Osončje: Razlika med redakcijama

odstranjenih 33.196 zlogov ,  pred 11 meseci
brez povzetka urejanja
m
| heliopause = ≈120 [[astronomska enota|a.e.]]
| hillsphere = ≈1–2 sv.l.
}}<br />
Naše '''Osónčje''' (tudi '''Sónčev sistém''' ali '''sestàv''') je sestav [[astronomsko telo|astronomskih teles]], ki ga sestavljajo [[zvezda]] [[Sonce]] in množica drugih [[telo (fizika)|teles]], ki [[kroženje|kroži]] okrog njega.{{#tag:ref|Glede na definicije [[International Astronomical Union|IAU]], so telesa v tirnici okrog Sonca razvrščena v tri kategorije: ''planeti'', ''pritlikavi planeti'' in ''mala telesa Osončja''. [[Planet]] je katerokoli telo v tirnici okrog Sonca, ki ima dovolj veliko maso, da se sam oblikuje v okroglo obliko in da počisti drobir v območju svoje tirnice. S to definicijo ima Osončje osem znanih planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Pluton tej definiciji ne ustreza, ker okrog svoje tirnice ni očistil telesa Kuiperjevega pasu.<ref name="FinalResolution" /> [[Pritlikavi planet]] je nebesno telo, ki kroži okrog Sonca in ima zadostno maso, da zaradi lastne gravitacije prevzame okroglo obliko, in nima izpraznjene okolice svoje tirnice in ni naravni satelit.<ref name="FinalResolution" /> IAU je prepoznala pet pritlikavih planetov: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Erida.<ref name=name>{{cite web|date=2008-11-07 |title=Dwarf Planets and their Systems|work= Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN) |url=http://planetarynames.wr.usgs.gov/append7.html#DwarfPlanets| accessdate=2008-07-13 | publisher= U.S. Geological Survey }}</ref> Druga splošno sprejeta telesa tipa pritlikavi planet vključujejo {{mpl|2007 OR|10}}, [[90377 Sedna|Sedna]], [[90482 Ork|Ork]] in [[50000 Kvaoar|Kvaoar]].<ref>{{cite web|title=IAU Planet Definition Committee|author=Ron Ekers|publisher=International Astronomical Union|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0601/newspaper/|accessdate=13. oktober 2008}}</ref> Pritlikavi planeti, ki imajo tirnico dlje od planeta Neptun, se imenujejo »[[plutoid]]i«, čeprav ta izraz ni široko razširjen.<ref name="IAU0804">{{cite news
|date=11. junij 2008
|title=Plutoid chosen as name for Solar System objects like Pluto
|publisher=[[International Astronomical Union]]
|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0804
|accessdate=2008-06-11}}</ref> Preostala telesa v tirnici okrog Sonca so [[malo telo Osončja|mala telesa Osončja]].<ref name="FinalResolution">{{cite news |title=The Final IAU Resolution on the definition of "planet" ready for voting |publisher=IAU |date=2006-08-24 |url=http://www.iau.org/iau0602.423.0.html |accessdate=2007-03-02}}</ref>|name=footnoteB|group=lower-alpha}} Okrog Sonca kroži osem [[planet]]ov, izmed katerih je tretji - planet [[Zemlja]] - [[naseljivi planet|naseljen]]. Poleg planetov sestavlja Osončje še vsaj 158 [[naravni satelit|naravnih satelitov]], ki krožijo okrog planetov, ter večje število preostalih [[Malo telo Osončja|majhnih teles]], kot so [[asteroid]]i, [[planetoid]]i, [[komet]]i in [[meteoroid]]i.
 
Naše Osončje leži v [[spiralna galaksija|spiralni galaksiji]], imenovani [[Rimska cesta (galaksija)|Rimska cesta]] oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. [[Obhodni čas]] njegovega [[tir]]a je [[galaktično leto]].
 
Uporaba izraza »sončni sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce.
 
== Odkrivanje in raziskovanje ==
[[Slika:Heliocentric.jpg|thumb|left|[[Andreas Cellarius|Cellariusova]] ilustracija Kopernikovega heliocentričnega modela Osončja, iz ''Harmonia Macrocosmica'' (1660)]]
Več tisoč let se človeštvo, razen nekaj izjem, ni zavedalo obstoja Osončja. Ljudje so verjeli, da Zemlja miruje v središču [[vesolje|vesolja]] in da je kategorično različna od božanskih in eteričnih teles, ki se premikajo čez nebo. Čeprav je že antični [[Antična Grčija|grški]] astronom in matematik [[Aristarh]] teoretiziral o heliocentrični ureditvi vesolja,<ref>{{cite journal|title= The astronomical system of Copernicus|author=WC Rufus|journal=[[Popular Astronomy (US magazine)|Popular Astronomy]]|volume=31|page=510|year= 1923|bibcode=1923PA.....31..510R}}</ref> je bil [[Nikolaj Kopernik]] v 16. stoletju prvi, ki je razvil matematično predvidljiv [[heliocentrični sistem]].<ref>{{cite book |title=Copernicus, Darwin, & Freud: revolutions in the history and philosophy of science |first=Friedel |last=Weinert |publisher=[[Wiley-Blackwell]] |year=2009 |page=21 |isbn=978-1-4051-8183-9}}</ref> Njegovi nasledniki iz 17. stoletja, [[Galileo Galilei]], [[Johannes Kepler]] in [[Isaac Newton]], so povečali razumevanje [[fizika|fizike]], kar je vodilo do postopnega sprejemanja ideje, da Zemlja potuje okrog Sonca in da za planete veljajo isti fizikalni zakoni kot za Zemljo. Poleg tega je izum teleskopa vodil do odkritja bolj oddaljenih planetov in lun. V zadnjem času so izboljšave teleskopa in uporaba vesoljskih plovil brez posadke omogočile raziskovanje geoloških pojavov, kot so [[gora|gore]] in [[udarni krater|kraterji]], in sezonskih meteoroloških pojavov, kot so [[oblak]]i, [[puščavski vihar]]ji in [[ledeniška kapa|ledeniške kape]], na drugih planetih.
 
===Teleskopska opazovanja===
[[File:NewtonsTelescopeReplica.jpg|thumb|Replika [[Isaac Newton|Newtonovega]] teleskopa.]]
 
Prvo raziskovanje Osončja je potekalo s pomočjo [[teleskop]]a, ko so [[astronomija|astronomi]] prvič lahko kartirali telesa, ki so bili do takrat slabo vidni prostemu očesu.
 
[[Galileo Galilei]] je bil prvi, ki je odkril fizične podrobnosti posameznih teles Osončja. Odkril je, da ima [[Luna]] kraterje, da so na Soncu sončne pege in da okrog Jupitra krožijo štirje sateliti.<ref>{{cite web |title=Galileo Galilei (1564–1642) |author=Eric W. Weisstein |work=Wolfram Research |year=2006 |url=http://scienceworld.wolfram.com/biography/Galileo.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> Galilejevim odkritjem je sledil [[Christiaan Huygens]], ki je odkril Saturnovo luno [[Titan (luna)|Titan]] in obliko [[Saturnovi obroči|Saturnovih obročev]].<ref>{{cite web |title=Discoverer of Titan: Christiaan Huygens |work=ESA Space Science |year=2005 |url=http://www.esa.int/esaSC/SEMJRT57ESD_index_0.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> [[Giovanni Domenico Cassini]] je kasneje odkril še štiri [[Sidera Lodoicea|Saturnove satelite]], [[Saturnovi obroči#Cassinijeva ločnica|Cassinijevo ločnico]] v Saturnovih obročih.<ref>{{cite web |title=Giovanni Domenico Cassini (June 8, 1625–September 14, 1712) |work=SEDS.org |url=http://messier.seds.org/xtra/Bios/cassini.html |accessdate=14. avgust 2014}}</ref>
 
[[File:Mercury transit 2.jpg|thumb|left|[[Sonce]] fotografirano skozi teleskop s posebnim sončnim filtrom. Dobro se vidijo [[Sončeva pega|Sončeve pege]] in [[robna zatemnitev]]. Merkur prečka spodnji srednji del Sonca.]] [[Edmond Halley]] je leta 1705 ugotovil, da so ponavljajoča beleženja [[Halleyjev komet|kometa]] videnja istega telesa, ki se redno vrača vsakih 75–76 let. To je bil prvi dokaz, da okrog Sonca krožijo tudi druga telesa in ne samo planeti.<ref>{{cite web |title=Comet Halley |work=University of Tennessee |url=http://csep10.phys.utk.edu/astr161/lect/comets/halley.html |accessdate=2006-12-27}}</ref> Približno v tem času (1704) se je v angleščini prvič pojavil izraz »Solar System«.<ref>{{cite web |title=Etymonline: Solar System |url=http://www.etymonline.com/index.php?search=solar+system&searchmode=none |accessdate=2008-01-24}}</ref>
 
Leta 1781 je [[William Herschel]] v [[Bik (ozvezdje)|ozvezdju Bika]] iskal [[dvojna zvezda|dvojne zvezde]], ko je opazil komet (kot je o njem takrat mislil). Njegova tirnica je odkrila, da je to nov planet, Uran, ki je bil takrat prvič odkrit.<ref>{{cite web |title=Herschel, Sir William (1738–1822) |work=enotes.com |url=http://science.enotes.com/earth-science/herschel-sir-william |accessdate=2006-11-08}}</ref>
 
[[Giuseppe Piazzi]] je leta 1801 odkril [[Cerera (pritlikavi planet)|Ceres]], majhen svet med Marsom in Jupitrom za katerega so prvotno mislili, da je to nov planet. Kasnejša odkritja tisočih manjših teles v tej regiji so vodila v reklasifikacijo med [[asteroid]]e.<ref>{{cite web |title=Discovery of Ceres: 2nd Centenary, January 1, 1801–January 1, 2001 |work=astropa.unipa.it |year=2000 |url=http://www.astropa.unipa.it/Asteroids2001/ |accessdate=2006-11-08}}</ref>
 
Do leta 1846 so nepravilnosti v Uranovi tirnici marsikoga napeljale do razmišljanja, da mora biti izza Urana še en velik planet. [[Urbain Le Verrier|Urbain Le Verrierjevi]] izračuni so vodili k odkritju Neptuna.<ref name="Planets">{{cite web |title=Mathematical discovery of planets |author1=J. J. O'Connor|author2=E. F. Robertson |work=St. Andrews University |year=1996 |url=http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/HistTopics/Neptune_and_Pluto.html |accessdate=2006-11-08}}</ref> Leta 1859 so njegovi računi pokazali, da [[prisončje]] Merkurja prehiteva, kar je napeljalo Le Verrierja do predpostavke, da je med Merkurjem in Soncem še en neodkrit planet, ki ga je poimenoval [[Vulkan (domnevni planet)|Vulkan]] - to pa se je kasneje izkazalo za [[Ignoratio elenchi|zmoto zaradi nepoznavanja]].
 
Čeprav je stvar razprave kdaj so Osončje resnično »odkrili« so brez vsakega dvoma tri opazovanja v 19. stoletju opredelila njegovo naravo in umestitev v vesolju. Prvič, leta 1838 je [[Friedrich Bessel]] uspešno izmeril [[zvezdna paralaksa|zvezdno paralakso]], navidezni kotni premik zvezde, ki je nastal zaradi gibanja Zemlje okrog Sonca. To ni bil samo prvi neposredni, eksperimentalni dokaz o heliocentričnosti, ampak je tudi prvič razkril ogromne razdalje med našim Osončjem in zvezdami. Potem sta leta 1859 [[Robert Bunsen]] in [[Gustav Robert Kirchhoff|Gustav Kirchhoff]] s [[spektrograf]]om proučevala absorbcijske črte v Sončevem spektru in odkrila, da so sestavljene iz istih elementov kot obstajajo na Zemlji, to je bil prvi dokaz fizične povezave med Zemljo in Soncem.<ref>{{cite web|title=Spectroscopy and the Birth of Astrophysics|work=Center for History of Physics, a Division of the American Institute of Physics|url=http://www.aip.org/history/cosmology/tools/tools-spectroscopy.htm|accessdate=2008-04-30}}</ref> Potem je [[Pietro Angelo Secchi]] primerjal spektralni podpis Sonca z drugimi zvezdami in odkril, da so skoraj vsi podpisi identični. Zavedanje, da je Sonce zvezda, je vodilo do hipoteze, da bi lahko tudi druge zvezde imele svoj sistem, čeprav tega niso dokazali še naslednjih 140 let.
 
Nadaljnja odstopanja v tirnici zunanjih planetov so vodila [[Percival Lowell|Percivala Lowella]] do sklepa, da se mora za Neptunom nahajati še en planet, »[[Planet X]]«. Po njegovi smrti, je [[Lowllov observatorij]] vodil iskanje, ki je leta 1930 vodilo [[Clyde William Tombaugh|Tombaugh]]a k odkritju [[Pluton]]a. Odkrili so, da je Pluton premajhen, da bi lahko motil tirnice zunanjih planetov, tako da je bilo njegovo odkritje naključno. Podobno kot tudi Ceres, ki so ga prvotno označili kot planet, je po odkritju množice drugih podobno velikih teles v njegovi okolici IAU leta 2006 reklasificirala v [[pritlikavi planet]].<ref name="Planets"/>
 
Leta 1992 sta astronoma [[David C. Jewitt]] z [[Univerza Havajev|Univerze Havajev]] in [[Jane Luu]] s [[Tehnološki inštitut Massachusettsa|Tehnološkega inštituta Massachusettsa]] odkrila {{mpl|(15760) 1992 QB|1}}. To telo je prvo izmed nove populacije, ki je postala znana kot [[Kuiperjev pas]].<ref>{{cite web |title=KUIPER BELT OBJECTS: Relics from the Accretion Disk of the Sun |author1=Jane X. Luu|author2=David C. Jewitt |work=[[Massachusetts Institute of Technology|MIT]], [[University of Hawaii]] |year=2002 |url=http://arjournals.annualreviews.org/doi/abs/10.1146/annurev.astro.40.060401.093818 |accessdate=2006-11-09}}</ref><ref>{{cite web |title=List of Trans-Neptunian Objects |author=[[Minor Planet Center]] |url=http://www.minorplanetcenter.org/iau/lists/TNOs.html |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
[[Michael E. Brown|Mike Brown]], [[Chad Trujillo]] in [[David L. Rabinowitz|David Rabinowitz]] so leta 2005 objavili odkritje [[Erida (pritlikavi planet)|Eride]], telo [[razpršeni disk|razpršenega diska]], ki je večje kot Pluton.<ref>{{cite web |title=Eris (2003 UB313) |work=Solstation.com |year=2006 |url=http://www.solstation.com/stars/ub313.htm |accessdate=2010-10-27}}</ref>
 
== Struktura in sestava ==
{{multiple image
| align = right
| direction = horizontal
| width = 197
| image1 = Ecliptic plane 3d view.gif
| alt1 =
| image2 = Solarsystem3DJupiter.gif
| alt2 =
| footer = Prikaz Zemljine tirnice okrog Sonca v 3D. Merkur, Venera, Zemlja in Mars so prikazani na obeh slikah; desna slika prikazuje tudi Jupitrovo polno tirnico s Saturnom in delno tirnico Urana.
}}
Glavni sestavni del Osončja je Sonce, [[Spektralna razvrstitev zvezd|zvezda glavnega niza tipa G2]], ki vsebuje 99,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.<ref>{{cite journal |author=M Woolfson |title=The origin and evolution of the solar system |doi= 10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x |year=2000 |journal=[[Astronomy & Geophysics]] |volume=41 |issue=1 |pages=1.12}}</ref> Sončeva štiri največja krožeča telesa, [[plinski velikan]]i, predstavljajo 99 % preostale mase, od tega samo Jupiter in Saturn skupaj več kot 90 %.{{#tag:ref|Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),<ref>{{cite arXiv|title=Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs|author=Alessandro Morbidelli|year=2005|eprint=astro-ph/0512256|class=astro-ph}}</ref> Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets">{{cite web |year=2006 |author1=Audrey Delsanti|author2=David Jewitt |title=The Solar System Beyond The Planets |work=Institute for Astronomy, University of Hawaii |url=http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |format=PDF |accessdate=2007-01-03|archiveurl = http://web.archive.org/web/20070129151907/http://www.ifa.hawaii.edu/faculty/jewitt/papers/2006/DJ06.pdf |archivedate = 29. januar 2007|deadurl=yes}}</ref> in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)<ref name="Krasinsky2002"/> na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1 % mase, ki kroži okrog Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3 %.|name=footnoteD|group=lower-alpha}}
 
Večina velikih teles, ki kroži okrog Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot [[ekliptika]]. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]] pogosto pod večjim kotom.<ref name = "Levison2003">{{cite journal | last = Levison | first = H. F. | authorlink = Harold F. Levison | author2= Morbidelli, A.| title = The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration | journal = [[Nature]]| volume = 426 | pages = 419–421 | publisher = | date = 2003-11-27 | language = | url = http://www.nature.com/nature/journal/v426/n6965/abs/nature02120.html | doi = 10.1038/nature02120 | pmid = 14647375| accessdate = 2012-05-26| issue = 6965}}</ref><ref>{{cite journal|title=From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets|author1=Harold F. Levison|author2=Martin J Duncan|journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]|year=1997|pages=13–32|doi=10.1006/icar.1996.5637 |issue=1|volume=127|bibcode=1997Icar..127...13L}}</ref> Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okrog Sonca v smeri njegovega [[vrtenje|vrtenja]],<ref>{{cite web| last = Grossman | first = Lisa | title = Planet found orbiting its star backwards for first time | publisher = NewScientist | date = 13 August 2009 | url = http://www.newscientist.com/article/dn17603-planet-found-orbiting-its-star-backwards-for-first-time.html | accessdate = 10 October 2009}}</ref> vendar obstajajo tudi [[vzvratno gibanje|izjeme]], kot je [[Halleyjev komet]].
 
<!--== Obseg Osončja ==-->
Tok nabitih delcev iz Sonca - [[Sončev veter]] - odriva navzven [[medzvezdna snov|medzvezdno snov]] in tvori mehur, ki se razteza mnogo dlje od najbolj oddaljenih planetov Osončja. Pravimo mu [[heliosfera]]. Sončev veter, ki postaja z oddaljenostjo od Sonca vse šibkejši, se v regiji, imenovani terminacijski šok, nenadoma upočasni. Dlje od te regije je ovojnica heliosfere, na njeni zunanji meji - heliopavzi - pa sta pritisk Sončevega vetra in medzvezdne snovi izenačena. Heliopavza je tako meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom.<ref>{{navedi splet| url=http://voyager.jpl.nasa.gov/mission/interstellar.html |title=Voyager - The Interstellar Mission |publisher=NASA/JPL |accessdate=8.1.2014}}</ref> Oblika heliosfere ni pravilna, terminacijski šok naj bi se nahajal na oddaljenosti med 75 in 90 [[astronomska enota|astronomskih enot]] od Sonca.
 
Ovojnica heliosfere se deloma prekriva z regijo, imenovano [[razpršeni disk]], ki vsebuje zelo malo trdnih teles. Na notranjem robu razpršenega diska se konča [[Kuiperjev pas]] asteroidov, na zunanjem pa se začne [[Oortov oblak]], domnevno območje pretežno ledenih [[planetezimal]]ov, od koder naj bi izvirala večina kometov. Zunanji rob tega oblaka na razdalji okrog 50.000 astronomskih enot oz. skoraj enega [[svetlobno leto|svetlobnega leta]]<ref>{{navedi revijo | first1=B. |last1=Lago |first2=A. |last2=Cazenave |year=1983 |title=Evolution of cometary perihelion distances in oort cloud: Another statistical approach |journal=Icarus |volume=53 |issue=1 |pages=68–83 |doi=10.1016/0019-1035(83)90021-0}}</ref> je [[kozmografija|kozmografska]] meja Osončja, kamor še sega gravitacijski vpliv Sonca.
 
==Nastanek in razvoj==
[[File:Protoplanetary-disk.jpg|thumb|Umetniška upodobitev zgodnjega Sončevega sistema]]
 
Osončje se je oblikovalo pred 4,568 milijardami let zaradi gravitacijskega sesedanja območja znotraj večjega [[molekularni oblak|molekularnega oblaka]].<ref>Datum bazira na analizi izotopov najstarejšega minerala v najdenem meteoritu. Na podlagi tega sklepajo, da je to datum nastanka prvega trdnega materiala sesedajoče se [[nebula|nebule]].<br>A. Bouvier and M. Wadhwa. "The age of the solar system redefined by the oldest Pb-Pb age of a meteoritic inclusion." ''Nature Geoscience,'' in press, 2010. {{doi|10.1038/NGEO941}}</ref> Ta prvotni oblak je bil po vsej verjetnosti širok več svetlobnih let in je oblikoval nekaj zvezd.<ref name="Arizona">{{cite web |title=Lecture 13: The Nebular Theory of the origin of the Solar System |url=http://atropos.as.arizona.edu/aiz/teaching/nats102/mario/solar_system.html |work=University of Arizona |accessdate=2006-12-27}}</ref> Kot je tipično za molekularne oblake, je bil sestavljen predvsem iz vodika, nekaj helija in manjše količine težkih elementov. Ko se je regija, ki bo kasneje postala Osončje (poznana kot [[sončeva meglica|pred-sončeva meglica]]<ref>{{Cite conference|title=The chemical composition of the pre-solar nebula |author=Irvine, W. M.|booktitle=Cometary exploration; Proceedings of the International Conference |volume=1|pages=3|year=1983 |bibcode=1983coex....1....3I}}</ref>) sesedla, je ohranjanje [[vrtilna količina|vrtilne količine]] povzročilo hitrejše vrtenje. Središče, kjer se je oblikovala zgoščina materiala, je postajalo bolj vroče od okoliškega diska.<ref name="Arizona" /> Ker se je meglica vrtela hitreje, se je začela sploščevati v [[protoplanetni disk]] s premerom približno 200&nbsp;[[astronomska enota|a. e.]],<ref name="Arizona" /> v njegovem središču pa je nastajala vroča, gosta [[protozvezda]].<ref>{{Cite journal |last=Greaves |first=Jane S. |date=2005-01-07 |title=Disks Around Stars and the Growth of Planetary Systems |journal=[[Science]] |volume=307 | issue=5706 |pages=68–71 |doi=10.1126/science.1101979 |pmid=15637266 |bibcode=2005Sci...307...68G}}</ref><ref>{{cite web |date=2000-04-05 |url=http://www.nap.edu/openbook.php?record_id=1732&page=21|title=Present Understanding of the Origin of Planetary Systems |publisher=National Academy of Sciences |accessdate=2007-01-19}}</ref> Planeti so nastajali zaradi [[akrecija|akrecije]] iz diska<ref>{{cite journal | doi= 10.1086/429160 | title= Chondrule-forming Shock Fronts in the Solar Nebula: A Possible Unified Scenario for Planet and Chondrite Formation | year= 2005 | author= Boss, A. P. | journal=[[The Astrophysical Journal|Astrophysical Journal]] | volume= 621 | issue= 2 | pages= L137 | last2= Durisen | first2= R. H. | bibcode=2005ApJ...621L.137B}}</ref> - prah in plini se gravitacijsko privlačijo in zlivajo v čedalje večja telesa. V zgodnjem Osončju je verjetno obstajalo stotine protoplanetov, ki pa so se ali združili ali pa uničili in za seboj pustili planete, pritlikave planete ter ostanke [[malo telo Osončja|manjših teles]].
Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (''frost line'' - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so [[asteroidni pas]], [[Kuiperjev pas]] in [[Oortov oblak]].
 
V 50 milijonih let sta tlak in gostota vodika v središču protozvezde dovolj narasla, da se je lahko začela [[jedrsko zlivanje|termonuklearna fuzija]].<ref name=Yi2001>{{cite journal | authors= Sukyoung Yi; Pierre Demarque; Yong-Cheol Kim; Young-Wook Lee; Chang H. Ree; Thibault Lejeune; Sydney Barnes | title=Toward Better Age Estimates for Stellar Populations: The <math>Y^{2}</math> Isochrones for Solar Mixture | journal=[[Astrophysical Journal Supplement]] | arxiv=astro-ph/0104292 | year=2001 | volume=136 | pages=417 | doi=10.1086/321795 | bibcode=2001ApJS..136..417Y}}</ref> Temperatura, hitrost reakcije, tlak in gostota so naraščali, dokler ni bilo doseženo [[hidrostatično ravnovesje]]; termični tlak je bil uravnovešen s silo gravitacije. V tej točki je Sonce postalo zvezda [[glavni niz|glavnega niza]].<ref>{{cite journal | author1=A. Chrysostomou|author2= P. W. Lucas | title=The Formation of Stars | journal=[[Contemporary Physics]] | year=2005 | volume=46 | issue=1 | page=29 | bibcode=2005ConPh..46...29C | doi=10.1080/0010751042000275277}}</ref> Sončev veter iz Sonca je ustvaril [[heliosfera|heliosfero]] in pometel ostanke plina in prahu iz protoplanetnega diska v medzvezdni prostor ter s tem končal proces oblikovanja planetov.
 
Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo [[rdeča orjakinja]]. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.<ref>{{cite journal|author1=K. P. Schröder|author2= Robert Cannon Smith|title=Distant future of the Sun and Earth revisited|journal=[[Monthly Notices of the Royal Astronomical Society]] |volume=386|issue=1 |pages=155–163 |year=2008 |doi=10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x |bibcode=2008MNRAS.386..155S}}</ref> Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo [[naseljivo območje]] pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo [[bela pritlikavka]]. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.<ref>{{cite web|author=Pogge, Richard W.|year=1997|url=http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Lectures/vistas97.html|title=The Once & Future Sun|format=lecture notes|work=New Vistas in Astronomy|accessdate=2005-12-07|archiveurl = http://web.archive.org/web/20050527094435/http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ |archivedate = 27. maj 2005|deadurl=yes}}</ref> Izvržene zunanje plasti bodo formirale [[planetarna meglica|planetarno meglico]] in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.
 
== Sonce ==
{{glavni|Sonce}}
[[Slika:Planets and sun size comparison.jpg|thumb|upright=1.4|Sonce v primerjavi s planeti]]
 
Sonce je [[zvezda]] in glavno telo našega Osončja. [[Sončeva masa|Njegova velika masa]] (332.900 Zemljinih mas)<ref>{{cite web|title=Sun: Facts & Figures|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |accessdate=2009-05-14 |archiveurl = http://web.archive.org/web/20080102034758/http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Sun&Display=Facts&System=Metric |archivedate = 2008-01-02}}</ref> proizvaja dovolj visoke temperature in gostoto [[korona|korone]], ki omogoča [[jedrsko zlivanje]],<ref>{{cite book|last=Zirker|first=Jack B.|title=Journey from the Center of the Sun|year=2002|publisher=[[Princeton University Press]]|isbn=978-0-691-05781-1|pages=120–127}}</ref> pri katerem se sprošča ogromna količina [[energija|energije]], ki večinoma [[sevalna energija|seva]] v [[vesoljski prostor|prostor]] kot [[elektromagnetno valovanje]] (svetloba z valovno dolžino od 400 do 700 nm je [[vidna svetloba]])<ref>{{cite web|title=Why is visible light visible, but not other parts of the spectrum?|publisher=The Straight Dome|year=2003|url=http://www.straightdope.com/columns/read/2085/why-is-visible-light-visible-but-not-other-parts-of-the-spectrum|accessdate=2009-05-14}}</ref>.
 
Sonce je zvezda tipa G2 [[glavni niz|glavnega niza]]. V primerjavi z večino drugih zvezd v krajevni [[Rimska cesta (galaksija)|Galaksiji]], je Sonce precej veliko in svetlo.<ref name=sun>{{cite news |first=Ker |last=Than |title=Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single |publisher=SPACE.com |date=30. januar 2006 |url=http://www.space.com/scienceastronomy/060130_mm_single_stars.html |accessdate=2007-08-01}}</ref> Zvezde so razvrščene po [[Hertzsprung-Russllov diagram|Hertzsprung-Russllovem diagramu]], grafu, ki prikazuje svetlobo zvezd s [[temperatura|temperaturo]] njihovega površja. V splošnem so bolj vroče zvezde svetlejše. Za zvezde, ki se držijo tega vzorca, se reče, da so v [[Glavni niz|glavnem nizu]], in Sonce se nahaja prav v njegovi sredini. Zvezde, ki so bolj vroče in svetlejše od Sonca, so redke. Zvezde, ki so precej bolj temačne in hladnejše, so običajnejše in znane kot [[rdeča pritlikavka|rdeče pritlikavke]] ter predstavljajo 85 % zvezd v naši Galaksiji.<ref name=sun/><ref>{{Cite conference|year=2001|pages=119 |authors=Smart, R. L.; Carollo, D.; Lattanzi, M. G.; McLean, B.; Spagna, A.|booktitle=Ultracool Dwarfs: New Spectral Types L and T |editor1=Hugh R. A. Jones|editor2=Iain A. Steele |publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]] |title=The Second Guide Star Catalogue and Cool Stars|bibcode=2001udns.conf..119S}}</ref>
 
== Medplanetarna snov ==
[[Slika:Heliospheric-current-sheet.gif|left|thumb|[[Heliosferična tokovna plast]]]]
 
Velik del Osončja je sestavljen iz [[vakuum]]a, ki ga imenujejo [[medplanetarna snov]] ali medplanetarni medij. Skupaj s [[sončna svetloba|svetlobo]] Sonce seva neprekinjen tok nabitih delcev ([[plazma (fizika)|plazmo]]), t.j [[Sončev veter]]. Ta tok delcev, ki se širi navzven s hitostjo približno 1,5 milijona kilometrov na uro,<ref>{{cite web |title=Solar Physics: The Solar Wind |work=Marshall Space Flight Center |date=2006-07-16<!--11:42:58--> |url=http://solarscience.msfc.nasa.gov/SolarWind.shtml |accessdate=2006-10-03}}</ref> ustvarja šibko atmosfero (heliosfero), ki prežema medplanetarno snov do najmanj 100&nbsp;a. e. (glej [[#Heliopavza|heliopavza]]).<ref name="Voyager" /> Aktivnosti na površju Sonca, kot so [[sončev izbuh|Sončevi izbruhi]] (angl. ''solar flare'') in [[izbruh koronske mase|izbruhi koronske mase]] (angl. ''coronal mass ejection''), mešajo heliosfero, ustvarjajo [[vesoljsko vreme]] in povzročajo [[geomagnetna nevihta|geomagnetne nevihte]].<ref name="SunFlip">{{cite web |url=http://science.nasa.gov/headlines/y2001/ast15feb_1.htm |title=The Sun Does a Flip |accessdate=2007-02-04 |last=Phillips |first=Tony |date=2001-02-15 |work=Science@NASA}}</ref> Največja struktura znotraj heliosfere je [[heliosferična tokovna plast]], spiralna oblika, ki so jo ustvarile aktivnosti Sončevega izmeničnega magnetnega polja.<ref>[http://science.nasa.gov/headlines/y2003/22apr_currentsheet.htm A Star with two North Poles], April 22, 2003, Science @ NASA</ref><ref>{{cite journal |last1=Riley|bibcode=2002JGRA.107g.SSH8R |first1=Pete |title=Modeling the heliospheric current sheet: Solar cycle variations |doi=10.1029/2001JA000299 |year=2002 |volume=107 |journal=[[Journal of Geophysical Research]] |url=http://ulysses.jpl.nasa.gov/science/monthly_highlights/2002-July-2001JA000299.pdf}}</ref>
 
Zemljino magnetno polje nas ščiti pred sicer zelo nevarnimi vplivi sončnega vetra.<ref>{{cite web | url=http://science.nasa.gov/science-news/science-at-nasa/1998/ast08dec98_1/ | title= Solar Wind blows some of Earth's atmosphere into space | date=1998-12-08 | work=Science@NASA Headline News}}</ref> Venera in Mars nimata magnetnih polj, rezultat tega pa je, da se njuna atmosfera počasi izgublja v vesolje.<ref>{{cite journal |last=Lundin |first=Richard |date=2001-03-09 |title=Erosion by the Solar Wind |journal=[[Science]] |volume=291 |issue=5510 |page=1909 |doi=10.1126/science.1059763 |pmid=11245195}}</ref> Izbruhi koronske mase in podobni dogodki sprostijo iz površine Sonca magnetno polje in velike količine matariala. Interakcija tega magnetnega polja in materiala z Zemljinim magnetnim poljem preusmeri nabite delce v Zemljino zgornjo atmosfero. Posledico tega pojava na Zemlji je mogoče opazovati v višinah stratosfere v obliki [[polarni sij|polarnega sija]].<ref>{{cite journal |first1=A.|last1=Štern|first2=J.|last2=Guna|last3=Bešter|first3=J.|title=Nastanek in vpliv Sončevih aktivnosti|year=2009|volume=107 |journal=Zbornik A 18. mednarodne elektrotehniške in računalniške konference ERK 2009|url=http://www.ltfe.org/objave/nastanek-in-vpliv-soncevih-aktivnosti/}}</ref>
 
Helisofera in planetarna magnetna polja (tistih planetov, ki ga imajo) delno ščiti Osončje pred visokoenergijskimi medzvezdnimi delci - [[kozmični žarki|kozmičnimi žarki]]. Gostota kozmičnih žarkov v [[Medzvezdna snov|medzvezdni snovi]] in moč Sončevega magnetnega polja se spreminjata skozi dolgo časovno obdobje, tako da se nivo vdiranja kozmičnih žarkov v Osončje spreminja, ni pa znano, za koliko.<ref name="Langner_et_al_2005">{{cite journal |last=Langner |first=U. W. |author2=M. S. Potgieter |year=2005 |title=Effects of the position of the solar wind termination shock and the heliopause on the heliospheric modulation of cosmic rays |journal=[[Advances in Space Research]] |volume=35 |issue=12 |pages=2084–2090 |doi=10.1016/j.asr.2004.12.005 |bibcode=2005AdSpR..35.2084L}}</ref>
V medplanetarni snovi se nahajata najmanj dve diskom podobni regiji [[kozmični prah|kozmičnega prahu]]. Prva, [[oblak medplanetarnega prahu|zodiakalni oblak prahu]], se nahaja v notranjem Osončju in povzroča [[Zodiakalna svetloba|zodiakalno svetlobo]]. Najverjetneje je nastal zaradi trka znotraj asteroidnega pasu.<ref>{{cite web |year=1998 |title=Long-term Evolution of the Zodiacal Cloud |url=http://astrobiology.arc.nasa.gov/workshops/1997/zodiac/backman/IIIc.html |accessdate=2007-02-03}}</ref> Drugi oblak prahu se razširja od 10 a. e. do približno 40 a. e., in je verjetno nastal zaradi trka znotraj [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]].<ref>{{cite web |year=2003 |title=ESA scientist discovers a way to shortlist stars that might have planets |work=ESA Science and Technology |url=http://sci.esa.int/science-e/www/object/index.cfm?fobjectid=29471 |accessdate=2007-02-03}}</ref><ref>{{cite journal |last=Landgraf |first=M. |author2=Liou, J.-C.|author3= Zook, H. A.|author4=Grün, E. |date=May 2002 |title=Origins of Solar System Dust beyond Jupiter |journal=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |volume=123 |issue=5 |pages=2857–2861 |doi=10.1086/339704 |url=http://astron.berkeley.edu/~kalas/disksite/library/ladgraf02.pdf |accessdate=2007-02-09 |bibcode=2002AJ....123.2857L}}</ref>
 
== Notranje Osončje ==
=== Oortov oblak ===
{{Main|Oortov oblak}}
[[Slika:Kuiper_belt_Kuiper belt -_Oort_cloud Oort cloud-en.svg|thumb|upright=1.3|Umetniška upodobitev Oortovega oblaka, Hillovega oblaka in Kuiperjevega pasu (manjša slika)]]
 
Oortov oblak je hipotetičen okrogel oblak, ki vsebuje na milijone ledenih teles, ki so verjetno izvor vseh kometov z dolgotrajno obhodno dobo in naj bi obdajal Osončje pri približno 50.000&nbsp;a. e. (približno 1&nbsp;[[svetlobno leto]]) ter segal do 100.000&nbsp;a. e. (1,87&nbsp;sv.l.). Oortov oblak naj bi bil sestavljen iz kometov, ki so bili izvrženi iz Osončja zaradi gravitacijskega učinka zunanjih planetov. Telesa Oortovega oblaka se premikajo zelo počasi in se lahko preusmerijo iz svojega tira zaradi redkih dogodkov, kot so trki in drugi zunanji vplivi. Ti lahko komete preusmerijo proti notranjosti Osončja ali pa v medzvezdni prostor.<ref>{{cite web |year=2001 |author1=Stern SA|author2= Weissman PR. |title=Rapid collisional evolution of comets during the formation of the Oort cloud. |work=Space Studies Department, Southwest Research Institute, Boulder, Colorado| url=http://www.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/query.fcgi?cmd=Retrieve&db=PubMed&list_uids=11214311&dopt=Citation |accessdate=2006-11-19}}</ref><ref>{{cite web |year=2006 |author=Bill Arnett |title=The Kuiper Belt and the Oort Cloud |work=nineplanets.org |url=http://www.nineplanets.org/kboc.html |accessdate=2006-06-23}}</ref>
Brezimni uporabnik