Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

 

==Vzroki==

[[Karel II. Španski]], španski kralj od leta 1665, je kot zadnji predstavnik [[Habsburška monarhija|Habsburške dinastije]] umrl 1. novembra 1700. Španski imperij, čeprav [[finance|finančno]] in [[politika|politično]] v krizi, je bil tedaj največji [[imperij]] na svetu: [[Evropa|evropska]] posestva so razen [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] zavzemala tudi ves južni del [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] s [[Sicilija|Sicilijo]], [[Sardinija|Sardinijo]] in [[Milanska vojvodina|Milansko vojvodino]]. Prekomorska posestva z dobro urejenimi trgovskimi zvezami so segala po obeh [[Amerika]]h, [[Azija|Aziji]], [[Afrika|Afriki]] in [[Oceanija|Oceaniji]]. Ker je bil Karel II. brez potomcev, je njegova smrt sprožila vprašanje o nasledstvu na prestolu. Domala vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila prepričana, da ima po Karlovi smrti pravico do nasledstva na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815''</ref>

Poleg tega v [[zgodovinar]]skih krogih prevladuje mnenje, da so bili vsi takratni evropski vladarji enotni v prepričanju, da je treba tako velik imperij razdeliti na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.<ref>Lynn, J.A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714''</ref><ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice''</ref>

[[Sika:Louis14-A.jpg|right|thumb|300x300px|Ludvik XIV. Francoski (1638-1715)]]

Pri obravnavi vzrokov španske nasledstvene vojne igrata pomembno vlogo [[Francija|francoski]] kralj [[Ludvik XIV. Francoski]] in njegova osvajalna politika. Francija, tedanja politična velesila v Evropi, je leta 1697 zaključila [[devetletna vojna|devetletno vojno]] s [[Republika Nizozemska|Holandci]]. Po poznejših ocenah je bila devetletna vojna le uvodno obdobje španske nasledstvene vojne, saj so se pri nasprotovanju Francozom izoblikovala zavezništva med državami, ki so nato leta 1701 sklenile [[aliansa|alianso]] in napovedale vojno Franciji. <ref>Lynn, J.A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714''</ref>

Zavest možnosti, da bi [[Francija]] obvladala tudi veliki Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je povzročila ostro nasprotovanje drugih evropskih sil. Predvsem [[Kraljevina Anglija]] in [[Združene holandske province]] so podprle drugega pretendenta na prestol, nadvojvodo [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]], sina [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarja]] [[Leopold I. Habsburški|Leopolda I. Habsburškega]]. S tem je spor postal tipični dinastični problem med [[Bourboni|Borbonci]] in Habsburžani, medtem ko so za ostale udeležence bili vzroki sovražnosti predvsem [[ekonomija|ekonomsko]]-[[trgovina|trgovinskega]] značaja. Tako [[Angleži]] kot [[Holandci]] so s podpiranjem Habsburžanov računali na dostop do španskih [[trg (ekonomija)|tržišč]] v Ameriki <ref>Schmidt-Voges I., Crespo Solana A.: ''New worlds? Transformations in the culture of international relations around the Peace of Utrecht'', London-New York 2017, ISBN 978-1-4724-6390-6, ebook 978-1-315-59820-8 </ref>. [[Sveto rimsko cesarstvo|Cesarstvo]] je hotelo pridobiti španska ozemlja v [[Italija|Italiji]] in na [[Nizozemska|Nizozemskem]]. Angleži in njihovi zavezniki Holandci so hoteli zagotoviti [[protestantizem|protestantsko]] nasledstvo v Angliji in utrditi holandski položaj na južnih mejah države, predvsem pa je šlo za vzpostavljanje trgovskih odnosov Kraljevine Anglije ter Holandskih republik s španskim imperijem. <ref>Wolf, J.B.: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715''</ref>

 

==Nasledstvo na španskem prestolu==

[[Karel II. Španski]] je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvikom XIV. Francoskim]], Margarita pa z [[Leopold I. Habsburški|Leopoldom I. Habsburškim]]. Obe družini sta imeli določene pravice do nasledstva. Kljub temu je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil vnuku Ludvika XIV. Francoskega, [[Filip V. Španski|Filipu Borbonskemu vojvodi Anžujskemu]]. Oporoka je vsebovala tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je hotela, da njegovi nasledniki obdržijo dotedanji način vladanja, obstoječa [[sodišče|sodišča]] in veljavnost vseh [[zakon]]ov ter iz njih izhajajočih pravic. Z drugo zahtevo je Karel določil, da se Filip V. odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Izbira Filipa V. za naslednika je bila zelo premišljena odločitev in po Karlovih načrtih edina možnost, da se ohrani enotnost vseh ozemelj Španskega imperija, saj je bil Ludvik XIV. Francoski v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini sposoben uresničiti njegova pričakovanja. <ref>Storrs, C.: ''The Resilience of the Spanish Monarchy 1665–1700'', Oxford University Press, 2006, ISBN 0-19-924637-8</ref>

12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno izrazil soglasje s pokojnim španskim kraljem s tem, da je pismo o prevzemu dediščine naslovil na ovdovelo špansko kraljico. Štiri dni kasneje je pred zborom kraljeve družine, visokih državnih uradnikov in tujih [[diplomat]]ov predstavil vojvodo Filipa iz [[Anjou (grofija)|Anjoua]], ki je z imenom Filip V. Španski zasedel prestol v [[Madrid]]u 17. februarja 1701. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem in v upanju na spremembe v monarhiji. Kmalu je Filip V. postal znan tudi pod imenom ''[[Filip V. Španski|Srčni]]''.

 

 

==Potek vojne==

Maja 1702 je Haaška aliansa napovedala vojno Ludviku XIV. in Filipu V. V prvem obdobju je vojna najprej potekala na ozemljih izven [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]], od leta 1704 naprej pa sta se obe strani soočili tudi na španskih tleh. Tako se je spopad ne samo teritorialno razširil, temveč tudi spremenil v pravo [[državljanska vojna|državljansko vojno]] na polotoku samem. Med letoma 1709 in 1711 so se vrstili dokaj neurejeni spopadi na vseh frontah; poznejši komentatorji so mnenja, da je bilo to obdobje le nekakšna reorganizacija sil in načrtovanje končnih bojev. Zaključno obdobje vojne je leta 1711 postavilo udeležence pred nepričakovane dogodke, ki so bistveno spremenili dotedanje razmere. Poleg tega so bile vse vpletene strani izčrpane, nekatere pa tudi nezadostno motivirane za nadaljnje vojskovanje. Zato je prišlo do dolgoveznih pogajanj, ki pa niso popolnoma zaključila sovražnosti. Konec španske nasledstvene vojne se formalno postavlja v leto 1715.

===Prvo obdobje vojne (1701-1708)===

[[Slika:Monument als defensors dels Furs i privilegis valencians durant la Guerra de Successió, castell de Dénia.JPG|right|thumb|300x300px|Spomenik padlim za pravice Valencije v nasledstveni vojni]]

 

 

Notranji spopadi so se vršili med pristaši obeh kandidatov za prestol, kar je dalo povod za [[državljanska vojna|državljansko vojno]] med glavnimi deželami [[Aragonska krona|Aragonske krone]]. [[Bourboni|Borbonci]] so imeli glavno podporo s strani [[Kastiljsko kraljestvo|Kastiljskega kraljestva]] ln velikega dela [[Valencija|Valencije]], [[Habsburžani]] pa podporo [[Aragonsko kraljestvo|Aragonskega kraljestva]], ki se ni strinjalo z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Niti niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja, na primer kastiljsko visoko plemstvo je stalo na strani nadvojvode habsburškega. Proti koncu 1705. so zavezniki osvojili [[Barcelona|Barcelono]] in Valencijo, naslednjega junija še [[Madrid]] in [[Saragoza|Saragozo]]. Vendar je bila vojska oddaljena od svojih kontinentalnih oporišč in se je morala kmalu umakniti. <ref>Francis, D.: ''The First Peninsular War 1702–1713'', London 1975, ISBN 0-510-00205-6</ref>.

V bitki pri [[Almansa|Almansi]] je špansko-francoska vojska pridobila Aragon ter Valencijo in s tem osvobodila Madrid. Zavezniki so se sicer nadalje borili v več spopadih, a brez pravih uspehov. Avstrijci so še vedno podcenjevali pomen španskih dogajanj in so šele leta 1708 poslali tja svoj vojaški kontingent, s katerim so pa osvojili le [[Minorka|Minorko]] in [[Kraljevina Sardinija|Sardinijo]], medtem ko je Filip V. nemoteno prodiral v notranjosti [[polotok]]a.

Prvo obdobje vojne se je zaključilo s [[pogajanje|pogajanji]]. Aprila 1708 je Ludvik XIV. začel pogovore z Nizozemci, ki so takoj zahtevali tudi prisotnost Britancev. Spričo dejanskega stanja na bojiščih so Avstrijci in Britanci postavili Ludviku tako težke pogoje, da jih kralj ni mogel sprejeti. Naslednjega maja so se pogajanja obnovila v [[Haag]]u. Francijo je zastopal zunanji minister Colbert de Torcy <ref>Jean-Baptiste Colbert de Torcy, znan kot ''Colbert de Torcy'' za razliko od njegovega deda Jean-Baptiste Colbert, poznanega kot ''le grand Colbert''</ref>, zaveznike pa [[Evgen Savojski]] in [[Filip Sinzendorf]] za [[Habsburška monarhija|Avstrijsko monarhijo]], Marlborough in [[Charles Townshend|Townshend]] za Veliko Britanijo, [[Anthonie Heinsius|Heinsius]], [[Willem Buys|Buys]] in [[Bruno van der Dussen|Van der Dussen]] za Republiko Nizozemsko, ob prisotnosti pruskih, savojskih, portugalskih in nemških predstavnikov. Francozi niso marali prositi za lažje pogoje predaje, saj bi s tem priznali svojo šibkost, zato so čakali na ponudbo nasprotnikov. Ponudba, tako imenovani ''haaški pripravljalni dogovor'', se je izkazala za zaostritev prejšnjih zahtev. Te so med drugim predvidevale predajo [[Strasbourg]]a in nekaterih trdnjav na meji z Nizozemsko ter priznanje protestantskih naslednikov na britanskem prestolu, kar je bil Ludvik XIV. tudi pripravljen sprejeti. Toda glavni pogoj je bil predaja celotnega španskega teritorija Karlu III., za kar bi Francozi pridobili dvomesečno premirje. Ludvik XIV., ki je sicer že pripravljal umik iz Madrida, naj bi odstopil tri francoska in tri španska mesta kot jamstvo za odstop Filipa V. in če bi Filip ne pristal na odhod, bi se morala francoska vojska pridružiti zavezniški v napadu na Španijo. Tega nista mogla sprejeti ne Ludvik XIV. ne Filip V.