Turščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Zaimki: nadaljevanje |
→Slovnica: slog |
||
Vrstica 145:
Turščina je [[aglutinativni jezik]] z obilico pripon in skoraj brez predpon. Pripone služijo za tvorjenje besed in označevanje slovnične funkcije.
V turščini obstaja harmonija samogalasnikov. To pomeni, da so na koncu besed izključno samoglasniki a, i, o, u, na začetku besed pa samoglasniki e, i, ö, ü. Primer: pripona ''-den'' lahko pomeni ''-dan'' ali ''–den'', odvisno od harmonije samoglasnikov v besedi.
Nekaj primerov, kako se iz turških besed tvorijo zloženke ali celi stavki:
* ''ev'' - hiša
* ''evler'' - hiše
* ''evin'' – tvoja hiša
* ''eviniz'' – vaša hiša
* ''evim'' – moja hiša
* ''evimde'' – pri moji hiši
* ''evinde'' - pri tvoji hiši
* ''evinizde'' - pri vaši hiši
* ''evimizde'' - v naši hiši
* ''Evindeyim'' – sem v tvoji hiši
* ''Evinizdeyim'' – sem v vaši hiši
* ''Evindeyiz'' – mi smo v tvoji hiši
* ''Evinizdeyiz'' - mi smo v vaši hiši*
* ''Evimizdeyiz'' - mi smo v naši hiši
===Naglašanje===
V turščini je naglas vedno na zadnjem zlogu. Izjeme so besede tujega porekla in zložemke.
===Samostalniki===
Samostalniki imajo število in sklon, nimajo pa spola. S sistemizacijo je turščina omejena na šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, tožilnik, dajalnik, mestnik in ablativ. Množinska oblika samostalnika se tvori s priponanama ''–ler/-la'' na imenovalnim ednine.
{|class="wikitable"
Vrstica 205 ⟶ 206:
V turščini so pridevniki nepregibna besedna vrsta brez spola, števila in sklona. V stavku so običajno pred samostalnikom, na katerega se nanašajo. Stopnjujejo se z besedo ''daha'' (še) za primernik in besedo ''en'' (naj) za presežnik. Primer stopnjevanja:
* ''güzel adam''
* ''daha güzel adam''
* ''en güzel adam''
===Zaimki===
Sklanjanje osebnih zaimkov je prikazano v naslednji preglednici:
{| class = wikitable
|-
!rowspan="6"|Ednina
!
| -{''ben''}- (јаz)
| -{''sen''}- (ti)
| -{''o''}- (on, ona, ono)
|-
! Rodilnik
| -{''benim''}-
| -{''senin''}-
| -{''onun''}-
|-
! Dajalnik
| -{''bana''}-
| -{''sana''}-
| -{''ona''}--{}-
|-
! Tožilnik
| -{''beni''}-
| -{''seni''}-
| -{''onu''}-
|-
! Mestnik
| -{''bende''}-
| -{''sende''}-
| -{''onda''}-
|-
! Ablativ
| -{''benden''}-
| -{''senden''}-
| -{''ondan''}-
|-
!rowspan="6"| Množina
! Imenovalnik
| -{''biz''}-
| -{''siz''}-
| -{''onlarin''}-
|-
! Rodilnik
| -{''bizim''}-
| -{''sizin''}-
| -{''onlarin''}-
|-
! Dajalnik
| -{''bize''}-
| -{''size''}--{}-
| -{''onlara''}-
|-
! Tožilnik
| -{''bizi''}-
| -{''sizi''}-
| -{''onları''}-
|-
! Mestnik
| -{''bizde''}-
| -{''sizde''}-
| -{''onlarda''}-
|-
! Ablativ
| -{''bizden''}-
| -{''sizden''}-
| -{''onlardan''}-
|}
Mestnik osebnih zaimkov se uporablja tudi za izražanje lastništva, na primer:
* ''Bende iki gazete var/İki gazetem var'' - (jaz) imam dva časopisa
* ''Bizde boya kalemi var/Boya kalemimiz var'' - (mi) imamo barvice
Turščina ima poseben osebni zaimek ''kendi'', ki se uporablja v kombinaciji z drugimi osebnimi zaimki in upošteva njihova sklonska obrazila. Primera:
* ''ben kendim'' – samo jaz
* ''sen kendim'' – samo ti
Kazalni zaimki so ''bu'', ''şu'' in ''o''. Sklanjajo
Vprašalni zaimki so:
* ''kim'' ali ''hangisi
* ''ne'' ali ''hangileri'' – kaj
* ''kaç'' – koliko
* ''nasıl'' – kdo
* ''nere'' ali ''neresi'' – kje
Vprašalni zaimki se sklanjajo kot osebni zaimki.
| |||