Jožef Pogačnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 20:
Pogačnik je gimnazijo in maturo končal kot gojenec [[Ljubljansko Marijanišiče|Marijanišiča]] leta 1922. Potem je študiral [[bogoslovje]] in [[modroslovje]] v [[Innsbruck]]u, tam je bil 25. julija 1927 tudi posvečen v duhovnika. Dve leti zatem pa je dosegel [[doktorat]] iz bogoslovja in modroslovja. Bil je odličen [[dušni pastir]], [[pridigar]] in [[spovednik]], duhovnik širokih obzorij, [[pesnik]], [[kritik]] in [[predavatelj]]. Od leta 1929 je bil [[kaplan]] v Kranju in poučeval verouk na gimnaziji. Po treh letih pa je prišel za kaplana v ljubljansko škofijo v [[Trnovo, Ljubljana|Trnovo]], župnik je bil [[Fran Saleški Finžgar]]. Od leta 1935 do 1945 je bil profesor verouka na učiteljišču. 1. septembra 1937 je postal ravnatelj Marijanišiča v Ljubljani. V začetku leta 1945 je postal kanonik Codellijevega kanonikata, nato [[arhidiakon]], [[škofijski cenzor]], referent za pastoralne konference in član cerkvenega sodišča. Januarja 1946 je bil atetiran in zaprt do oktobra 1950, ponovno še leta 1952 in 1953/54.
Leta 1950 je kot odličen [[jurist]] postal tudi načelnik [[oficial]]. Konec oktobra 1950 je bil imenovan za prorektorja semenišča v Ljubljani, 19. marca 1951 pa za škofovega delegata ali namestnika in za predsednika cerkvenega sodišča. To je ostal vse do imenovanja [[Anton Vovk|Antona Vovka]] za rezidencialnega ljubljanskega škofa leta 1959, ko je ta Jožefa Pogačnika imenoval za [[generalni vikar|generalnega vikarja]]- 28. februarja 1963 ga je papež imenoval za ljubljanskega pomožnega (naslovnega irenopolskega) škofa, povečen pa je bil 7. aprila. Po smrti nadškofa Antona Vovka je bil 12. julija istega leta imenovan za upravitelja (apostolskega administratorja) ljubljanske škofije. [[2. marec|2. marca]] [[1964]] imenovan za ljubljanskega nadškofa, 5. aprila 1964 pa je bil na to mesto umeščen. Formalno je bil upokojen je bil 23. februarja 1980, približno mesec dni pred svojo smrtjo, tako da ni dočakal niti umestitve oz. posvetitve naslednjega nadškofa in metropolita [[Alojzij Šuštar|Alojzija Šuštarja]].
Jožef Pogačnik se je kot [[ljubljanski nadškof]] leta 1967 udeležil prve redne škofovske [[sinoda|sinode]] v Rimu. Redno se je udeleževal tudi drugih zborov, mdr. zasedanj 2. Vatikanskega koncila. Prizadeval si je, da bi ljubljanska nadškofija postala [[metropolija]], kar mu je uspelo doseči med dejanskim predsedovanjem jugoslovanski škofovski konferenci (1968-70), katere podpredsednik je sicer bil. Ljubljansko cerkveno pokrajino je ustanovil je papež Pavel VI. 22. novembra 1968 in s tem je tudi Pogačnik postal [[metropolit]], ki je bil umeščen v to vlogo 19. marca 1969. Leta 1977 je po ponovni ustanovitvi in vključitvi koprske škofije le-ta postala dejansko slovenska cerkvena pokrajina, saj je zaobsegla celotno ozemlje tedanje SR Slovenije oz. današnje Republike Slovenije. Od leta 1925 je sodeloval z [[Mohorjeva družba|Mohorjevo družbo]] ter dosegel, da smo Slovenci med prvimi dobili mašno knjigo - [[Rimski misal]].
| |||