Robert Boyle: Razlika med redakcijama

Boyle je bil rojen v enoeni najbogatejših britanskih družin kot predzadnji, štirinajsti otrok in zadnji, ki je preživel do odraslosti.<ref>{{Navedi knjigo|edition=Winter 2018|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/win2018/entries/boyle/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2018|first=J. J.|last=MacIntosh|first2=Peter|last2=Anstey|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta}}</ref> Njegov oče je bil Richard Boyle, prvi grof [[Cork|Corški]], njegova mati pa je bila Catherine Fenton, hči irskega državnega sekretarja za Irsko. Boyle je svojo izobrazbo pričel pri osmih letih na kolidžu v [[Eton|Etonu]], pri starosti dvanajst let, leta 1639, pa se je skupaj zs starejšim bratom Francisom in njunim tutorjem Isaacom Marcombesom odpravil na potovanje po kontinentalni Evropi. Zaradi upora na Irskem se je Francis vrnil domov, medtem ko je Robert z učiteljem ostal v [[Ženeva|Ženevi]] in nadaljeval učenje. Leta 1644 se je Boyle vrnil v domovinoAnglijo, kjer se je na svojem posestvu v Starbrigeu v Dorsetu ukvarjal z etično in versko literaturo. Pet let kasneje je začel preučevati naravo na osnovi znanstvenih eksperimentov, v tem času pain si je tudi dopisovaldopisovati z naravoslovci, zbranimi okoli Samuela Hartliba. Pod njihovim vplivom se je Boyle navdušil za eksperimentalno kemijo.<ref name=":0" />

Leta 1654 so Boyla povabili v [[Univerza v Oxfordu|Oxford]], kjer je bival med letoma 1656 in 1668. Tam se je družil z drugimi naravoslovci, kot sta [[John Locke]] in [[Robert Hooke]]. S slednjim sta sestavila zračno črpalko, kar jima je omogočilo raziskovanje pnevmatikeobnašanja zraka. Njuna odkritja, povezana s prenosom zvoka, dihanjem in vžiganjemgorenjem sta izdala v knjigi ''New Experiments Physico-Mechanicall, Touching the Spring of the Air and Its Effects'' (''Novi fizikalnomehanski eksperimenti, oris zračnega pritiska in njegovih učinkov,'' 1660). Leta 1662 sta Boyle in Hooke z merjenjem tlaka vin konstantnemvolumna volumnukonstantne količine zraka, na katerega jeso pritiskale različno pritiskalavelike živosrebrovaživosrebrove utežuteži, prišla do odkritja, ki ga danes poznamo kot Boylov zakon.

Boyle se je pri svojem znanstvenem delu izogibal temu, da bi postavil splošne teoretske osnove na osnovi svojih eksperimentov in opažanj. Prepričan je bil, da je vsa snov sestavljena iz majhnih, nedeljivih delcev, ki se razlikujejo edinole po obliki in gibanju. V delu ''The Sceptical Chymist'' (''Skeptični kemik'', 1661) je Boyle zavrnil teorije o sestavi snovi, kot sta jih zastavila [[Aristotel]] in [[Paracelsus]], v delu ''Origine of Formes and Qualities'' (''Izvor oblik in lastnosti,'' 1666) pa je s pomočjo opažanj pri kemijskih reakcijah skušal dokazati svojo teorijo o snovi. Kljub vsemu je Boyle bil Boyle prepričan, da je z alkimističnimi postopki mogoče kovine pretvoriti v zlato. Zaradi svojih dosežkov na področju kemije Boyle velja Boyle za očeta te znanosti.<ref name=":0" />

Boyle je bil zelo veren [[Anglikanska cerkev|anglikanec]], ki je s pomočjo svojega bogastva spodbujal misijonarsko in verskoizobrazbeno dejavnost. Spisal je tudi več verskih del, ki so se zlasti v njegovem zrelem obdobju ukvarjala predvsem z odnosom med vero in razvijajočim se področjem znanosti. Boyla je skrbeloskrbel zaradidomnevni domneve,porast da je v njegovem času ateizem v porastuateizma, zato je v temeljnem delu svoje filozofije ''The Christian Virtuoso'' (''Krščanski virtuoz,'' 1690) utemeljeval, da je znanost način, kako osvetliti vseprisotnost in dobroto boga, kar znanstveniku omogoči razumevanje božanskega.<ref name=":0" />

Leta 1668 se je Boyle preselil k svoji sestri v London, kjer je v svojem laboratoriju nadaljeval raziskovalno dejavnostdelo. V povprečju je objavil eno knjigo letno, bivanje v Londonu pa mu je omogočilo tudi aktivno sodelovanje v Kraljevi družbi, zato so mu leta 1680 ponudili položaj predsednika, a ga je zavrnil. Boyle je bil večino svojega zrelega obdobja bil bolehen, trpel je zaradi ponavljajočih se bolezni, doživel pa je tudi več kapi. Umrl je po krajši bolezni, star 64 let, le teden potem, ko je umrla njegova sestra. Svoje znanstvene zapiske je zapustil Kraljevi družbi, zaprosil pa je, da naj izvaja predavanja v obrambo krščanstva. Ta predavanja, poimenovana po Boylu, se še vedno izvajajo.<ref name=":0" />