9-urna rotacija mu daje ploščato in podolgovato obliko. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.<ref name="iaunews">{{cite web
| title = News Release&nbsp;– IAU0807: IAU names fifth dwarf planet Haumea
| work = International Astronomical Union
| date = 2008-09-17
| url = http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0807/
| accessdate = 2012-07-15}}</ref>
 
=== Razpršeni disk ===
{{Main|Razpršeni disk}}
 
Razpršeni disk, ki se prekriva s Kuiperjevim pasom in širi daleč navzven, je verjetno izvor kometov s kratkotrajno obhodno dobo. Nekatere teorije pravijo, da je nastal zaradi razpršitve Kuiperjevega pasu, ki je nastala zaradi težnostnih vplivov zunanjih planetov (predvsem Neptuna). Večina teles razpršenega diska ima perihelij znotraj Kuiperjevega pasu, toda afelij daleč izven njega (nekateri imajo afelij oddaljen več kot 150&nbsp;a. e. od Sonca). Tirnice teles razpršenega diska imajo večji naklon na ekliptiko in so pogosto nanjo tudi pravokotne. Nekateri astronomi imajo razpršeni disk le za regijo Kuiperjevega pasu in telesa razpršenega diska opisujejo kot »razpršena telesa Kuiperjevega pasu«.<ref>{{cite web |year=2005 |author=David Jewitt |title=The 1000 km Scale KBOs |work=University of Hawaii |url=http://www2.ess.ucla.edu/~jewitt/kb/big_kbo.html |accessdate=2006-07-16}}</ref> Nekateri astronomi klasificirajo kentavre kot notranja-razpršena telesa Kuiperjevega pasu skupaj z zunaj-razpršenimi telesi razpršenga diska.<ref>{{cite web |url=http://www.minorplanetcenter.org/iau/lists/Centaurs.html |title=List Of Centaurs and Scattered-Disk Objects |work=IAU: Minor Planet Center |accessdate=2007-04-02}}</ref>
 
==== Erida ====
[[Erida (pritlikavi planet)|Erida]] (povprečno 68&nbsp;a. e.) je največje znano telo razpršenega diska. Kaj sestavlja planet, je še stvar razprave, saj je njegova masa za 25 % večja od Plutona,<ref name="Brown Schaller 2007">{{cite journal| doi = 10.1126/science.1139415| last1 = Brown| first1 = Michael E.| authorlink = Michael E. Brown| last2 = Schaller| first2 = Emily L.| date = 15 June 2007| title = The Mass of Dwarf Planet Eris| journal = Science| volume = 316| issue = 5831| page = 1585| pmid = 17569855| pmc = | bibcode = 2007Sci...316.1585B| ref = harv}}</ref> imata pa enak premer. Je najmasivnejši znani pritlikavi planet. Znan ima en satelit, [[Disnomija (luna)|Disnomijo]]. Podobno kot pri Plutonu je tirnica Eride močno eliptična, s [[perihelij]]em 38,2 a. e. (približna oddaljenost Plutona od Sonca) in [[afelij]]em 97,6 a. e.
 
== Najbolj oddaljene regije ==
Točka, kjer se konča Osončje in se začne medzvezdni prostor, ni točno določena, ker zunanje meje oblikujeta dve ločeni sili: Sončev veter in njegova gravitacija. Zunanja meja vpliva sončevega vetra je približno enaka štirikratni oddaljenosti Plutona od Sonca; za to ''[[Heliopavza (astronomija)|heliopavzo]]'' velja, da je začetek [[medzvezdna snov|medzvezdne snovi]].<ref name="Voyager" /> Sončeva [[Hillova krogla]], kjer ima Sonce gravitacijski vpliv na druga telesa, naj bi segala tisočkrat dlje.<ref name=Littmann>{{cite book|last=Littmann|first=Mark|title=Planets Beyond: Discovering the Outer Solar System|year=2004|pages=162–163|publisher=Courier Dover Publications|isbn=978-0-486-43602-9}}</ref>
 
=== Heliopavza ===
[[Slika:IBEX all sky map.jpg|thumb|left|[[IBEX]]ov [[Energetic neutral atoms]] zemljevid ''heliosheath'' in heliopavze. Zasluge: NASA/Goddard Space Flight Center Scientific Visualization Studio.]]
 
Heliosfera je razdeljena v dve ločeni regiji. Sončev veter potuje približno 400&nbsp;km/s, dokler ne trči z [[medzvezdni veter|medzvezdnim vetrom]] (tok plazme v [[medzvezdna snov|medzvezdni snovi]]). Do trka pride v področju [[terminacijski šok|terminacijskega šoka]] (področje, kjer se hitrost sončevega vetra upočasni z nadzvočnih na počasnejše hitrosti),<ref name=fahr />, ki je približno 80–100 a. e. od Sonca v smeri toka in približno 200 a. e. od Sonca proti toku.<ref name=fahr /> Tukaj se veter bistveno upočasni in postane turbulenten,<ref name=fahr /> formira veliko ovalno strukturo, znano kot [[ovojnica heliosfere]]. Zunanja meja heliosfere, [[Heliopavze (astronomija)|heliopavza]], je točka, kjer se sončev veter konča in se začne medzvezdni prostor.<ref name="Voyager">{{cite web |url=http://www.nasa.gov/vision/universe/solarsystem/voyager_agu.html |title=Voyager Enters Solar System's Final Frontier |work=NASA |accessdate=2007-04-02}}</ref> Plovili ''[[Voyager 1]]'' in ''[[Voyager 2]]'' sta zaznali, da sta prečkali terminacijski šok in vstopili v ovojnico heliosfere, 94 in 84 a. e. od Sonca.<ref>{{cite journal | doi=10.1126/science.1117684 |date=September 2005 | authors=Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. | title=Voyager 1 explores the termination shock region and the heliosheath beyond | volume=309 | issue=5743 | pages=2017–20 | pmid=16179468 | journal=[[Science]] | bibcode=2005Sci...309.2017S}}</ref><ref>{{cite journal | doi=10.1038/nature07022 |date=July 2008 | authors=Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. | title=An asymmetric solar wind termination shock | volume=454 | issue=7200 | pages=71–4 | pmid=18596802 | journal=[[Nature]] }}</ref> ''Voyager 1'' je poročal tudi, da je dosegel heliopavzo.<ref name="NASA-20130912">{{cite web |last1=Cook |first1=Jia-Rui C. |last2=Agle |first2=D. C. |last3=Brown |first3=Dwayne |title=NASA Spacecraft Embarks on Historic Journey Into Interstellar Space |url=http://www.nasa.gov/mission_pages/voyager/voyager20130912.html |work=[[NASA]] |date=12 September 2013 |accessdate=12 September 2013}}</ref>
 
Na obliko in zgradbo zunanjega roba heliosfere najverjetneje vpliva [[hidrodinamika]] interakcij z medzvezdno snovjo.<ref name="fahr">{{cite journal |year=2000 |title=A 5-fluid hydrodynamic approach to model the Solar System-interstellar medium interaction |journal=[[Astronomy & Astrophysics]] | volume=357 | page=268 |url=http://aa.springer.de/papers/0357001/2300268.pdf | format=PDF | bibcode=2000A&A...357..268F }} See Figures 1 and 2.</ref> Za heliopavzo, pri približno 230 a. e., se nahaja [[udarni val]] (''bow shock'')<ref>{{cite web | date=24. junij 2002 |author=P. C. Frisch (University of Chicago) |title=The Sun's Heliosphere & Heliopause | work=[[Astronomy Picture of the Day]] | url=http://antwrp.gsfc.nasa.gov/apod/ap020624.html |accessdate=2006-06-23}}</ref> (ker se Sonce giblje glede na medzvezdno snov s hitrostjo, ki je večja od hitrosti zvoka v medzvezdni snovi, ustvari v medzvezdni snovi udarni val).
 
=== Ločena telesa ===
[[90377 Sedna]] (povprečno 520 a. e.) je veliko rdeče telo z izredno raztegnjeno eliptično tirnico, ki ga vodi od približno 76&nbsp;a. e. v periheliju do 940&nbsp;a. e. v aheliju in za obhod potrebuje 11.400 let. [[Michael E. Brown|Mike Brown]], ki je leta 2003 to telo odkril, je pripomnil, da ne more biti del [[razpršeni disk|razpršenega diska]] ali Kuiperjevega pasu, ker je v periheliju preveč oddaljen, da bi nanj lahko vplival Neptun. Skupaj z drugimi astronomi meni, da je Sedna prva izmed popolnoma nove populacije teles, poimenovane »oddaljena ločena telesa« (''distant detached objects'' - DDOs), ki naj bi vključevala tudi telo {{mpl-|148209|2000 CR|105}} s perihelijem 45&nbsp;a. e., ahelijem 415&nbsp;a. e. in orbitalno periodo 3.420 let.<ref>{{cite web |year=2004 |author=David Jewitt |title=Sedna – 2003 VB<sub>12</sub> |work=University of Hawaii |url=http://www2.ess.ucla.edu/~jewitt/kb/sedna.html|accessdate=2006-06-23}}</ref> Brown imenuje to populacijo »notranji Oortov oblak« (''inner Oort cloud''), saj se je verjetno formirala s podobnimi procesi, čeprav je veliko bližje Soncu.<ref>{{cite web |title=Sedna |author=Mike Brown |year=2004 |url=http://www.gps.caltech.edu/~mbrown/sedna/ |work=CalTech |accessdate=2007-05-02}}</ref> Sedna je verjetno pritlikavi planet, čeprav njegova oblika še ni definirana. Drugo nedvoumno ločeno telo, s perihelijem, ki je oddaljen od Sedne za približno 81 a. e., je {{mpl|2012 VP|113}}, ki so ga odkrili leta 2012. Njegov ahelij je pri 400–500 a. e.<ref name="jpldata 2012 VP113">
{{cite web
|date=2013-10-30
|title=JPL Small-Body Database Browser: (2012 VP113)
|url=http://ssd.jpl.nasa.gov/sbdb.cgi?sstr=2012VP113
|publisher=Jet Propulsion Laboratory
|accessdate=26. marec 2014
}}
</ref><ref name="Physorg">
{{cite web
| url=http://phys.org/news/2014-03-edge-solar.html
| title=A new object at the edge of our Solar System discovered
| work=Physorg.com
| date=26 March 2014
}}
</ref>
 
=== Oortov oblak ===
{{Main|Oortov oblak}}
[[Slika:Kuiper_belt_-_Oort_cloud-en.svg|thumb|upright=1.3|Umetniška upodobitev Oortovega oblaka, Hillovega oblaka in Kuiperjevega pasu (manjša slika)]]
 
Oortov oblak je hipotetičen okrogel oblak, ki vsebuje na milijone ledenih teles, ki so verjetno izvor vseh kometov z dolgotrajno obhodno dobo in naj bi obdajal Osončje pri približno 50.000&nbsp;a. e. (približno 1&nbsp;[[svetlobno leto]]) ter segal do 100.000&nbsp;a. e. (1,87&nbsp;sv.l.). Oortov oblak naj bi bil sestavljen iz kometov, ki so bili izvrženi iz Osončja zaradi gravitacijskega učinka zunanjih planetov. Telesa Oortovega oblaka se premikajo zelo počasi in se lahko preusmerijo iz svojega tira zaradi redkih dogodkov, kot so trki in drugi zunanji vplivi. Ti lahko komete preusmerijo proti notranjosti Osončja ali pa v medzvezdni prostor.<ref>{{cite web |year=2001 |author1=Stern SA|author2= Weissman PR. |title=Rapid collisional evolution of comets during the formation of the Oort cloud. |work=Space Studies Department, Southwest Research Institute, Boulder, Colorado| url=http://www.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/query.fcgi?cmd=Retrieve&db=PubMed&list_uids=11214311&dopt=Citation |accessdate=2006-11-19}}</ref><ref>{{cite web |year=2006 |author=Bill Arnett |title=The Kuiper Belt and the Oort Cloud |work=nineplanets.org |url=http://www.nineplanets.org/kboc.html |accessdate=2006-06-23}}</ref>
 
=== Meje ===
 
Večina Osončja je še neraziskanega. Ocenjen obseg Sončevega gravitacijskega polja, kjer prevlada gravitacijske sile [[Seznam najbližjih zvezd|okoliških zvezd]] je približno 2 svetlobni leti (125.000 a. e.). Ocena polmera Oortovega oblaka je 50.000 a. e.<ref>{{cite book |title=The Solar System: Third edition |authors=T. Encrenaz, JP. Bibring, M. Blanc, MA. Barucci, F. Roques, PH. Zarka |publisher=Springer |year=2004 |page=1}}</ref> Kljub odkritjem, kot je Sedna, je območje med Kuiperjevim pasom in Oortovim oblakom s polmerom na desettisoče a. e. še vedno slabo kartirano. Poleg tega so v teku tudi raziskave regije med Merkurjem in Soncem.<ref>{{cite journal |year=2004 |pages=312–315 |volume=148 |journal=[[Icarus (revija)|Icarus]] |authors=Durda D. D.; Stern S. A.; Colwell W. B.; Parker J. W.; Levison H. F.; Hassler D. M. |title=A New Observational Search for Vulcanoids in SOHO/LASCO Coronagraph Images |doi=10.1006/icar.2000.6520 |bibcode=2000Icar..148..312D}}</ref>
 
Novembra 2012 je NASA objavila, da se je sonda [[Voyager 1|''Voyager 1'']] približala območju prehoda v zunanje meje Osončja; njegovi instrumenti so zaznali močno povečanje magnetnega polja. Ker pa hkrati niso zaznali tudi spremembe smeri magnetnega polja, so Nasini znanstveniki to intpretirali tako, da ''Voyager 1'' še ni zapustil Osončja.<ref>{{cite web |url=http://www.nasa.gov/mission_pages/voyager/voyager20121203.html |title=NASA Voyager 1 Encounters New Region in Deep Space |last1=Greicius |first1=Tony |last2= |first2= |date=3 December 2012 |work= |publisher=NASA |accessdate=26 January 2013}}</ref>
 
== Lega Osončja v galaksiji ==
{{imageframe|width=300|caption=Lega Osončja v Rimski cesti|content=
{{Superimpose
| base = Milky Way Arms ssc2008-10.svg
| base_width = 300px
| base_alt = Lega Osončja v Rimski cesti
| base_caption = Lega Osončja v Rimski cesti
| float = Yellow Arrow Down.png
| float_width = 16px
| x = 142
| y = 55
}} }}
 
Osončje se nahaja v [[Rimska cesta (galaksija)|Rimski cesti]]. To je [[spiralna galaksija s prečko]] s premerom okrog 100.000 [[svetlobno leto|svetlobnih let]], ki vsebuje približno 200 milijard zvezd.<ref name="fn9">
{{cite press
|last=English |first=J.
|title=Exposing the Stuff Between the Stars
|url = http://www.ras.ucalgary.ca/CGPS/press/aas00/pr/pr_14012000/pr_14012000map1.html
|publisher=Hubble News Desk
|year=2000
|accessdate = 2007-05-10
}}</ref> Sonce se nahaja na robu enega od zunanjih krakov Rimske ceste, znanega kot [[Orionov krak]].<ref>{{cite journal |title=Three Dimensional Structure of the Milky Way Disk |author1=R. Drimmel|author2= D. N. Spergel |year=2001 |pages=181–202 |volume=556 |doi=10.1086/321556 |journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]] |arxiv=astro-ph/0101259 |bibcode=2001ApJ...556..181D}}</ref> Od središča galaksije je oddaljeno med 25.000 in 28.000 svetlobnih let<ref name="distance2">
{{cite journal
|last=Eisenhauer |first=F.
|display-authors=etal
|title=A Geometric Determination of the Distance to the Galactic Center
|journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]]
|volume=597 |issue=2 |pages=L121–L124
|year=2003
|doi=10.1086/380188
|bibcode=2003ApJ...597L.121E
}}</ref> ter potuje okrog njega s hitrostjo približno 220 [[Meter na sekundo|kilometrov na sekundo]], tako da en obhod traja 225–250 milijonov let. To dobo imenujemo [[galaktično leto]] Osončja.<ref>{{cite web |title=Period of the Sun's Orbit around the Galaxy (Cosmic Year) |first=Stacy |last=Leong |url=http://hypertextbook.com/facts/2002/StacyLeong.shtml |year=2002 |work=The Physics Factbook |accessdate=2007-04-02}}</ref>
 
Lega Osončja v galaksiji vpliva na [[evolucija|evolucijo]] [[življenje|življenja]] na Zemlji. Njegova tirnica je skoraj okrogla in tirnice okrog Sonca imajo približno enako hitrost kot jo imajo spiralni kraki. Zato Sonce le redko prečka krake. Ker je v spiralnih krakih veliko večja koncentracija [[supernova|supernov]], gravitacijskih nestabilnosti in radiacije, ki lahko motijo Osončje, je to dalo Zemlji na voljo dolgo obdobje stabilnosti za razvoj življenja.<ref name="astrobiology">{{cite web |year=2001 |author=Leslie Mullen |title=Galactic Habitable Zones |work=Astrobiology Magazine |url=http://www.astrobio.net/news/modules.php?op=modload&name=News&file=article&sid=139 |accessdate=2006-06-23}}</ref> Prav tako Osončje leži dovolj daleč stran od galaktičnega centra, v katerem se nahaja množica zvezd. Bližje centra bi lahko gravitacijski vlek bližnjih zvezd vrgel iz tira telesa v [[Oortov oblak|Oortovem oblaku]] in poslal komete v notranje Osončje, kar bi lahko povzročilo trke s potencialno katastrofičnimi posledicami za življenje na Zemlji. Radiacija galaktičnega centra lahko prav tako moti razvoj kompleksnega življenja.<ref name=astrobiology/> Kljub današnji legi Osončja so nekateri znanstveniki postavili hipotezo, da so imele nedavne supernove negativen vpliv na življenje v zadnjih 35.000 letih.<ref>{{cite web |year=2005 |author=|title=Supernova Explosion May Have Caused Mammoth Extinction |work=Physorg.com |url=http://www.physorg.com/news6734.html |accessdate=2007-02-02}}</ref>
 
{{wide image|Earth's Location in the Universe (JPEG).jpg|2000px|Diagram lege Zemlje v vidnem vesolju. (''[[:File:Earth's Location in the Universe SMALLER (JPEG).jpg|Kliknite tukaj za alternativno sliko]].'')}}
 
== Slikovni pregled ==
 
To poglavje vsebuje vzorec teles v Osončju, izbran glede na velikost in kvaliteto fotografij in urejeno glede na volumen. Nekatera večja telesa (na primer [[Erida (pritlikavi planet)|Erida]]) so izpuščena, ker ni na voljo kvalitetnih slik.
{{SolarSummary}}
 
== Opombe ==
 
{{notelist|30em}}
 
== Sklici ==
 
{{sklici|2}}
 
== Zunanje povezave ==
 
{{Wikislovar|osončje|Osončje}}
{{Kategorija v Zbirki|Solar System|Osončje}}
;{{ikona en}}
* [http://space.jpl.nasa.gov/ NASA/JPL Solar System Simulator]
* [http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=SolarSys&Display=Overview Solar System Exploration] - zbirka izobraževalnih vsebin (NASA)
 
{{-}}
 
{{navigacija Osončje}}
{{Navpred MaliPlaneti}}
 
{{portal|astronomija|{{ispa}}}}
Brezimni uporabnik