Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

[[Karel II. Španski]], španski kralj od leta 1665, je kot zadnji predstavnik [[Habsburška monarhija|Habsburške dinastije]] umrl 1. novembra 1700. Španski imperij, čeprav [[finance|finančno]] in [[politika|politično]] v krizi, je bil tedaj največji [[imperij]] na svetu: [[Evropa|evropska]] posestva so razen [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] zavzemala tudi ves južni del [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] s [[Sicilija|Sicilijo]], [[Sardinija|Sardinijo]] in [[Milanska vojvodina|Milansko vojvodino]]. Prekomorska posestva z dobro urejenimi trgovskimi zvezami so segala po obeh [[Amerika]]h, [[Azija|Aziji]], [[Afrika|Afriki]] in [[Oceanija|Oceaniji]]. Ker je bil Karel II. brez potomcev, je njegova smrt sprožila vprašanje o nasledstvu na prestolu. Domala vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila prepričana, da ima po Karlovi smrti pravico do nasledstva na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815'', Cambridge University Press, 1994, ISBN 0-521-38900-3</ref>

Poleg tega v [[zgodovinar]]skih krogih prevladuje mnenje, da so bili vsi takratni evropski vladarji enotni v prepričanju, da je treba tako velik imperij razdeliti na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.<ref>Lynn, J. A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714'', 1999. ISBN 0582056292</ref><ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice'', 2001. ISBN 0300087187</ref>

Pri obravnavi vzrokov španske nasledstvene vojne igrata pomembno vlogo [[Francija|francoski]] kralj [[Ludvik XIV. Francoski]] in njegova osvajalna politika. Francija, tedanja politična velesila v Evropi, je leta 1697 zaključila [[devetletna vojna|devetletno vojno]] s [[Republika Nizozemska|Holandci]]. Po poznejših ocenah je bila devetletna vojna le uvodno obdobje španske nasledstvene vojne, saj so se pri nasprotovanju Francozom izoblikovala zavezništva med državami, ki so nato leta 1701 sklenile [[aliansa|alianso]] in napovedale vojno Franciji. <ref>Lynn, J. A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714'', London 1999, ISBN 0-582-05629-2</ref>

Zavest možnosti, da bi [[Francija]] obvladala tudi veliki Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je povzročila ostro nasprotovanje drugih evropskih sil. Predvsem [[Kraljevina Anglija]] in [[Združene holandske province]] so podprle drugega pretendenta na prestol, nadvojvodo [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]], sina [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarja]] [[Leopold I. Habsburški|Leopolda I. Habsburškega]]. S tem je spor postal tipični dinastični problem med [[Bourboni|Borbonci]] in Habsburžani, medtem ko so za ostale udeležence bili vzroki sovražnosti predvsem [[ekonomija|ekonomsko]]-[[trgovina|trgovinskega]] značaja. Tako [[Angleži]] kot [[Holandci]] so s podpiranjem Habsburžanov računali na dostop do španskih [[trg (ekonomija)|tržišč]] v Ameriki <ref>Schmidt-Voges I., Crespo Solana A.: ''New worlds? Transformations in the culture of international relations around the Peace of Utrecht'', London-New York 2017, ISBN 978-1-4724-6390-6, ebook 978-1-315-59820-8 </ref>. [[Sveto rimsko cesarstvo|Cesarstvo]] je hotelo pridobiti španska ozemlja v [[Italija|Italiji]] in na [[Nizozemska|Nizozemskem]]. Angleži in njihovi zavezniki Holandci so hoteli zagotoviti [[protestantizem|protestantsko]] nasledstvo v Angliji in utrditi holandski položaj na južnih mejah države, predvsem pa je šlo za vzpostavljanje trgovskih odnosov Kraljevine Anglije ter Holandskih republik s španskim imperijem. <ref>Wolf, John J.B.,: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715'', Harper & Row, New York 1962, ISBN 978-0-06-139750-9</ref>

[[Karel II. Španski]] je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvikom XIV. Francoskim]], Margarita pa z [[Leopold I. Habsburški|Leopoldom I. Habsburškim]]. Obe družini sta imeli določene pravice do nasledstva. Kljub temu je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil vnuku Ludvika XIV. Francoskega, [[Filip V. Španski|Filipu Borbonskemu vojvodi Anžujskemu]]. Oporoka je vsebovala tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je hotela, da njegovi nasledniki obdržijo dotedanji način vladanja, obstoječa [[sodišče|sodišča]] in veljavnost vseh [[zakon]]ov ter iz njih izhajajočih pravic. Z drugo zahtevo je Karel določil, da se Filip V. odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Izbira Filipa V. za naslednika je bila zelo premišljena odločitev in po Karlovih načrtih edina možnost, da se ohrani enotnost vseh ozemelj Španskega imperija, saj je bil Ludvik XIV. Francoski v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini sposoben uresničiti njegova pričakovanja. <ref>Storrs, Christopher,C.: ''The Resilience of the Spanish Monarchy 1665–1700'', Oxford University Press, 2006, ISBN 0-19-924637-8</ref>

V časovnem pregledu dogajanj je špansko nasledstveno vojno povzročil prav francoski kralj že leta 1698, ko je izbral angleškega kralja [[Viljem III. Angleški|Viljema III.]] za sogovornika pri določanju razdelitve Španskega imperija odnosno pri iskanju rešitev za dinastični spor, ki je bil predviden po skorajšnji smrti zadnjega španskega kralja Karla II. Sklenila sta pogodbo, vendar le enostransko, to je brez prisotnosti in brez upoštevanja sosednjega Svetorimskega cesarstva in Španije same, kar je prav njiju najbolj oškodovalo. Toda ko se je Ludvik XIV. opredelil proti Viljemu v notranji angleški politiki, je Viljem preklical sporazum z njim. Za nasledstvo na španskem prestolu so sledila nova pogajanja. [[Londonska pogodba (1700)|Londonska pogodba]] je 1700. določila za prestolonaslednika [[Karel VI. Habsburški|Karla III.]], drugega sina cesarja Leopolda I. Podedoval naj bi španski prestol in prekomorska posestva, vendar ne italijanskih posestev, kar je Karla odvrnilo od podpisa pogodbe. Edina pozitivna posledica teh dogovorov je bilo spoznanje, da skrivna pogajanja med državniki, ki so bila do tedaj normalni postopek pri vseh pogodbah, niso več sprejemljiva. To je bilo jasno razvidno iz odmeva, ki sta ga imeli ti dve pogodbi v angleškem [[parlament]]u, izključenem iz pogajanj kljub njegovi zakonodajni moči. <ref>Hattendorf, J. B.: ''England in the War of the Spanish Succession: A Study in the English View and Conduct of Grand Strategy, 1701–1713'', Oxford 1979</ref>

Razen stikov z Viljemom je francoski kralj svojevoljno nastopil tudi na drugih pozoriščih. Tako je leta 1701 zasedel španska ozemlja med Republiko Nizozemsko in Francijo in si zagotovil sodelovanje [[Viktor Amedej II. Savojski|Viktorja Amedeja II. Savojskega]] v severni Italiji. Istočasno je skušal ovirati angleško in holandsko trgovino s prekomorskimi deželami. <ref>Wolf, J. B.: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715'', New York 1962, ISBN 978-0-06-139750-9</ref>

V Španiji, odkod je Ludvik XIV. že odpoklical glavnino vojske, se je moral Filip V. sam boriti za prestol. <ref>Veenendaal, A. J. Veenendaal: ''The Opening Phase of Marlborough's Campaign of 1708 in the Netherlands'', v ''History'' št. 35, JSTOR 24402730</ref> Po raznih spopadih so v avgustu zavezniki ponovno zasedli Aragon in septembra 1710 je Karel III. kljub nasprotovanju prebivalstva vkorakal v Madrid.

Čeprav je Španija ohranila prekomorske kolonije, je izgubila veliko evropskih posestev, kar je zameglilo ves njen politični vpliv. Filip V., ki je sprva s podporo soproge [[Marija Luiza Savojska|Marije Luize Savojske]] uspešno kljuboval nasprotnikom, je po njeni smrti poročil [[Elizabeta Farnese|Elizabeto Farnese]]. Ta ga je po zaključku vojne navdušila za pohod na Sicilijo, ki je pa samo škodoval njegovemu že upadajočemu ugledu. Filip se ni dokončno uveljavil niti v notranji politiki, saj je uvedel strogo centralistične ukrepe, ki so prezrli lokalne avtonomije in končno ukinili oblast Aragona, Valencije, Katalonije in Majorke. Kljub temu je za časa Filipa V., v glavnem vsled njegovih ekonomskih reform, Španija okrepila gospodarstvo in utrdila politično pomembnost. <ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice'', Yale University Press, 2001, ISBN 0-300-08718-7</ref>

Avstrija je sicer izgubila španska posestva in Sicilijo, je pa pridobila bivšo špansko Holandijo in Neapelj, kar je veljalo za ugoden rezultat. Po utrehtskih dogovorih je bila Avstrija dejansko zaščitena pred vplivom evropskih velesil, saj so jo ločevale od Francije in Španije tako Italija kot nemške dežele. Tako se je Karel VI. mogel nemoteno posvetiti svojemu obširnemu imperiju ter utrditi svojo oblast in svetovni ugled. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815'', Cambridge University Press, 1994, ISBN 0-521-38900-3</ref>

# Bajo Álvarez, F., Gil Pecharromán, J. (2003): ''Historia de España''. Madrid: Sociedad General Española de Librería.