Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

{{v delu}}

'''Španska nasledstvena vojna''' (1701 – 1712) je bila vrsta oboroženih spopadov, ki bi se po pravici lahko imenovala ''svetovna vojna'', saj je mobilizirala velik del [[Evropa|Evrope]] in severne Amerike, torej večino poznanega sveta, kar se do takrat še ni nikoli zgodilo. Na eni strani so se borili [[Španski imperij]], [[Francija]] in [[Bavarska]], drugo stran pa so predstavljali [[Kraljevina Anglija]] (nato [[Kraljevina Velika Britanija|Velika Britanija]], [[Republika Nizozemska]], [[Sveto rimsko cesarstvo]], [[Portugalska kraljevina]] in [[Kraljevina Sardinija]].

 

==Vzroki==

[[Karel II. Španski]], španski kralj od leta 1665, je kot zadnji predstavnik [[Habsburška monarhija|Habsburške dinastije]] umrl 1. novembra 1700. Španski imperij, čeprav [[finance|finančno]] in [[politika|politično]] v krizi, je bil tedaj največji [[imperij]] na svetu: [[Evropa|evropska]] posestva so razen [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] zavzemala tudi ves južni del [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] s [[Sicilija|Sicilijo]], [[Sardinija|Sardinijo]] in [[Milanska vojvodina|Milansko vojvodino]]. Prekomorska posestva z dobro urejenimi trgovskimi zvezami so segala po obeh [[Amerika]]h, [[Azija|Aziji]], [[Afrika|Afriki]] in [[Oceanija|Oceaniji]]. Ker je bil Karel II. brez potomcev, je njegova smrt sprožila vprašanje o nasledstvu na prestolu. Domala vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila prepričana, da ima po Karlovi smrti pravico do nasledstva na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815''</ref>

Poleg tega v [[zgodovinar]]skih krogih prevladuje mnenje, da so bili vsi takratni evropski vladarji enotni v prepričanju, da je treba tako velik imperij razdeliti na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.<ref>Lynn, J.A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714''</ref><ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice''</ref>

Pri obravnavi vzrokov španske nasledstvene vojne igrata pomembno vlogo [[Francija|francoski]] kralj [[Ludvik XIV. Francoski]] in njegova osvajalna politika. Francija, tedanja politična velesila v Evropi, je leta 1697 zaključila [[devetletna vojna|devetletno vojno]] s [[Republika Nizozemska|Holandci]]. Po poznejših ocenah je bila devetletna vojna le uvodno obdobje španske nasledstvene vojne, saj so se pri nasprotovanju Francozom izoblikovala zavezništva med državami, ki so nato leta 1701 sklenile [[aliansa|alianso]] in napovedale vojno Franciji. <ref>Lynn, J.A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714''</ref>

Zavest možnosti, da bi [[Francija]] obvladala tudi veliki Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je povzročila ostro nasprotovanje drugih evropskih sil. Predvsem [[Kraljevina Anglija]] in [[Združene holandske province]] so podprle drugega pretendenta na prestol, nadvojvodo [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]], sina [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarja]] [[Leopold I. Habsburški|Leopolda I. Habsburškega]]. S tem je spor postal tipični dinastični problem med [[Bourboni|Borbonci]] in Habsburžani, medtem ko so za ostale udeležence bili vzroki sovražnosti predvsem [[ekonomija|ekonomsko]]-[[trgovina|trgovinskega]] značaja. Tako [[Angleži]] kot [[Holandci]] so s podpiranjem Habsburžanov računali na dostop do španskih [[trg (ekonomija)|tržišč]] v Ameriki <ref>Schmidt-Voges I., Crespo Solana A.: ''New worlds? Transformations in the culture of international relations around the Peace of Utrecht'', London-New York 2017, ISBN 978-1-4724-6390-6, ebook 978-1-315-59820-8 </ref>. [[Sveto rimsko cesarstvo|Cesarstvo]] je hotelo pridobiti španska ozemlja v [[Italija|Italiji]] in na [[Nizozemska|Nizozemskem]]. Angleži in njihovi zavezniki Holandci so hoteli zagotoviti [[protestantizem|protestantsko]] nasledstvo v Angliji in utrditi holandski položaj na južnih mejah države, predvsem pa je šlo za vzpostavljanje trgovskih odnosov Kraljevine Anglije ter Holandskih republik s španskim imperijem. <ref>Wolf, J.B.: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715''</ref>

 

==Nasledstvo na španskem prestolu==

[[Karel II. Španski]] je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvikom XIV. Francoskim]], Margarita pa z [[Leopold I. Habsburški|Leopoldom I. Habsburškim]]. Obe družini sta imeli določene pravice do nasledstva. Kljub temu je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil vnuku Ludvika XIV. Francoskega, [[Filip V. Španski|Filipu Borbonskemu vojvodi Anžujskemu]]. Oporoka je vsebovala tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je hotela, da njegovi nasledniki obdržijo dotedanji način vladanja, obstoječa [[sodišče|sodišča]] in veljavnost vseh [[zakon]]ov ter iz njih izhajajočih pravic. Z drugo zahtevo je Karel določil, da se Filip V. odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Izbira Filipa V. za naslednika je bila zelo premišljena odločitev in po Karlovih načrtih edina možnost, da se ohrani enotnost vseh ozemelj Španskega imperija, saj je bil Ludvik XIV. Francoski v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini sposoben uresničiti njegova pričakovanja. <ref>Storrs, C.: ''The Resilience of the Spanish Monarchy 1665–1700'', Oxford University Press, 2006, ISBN 0-19-924637-8</ref>

12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno izrazil soglasje s pokojnim španskim kraljem s tem, da je pismo o prevzemu dediščine naslovil na ovdovelo špansko kraljico. Štiri dni kasneje je pred zborom kraljeve družine, visokih državnih uradnikov in tujih [[diplomat]]ov predstavil vojvodo Filipa iz [[Anjou (grofija)|Anjoua]], ki je z imenom Filip V. Španski zasedel prestol v [[Madrid]]u 17. februarja 1701. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem in v upanju na spremembe v monarhiji. Kmalu je Filip V. postal znan tudi pod imenom ''[[Filip V. Španski|Srčni]]''.

 

 

Razen stikov z Viljemom je francoski kralj svojevoljno nastopil tudi na drugih pozoriščih. Tako je leta 1701 zasedel španska ozemlja med Republiko Nizozemsko in Francijo in si zagotovil sodelovanje [[Viktor Amedej II. Savojski|Viktorja Amedeja II. Savojskega]] v severni Italiji. Istočasno je skušal ovirati angleško in holandsko trgovino s prekomorskimi deželami. <ref>Wolf, J.B.: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715''</ref>

 

==Potek vojne==

 

Zavezniki so napadli direktno Iberski polotok v glavnem dvakrat. Leta 1702 so Britanci zavzeli [[Gibraltar]] in ga spremenili v pomembno vojaško bazo tik ob Španiji, kar jim je omogočilo nadzor nad plovbo med [[Sredozemsko morje|Sredozemskim morjem]] in [[Atlantski ocean|Atlantskim oceanom]]. Po pristopu Portugalcev k zavezništvu se je nato leta 1704 vojska nadvojvode [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]] izkrcala v [[Lizbona|Lizboni]], odkoder je nameravala napasti španske Borbonce. Ta dva dogodka sta premaknila pomembnost vojne na interna dogajanja na Iberskem polotoku.

 

Notranji spopadi so se vršili med pristaši obeh kandidatov za prestol, kar je dalo povod za [[državljanska vojna|državljansko vojno]] med glavnimi deželami [[Aragonska krona|Aragonske krone]]. [[Bourboni|Borbonci]] so imeli glavno podporo s strani [[Kastiljsko kraljestvo|Kastiljskega kraljestva]] ln velikega dela [[Valencija|Valencije]], [[Habsburžani]] pa podporo [[Aragonsko kraljestvo|Aragonskega kraljestva]], ki se ni strinjalo z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Niti niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja, na primer kastiljsko visoko plemstvo je stalo na strani nadvojvode habsburškega. Proti koncu 1705. so zavezniki osvojili [[Barcelona|Barcelono]] in Valencijo, naslednjega junija še [[Madrid]] in [[Saragoza|Saragozo]]. Vendar je bila vojska oddaljena od svojih kontinentalnih oporišč in se je morala kmalu umakniti. <ref>Francis, D.: ''The First Peninsular War 1702–1713'', London 1975, ISBN 0-510-00205-6</ref>.

V bitki pri [[Almansa|Almansi]] je špansko-francoska vojska pridobila Aragon ter Valencijo in s tem osvobodila Madrid. Zavezniki so se sicer nadalje borili v več spopadih, a brez pravih uspehov. Avstrijci so še vedno podcenjevali pomen španskih dogajanj in so šele leta 1708 poslali tja svoj vojaški kontingent, s katerim so pa osvojili le [[Minorka|Minorko]] in [[Kraljevina Sardinija|Sardinijo]], medtem ko je Filip V. nemoteno prodiral v notranjosti [[polotok]]a.

 

===Drugo obdobje vojne (1709-1711) ===

Vojna se je nadaljevala, tudi zaradi prepričanja zaveznikov, da je francoski odstop od pogajanj le poskus podaljšanja premirja. V pričakovanju odločilnega skupnega napada so zavezniki nastopili na raznih bojiščih brez prave koordinacije.

Francozi so obnovili sovražnosti na mejah z Nizozemsko. Pri [[Malplaquet]]u jih je sicer premagala zavezniška vojska, a bila je le [[Pirova zmaga]], saj je terjala visoke izgube predvsem s strani Nizozemcev. Poleg tega so se Nizozemci čutili ponižane, ker so jih njihovi najbližji zavezniki, Britanci, izključili iz pogajanj za delitev vojnega plena, ki so jih skrivaj vodili s cesarsko Avstrijo. Čeprav so Britanci poravnali zamero z raznimi obrambnimi in trgovskimi sporazumi, so Nizozemci povsem izgubili voljo do nadaljnjega bojevanja, saj so pravzaprav svoje cilje že dosegli. Na drugi strani, niti britanski parlament ni odobraval trgovskih pogodb z Republiko Nizozemsko. Tudi zaradi notranjih političnih problemov so bili Britanci vedno bolj nasprotni nadaljevanju vojne na celini. <ref>Pitt, H.G.: ''The Pacification of Utrecht'', v ''The New Cambridge Modern History'', VI</ref> Uspehi, ki jih je žel na bojišču Marlborough, so v preteklih letih podžigali Britance k boju, a malplaquetski poraz je zgovorno svetoval, naj se sklene mir.

 

 

Prva mirovna pogajanja so se začela že poleti 1710. med Britanci in Francozi, seveda "privatno", na običajni skriti način. Sprva so Britanci ponujali mir v zameno za ugodne dvostranske odnose, predvsem ekonomske, in brez lastnih teritorialnih prikrajšanj. Vendar so zaradi izgub na španskih bojiščih končno privolili tudi v odstop posestev na Španskem in v [[Karibi]]h, a samo pod pogojem, da ostaneta francoski in španski prestol ločena.

 

===Tretje obdobje vojne (1711-1712)===

Utrujenost vseh udeležencev nasledstvene vojne je narekovala čimprejšnja pogajanja in januarja 1712 je bil sklican kongres v [[Utrecht]]u. Tudi Francija, sicer popolnoma poražena, je bila poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Toda prišlo je do nepričakovanih razpletov. Direktni francoski prestolonaslednik, sin Ludvika XIV., je umrl že prejšnje leto in med februarjem in marcem 1712, takoj po sklicanju utrechtskih pogovorov, sta umrla tudi njegov sin in vnuk. Nasledstvo je tako prešlo na [[Ludvik XV. Francoski|Ludvika]], bolehnega pravnuka Ludvika XIV., ki je imel komaj dve leti. Naslednji upravičenec na kraljevi prestol je bil prav Filip V., trenutni vladar v Španiji. Da se ne bi spet ponovila možnost združenja dveh imperijev, je moral Filip odstopiti od pravice do enega ali drugega nasledstva. Odločil se je, da ostane v Španiji, s čimer se je seveda zameril Ludviku XIV., a je storil prvi korak do miru v Evropi.

==Mirovna pogajanja==

Potreba po miru je zahtevala [[diplomacija|diplomatske]] rešitve konflikta. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto, tudi zaradi novega položaja, v katerem se je znašel Filip V. Končni sporazum je bil podpisan šele aprila 1713 ([[Utrechtski mir]]).

 

V prepričanju, da je takojšnja prekinitev sovražnosti ugodna za vso aljanso, so Britanci sklenili s Francozi tudi nenapadalni pakt in odpoklicali svoje čete z bojišč. Njihovi najbližnji zavezniki Nizozemci, ki spet niso bili vključeni v skrivna pogajanja in niso dosegli nikakih trgovskih ali teritorialnih priznanj, so vojno nadaljevali. Priključili so se cesarskim četam, ki so napadale Francijo s severa.

 

Aprila 1713 so podpisale dokončni mirovni sporazum s Francijo Velika Britanija, Prusija, Savoja, Portugalska in Republika Nizozemska. Glavne točke dogovora so bile sledeče:

* Filip Borbonski se prizna za španskega kralja kot Filip V.: odpove se francoski kroni v svojem imenu in v imenu svojih potomcev. Francoski Borbonci se odpovejo nasledstvu na španskem prestolu tudi v imenu svojih potomcev. Na ta način s Filipom nastane [[Bourboni#Španska veja|nova veja Borboncev]], ki si s francosko vejo ne deli dednih pravic.

* Španija odstopi Avstriji nizozemska posestva, Neapeljsko kraljestvo, Milansko kneževino in ozemlje v [[Toskana|Toskani]].

* [[Gelderland]] se razdeli med Prusijo, Nizozemsko, Avstrijo in Bavarsko. <ref>Pitt, H. G., ''The Pacification of Utrecht'', v ''The New Cambridge Modern History'', VI</ref>

 

* Cesarstvo se odpove dedni pravici do nasledstva na španskem prestolu, a ne prizna Filipa V. za španskega kralja in ne sklene miru s Španijo.

* Cesarstvo nadzoruje politiko Milana, Neaplja, Mantove, toskanskih pristanišč, Sardinije (ki je bila v Utrehtu dodeljena Bavarcem) in večine bivše španske Holandije.