Karel Destovnik - Kajuh: Razlika med redakcijama

Pesniški opus Karla Destovnika – Kajuha je tipičen za predstavnika slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja, obenem pa prebija meje izrazito lirskih literarnointerpretativnih prvin in se močno navezuje na realpolitično dogajanje v slovenskem, evropskem in svetovnem okolju 30. in 40. let 20. stoletja. Vsebinsko se pesmi (še posebej v zgodnjem obdobju) navezujejo na ekspresionistično usmerjenost lirskega subjekta v notranji svet, katerega temelje predstavljajo motivike stiske, notranje razklanosti, slutnjo katastrofične prihodnosti, paradoksalno povezane z mladostniškim optimizmom občutenja sedanjosti, a pri Kajuhu že v predvojnem obdobju nastaja izrazito realpolitično angažirana lirika, impregnirana s pesnikovim razumevanjem socialnega realizma, slovenskega narodnostnega vprašanja ter predvsem socialno in družbeno angažirane tematike.
 
Kot mnogi pesniki tega časa, se je tudi Kajuh posluževal modernejših in v tem času avantgardističnih stilističnih in slogovnih prvin dobe, posebej v zgodnjem obdobju ustvarjanja pa se čuti vpliv ruskih revolucionarnih pesnikov, med drugim tudi [[Vladimir Vladimirovič Majakovski|Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega]]. Njegovo delo, stremenje in želje so izražene preko izražanja etičnih doživljajev in koncepta ''novega človeka'' (npr. pesem ''Ko človek bo človeka prepoznal''), ki bo, tako zaradi lastnih želja kot zaradi vpliva časa in pogojev, v katerih se je znašel, premagal stari in propadajoči svet. Kajuh se v mnogih instancah odpove starejšim in klasičnim pesniškim prvinam ter večkrat naredi popoln prelom s klasično strukturo lirske forme (npr. ''Drobna pesem''), prav tako se pa pojavljajo instance preloma s starim tudi na vsebinski ravni. Za zbližanje vsebine z bralstvom mnogokrat uporablja regionalno obarvane ter predvsem na kmečki in delavski svet navezane vsebinske prvine. Podobno kot ostali pomembnejši predstavniki slovenske književnosti tega časa (tukaj se kot vsebinsko najbolj skladna avtorja pojavljata [[Srečko Kosovel]] in [[Prežihov Voranc]]), se tudi Kajuh stilistično navezuje na pretirano uporabo ekspresionistične pesniške estetike, ki pa, še posebej v pesmih vezane na čas vojne, ne deluje groteskno, temveč zaradi nemogočih in že na absurd meječih razmer, pridobi funkcijo mobilizacijskega in narodno-prebujajočega faktorja. Učinki grdega, prenapetega, neskladnega ter navzven očitno grotesknega (npr. zadnja kitica pesmi ''Poglobimo boja struge'') pri Kajuhu tako ne delujejo kot pri ostalih avtorjih, kjer se ta motivika uporablja za prikaz grozot ter ničvrednosti sveta (npr. v [[Slavko Grum|Grumovem]] delu ''Dogodek v mestu Gogi'', groteskno v takšni obliki pa se pojavlja tudi že pri starejših avtorjih, najbolj eminenten pri tem je veliko starejši [[Edgar Alan Poe]]). Kajuh z učinki grdega, prenapetega in neskladnega ter na grotesknost navezanega ustvari popoln preobrat, kot bi pričakoval od takšnih tekstov: na subtilni ravni pridobijo pozitivno noto, katere namen je bralcu prikazati gola, a obenem pristna čustva ter poskusiti omogočiti čim bolj radikalno poistovetenje z v pesmi trpečim subjektom.
 
Kajuhovo pesniško zbirko, čeravno je umrl star le enaindvajset let, je stilistično, slogovno in vsebinsko moč razdeliti na dve izraziti obdobji: na predvojno ekspresionistično fazo in na medvojno fazo dokončnega izoblikovanja njegovega političnega nazora, ki je obenem tudi čas vrha njegovega pesniškega ustvarjanja, ki ga je prekinila prerana smrt. A obenem je potrebno omeniti, da si Kajuhova ekspresionistično-social-realistična in partizansko-lirična faza ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta in povsem možno je trditi, da je njegova partizanska lirika le metamorfoza in napredovanje njegove predvojne motivike.
Kajuh kot relativno mlad pesnik zgodnjega dvajsetega stoletja v svojih pesmih prepleta stilistične prvine ekspresionizma in vsebinske prvine, značilne za liriko socialnega realizma. Ekspresionizem se pri Kajuhu vidi z usmeritvijo v človekov notranji svet, v svet čustev, premišljevanj. Ideje, ki jih izraža pa so mnogokrat abstraktne, a obenem je očitno, o čem teče beseda. To omogoči, da imajo njegove pesmi močan čustveni naboj, ki se mnogokrat odrazi v simbolični obliki enega samega krika človeka v skrajni stiski notranjega duha, ki se pri Kajuhu (precej tipično za ta čas) izraža preko motivike raztrganosti, vzklikanja in stopnjevanja, ki včasih že prebije steno realnega in se naveže na idealistične želje, spet drugod pa pridobi priokus grotesknega. Kajuh je te ekspresionistične prvine, ki se bolj kot ne navezujejo na abstrahiranje, v svoji liriki močno impregniral z izrazito preprostimi in iz konkretnih življenjskih situacij ter socialnih stisk. Kajuh to poveže v dualizem ekspresionizma in socialnega realizma. Na eni strani se v njegovi liriki pojavljajo napredna a sočasno abstraktna razmišljanja o usodi človeštva, obenem pa je konkretna socialna angažiranost in direktna kritika razmer pri njem pravilo in ne izjema, v nasprotju z nekaterimi drugimi avtorji tega časa. Tako se Kajuhova ekspresionistična razmišljanja o idealni družbi prepletajo z obenem venomer prisotno social-realistično tematiko trpljenja in bede delavcev, rudarjev in ostalih in z idejo krivičnosti, ki tem ljudem odvzema dostojanstvo in pošilja tako njih kot njihove celotne družine v skrajno revščino. Tako so njegove pesmi praviloma pesmi kontrasta: prepletajo abstraktne želje po družbeni spremembi in revoluciji s konkretnimi dogodki, osebami in življenjsko usodo zatiranega lirskega subjekta.
 
Z napadom sil osi na Jugoslavijo v sklopu [[Aprilska vojna|Aprilske vojne]] se je Kajuh kar kmalu izoblikoval kot najpomembnejši slovenski predstavnik partizanske lirike, katere glavni namen je bilo pozivanje k uporu. Lirika je zaradi finančnih kot logističnih preprek vojnega časa kmalu postala najpomembnejša zvrst književnosti in je z relativno lahkoto izrinila daljše oblike kot so dramska in pripovedna besedila. To je do neke mere pričakovano, saj je v nasprotju z dramskimi in pripovednimi besedili lirika zmožna v izredno kratkem obsegu vzburiti močan čustveni odziv. Že leta 1941 se je pričelo s pisanjem in s širitvijo lirike upora na Slovenskem, ko je septembra tega leta na naslovnici ilegalnega lista ''Slovenski poročevalec'' izšla [[Oton Župančič|Župančičeva]] ''Veš, poet, svoj dolg?''. Pesmi tako znanih kot anonimnih avtorjev so začele nastajati v bojnih enotah, v okupiranih vaseh, trgih in mestih, v zaledju, zaporih, taboriščih in partizanskih štabih in bolnišnicah. Pojav partizanske lirike je prva instanca na Slovenskem, kjer je prišlo do popolne emancipacije in enakopravnosti med pesniki – pesmi so ustvarjali tako komaj pismeni ljudje iz proletariata, kot tudi predstavniki inteligence ter bogatejši meščani, med seboj pa niso več videli socialnih in finančnih razlik, saj je bila zanje najpomembnejša vsebina njihovih pesmi. Zaradi ekstremne socialne angažiranosti ter zaradi grotesknega opisovanja stanja, v katerem se je nahajal slovenski narod, se je Kajuh do leta 1944 izkazal kot najpomembnejši izmed vseh medvojnih ustvarjalcev. Njegove pesmi so imele odkrito agitacijsko in mobilizacijsko vlogo, a so uspešno prepletale tematiko boja z motivi ljubezni, družine (s posebej močno navezanostjo na mater) in smrti, priljubljenost pa so pridobile tudi zaradi neposrednosti, melodičnosti, natančno izoblikovane retorične sheme ter predvsem zaradi preprostosti. Posebej očitno se to prepletanje pojavlja v pesmih kot je ''Pesem talcev, Materi padlega partizana, Pred smrtjo'', višek pa ta vsebinski kontrast doseže pri pesmi ''Bosa pojdiva, dekle, obsorej''.
 
== Priznanja ==
253

urejanj