Karel Destovnik - Kajuh: Razlika med redakcijama

Pesniški opus Karla Destovnika – Kajuha je tipičen za predstavnika slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja, obenem pa prebija meje izrazito lirskih literarnointerpretativnih prvin in se močno navezuje na realpolitično dogajanje v slovenskem, evropskem in svetovnem okolju 30. in 40. let 20. stoletja. Vsebinsko se pesmi (še posebej v zgodnjem obdobju) navezujejo na ekspresionistično usmerjenost lirskega subjekta v notranji svet, katerega temelje predstavljajo motivike stiske, notranje razklanosti, slutnjo katastrofične prihodnosti, paradoksalno povezane z mladostniškim optimizmom občutenja sedanjosti, a pri Kajuhu že v predvojnem obdobju nastaja izrazito realpolitično angažirana lirika, impregnirana s pesnikovim razumevanjem socialnega realizma, slovenskega narodnostnega vprašanja ter predvsem socialno in družbeno angažirane tematike.
 
Kot mnogi pesniki tega časa, se je tudi Kajuh posluževal modernejših in v tem času avantgardističnih stilističnih in slogovnih prvin dobe, posebej v zgodnjem obdobju ustvarjanja pa se čuti vpliv ruskih revolucionarnih pesnikov, med drugim tudi [[Vladimir Vladimirovič Majakovski|Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega]]. Njegovo delo, stremenje in želje so izražene preko izražanja etičnih doživljajev in koncepta ''novega človeka'' (npr. pesem ''Ko človek bo človeka prepoznal''), ki bo, tako zaradi lastnih želja kot zaradi vpliva časa in pogojev, v katerih se je znašel, premagal stari in propadajoči svet. Kajuh se v mnogih instancah odpove starejšim in klasičnim pesniškim prvinam ter večkrat naredi popoln prelom s klasično strukturo lirske forme (npr. ''Drobna pesem''), prav tako se pa pojavljajo instance preloma s starim tudi na vsebinski ravni. Za zbližanje vsebine z bralstvom mnogokrat uporablja regionalno obarvane ter predvsem na kmečki in delavski svet navezane vsebinske prvine. Podobno kot ostali pomembnejši predstavniki slovenske književnosti tega časa (tukaj se kot vsebinsko najbolj skladna avtorja pojavljata [[Srečko Kosovel]] in [[Prežihov Voranc]]), se tudi Kajuh stilistično navezuje na pretirano uporabo ekspresionistične pesniške estetike, ki pa, še posebej v pesmih vezane na čas vojne, ne deluje groteskno, temveč zaradi nemogočih in že na absurd meječih razmer, pridobi funkcijo mobilizacijskega in narodno-prebujajočega faktorja. Učinki grdega, prenapetega, neskladnega ter navzven očitno grotesknega (npr. zadnja kitica pesmi ''Poglobimo boja struge'') pri Kajuhu tako ne delujejo kot pri ostalih avtorjih, kjer se ta motivika uporablja za prikaz grozot ter ničvrednosti sveta (npr. v [[Slavko Grum|Grumovem]] delu ''[[Dogodek v mestu Gogi]]'', groteskno v takšni obliki pa se pojavlja tudi že pri starejših avtorjih, najbolj eminenten pri tem je veliko starejši [[Edgar Alan Poe]]). Kajuh z učinki grdega, prenapetega in neskladnega ter na grotesknost navezanega ustvari popoln preobrat, kot bi pričakoval od takšnih tekstov: na subtilni ravni pridobijo pozitivno noto, katere namen je bralcu prikazati gola, a obenem pristna čustva ter poskusiti omogočiti čim bolj radikalno poistovetenje z v pesmi trpečim subjektom.
 
Kajuhovo pesniško zbirko, čeravno je umrl star le enaindvajset let, je stilistično, slogovno in vsebinsko moč razdeliti na dve izraziti obdobji: na predvojno ekspresionistično fazo in na medvojno fazo dokončnega izoblikovanja njegovega političnega nazora, ki je obenem tudi čas vrha njegovega pesniškega ustvarjanja, ki ga je prekinila prerana smrt. A obenem je potrebno omeniti, da si Kajuhova ekspresionistično-social-realistična in partizansko-lirična faza ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta in povsem možno je trditi, da je njegova partizanska lirika le metamorfoza in napredovanje njegove predvojne motivike.
253

urejanj