Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 87:
Aprila 1713 so podpisale dokončni mirovni sporazum s Francijo Velika Britanija, Prusija, Savoja, Portugalska in Republika Nizozemska. Glavne točke dogovora so bile sledeče:
S cesarstvom so bili Francozi še v vojni. Zadnja bitka se je odvila novembra 1713, ko so Avstrijci osvojili [[Fribourg]]. Že v naslednjih dneh so se začela mirovna pogajanja. ki so se sicer opirala na utrehtske odločbe, vendar je bilo treba upoštevati tudi vojaške uspehe, ki jih je Avstrija dosegla po njih.
[[Antwerpen|Antverpenski]] sporazum iz leta 1715, ki je veljal za dopolnilo Rastattskega sporazuma, je upravičil gradnjo in posest osmih nizozemskih trdnjav na področju pod cesarsko oblastjo in potrdil nizozemsko zaporo plovbe po [[Šelda|Šeldi]], ki je dejansko onemogočila rečno trgovanje samega Antwerpna.
Zadnji sporazum je bil podpisan med Španijo in Portugalsko februarja 1715 v Madridu. Španija je vrnila Portugalski delček ozemlja ob [[Rio de la Plata]], vendar ni prišlo do sprave pri ostalih odprtih vprašanjih in [[vojno stanje]] se ni prekinilo.
==Zadnja bojišča==
Z Utrechtskim mirom in naslednjimi dodatki (v Rastattu, Badnu, Antverpnu in Madridu) se je uradno zaključila španska nasledstvena vojna, čeprav so ostala odprta še nekatera bojišča. Glavno nerešeno vprašanje je bila še vedno trajajoča civilna vojna na Iberskem polotoku. Katalonija je še vedno nasprotovala Borboncem in ni hotela priznati Filipa V. kot novega španskega kralja, ker ni priznaval tradicionalnih privilegijev Kataloncev. Kljub temu, da niso več mogli pričakovati podpore s strani nobenega zaveznika, so se v Barceloni odločili za nadaljevanje oboroženega protesta. Osrednja španska vlada ni imela druge izbire, kot da Katalonijo premaga s silo. Zadnji spopad se je zgodil 11. septembra 1714 in Barcelona je kapitulirala štiri dni kasneje. Samo Majorka je vzdržala devetmesečno obleganje do julija 1715, ko se je podala.[3]
Tudi po sklenitvi miru si je Filip V. skušal pridobiti nekaj ozemlja. Napadel in zavzel je Sicilijo in Sardinijo, ki ju je mirovni dogovor dodelil cesarstvu odnosno Savojcem. Proti temu podvigu so se združili Francozi, Avstrijci, Nizozemci in Britanci, zato je spopad znan pod imenom ''vojna četverne aljanse''. Francija je napadla Španijo s severa in istočasno so se Britanci izkrcali na Siciliji. Sledila so pogajanja in februarja 1720 je bil podpisan [[Haaški sporazum (1720)|Haaški sporazum]], s katerim se je Filip odpovedal italijanskim ozemljem. Isti sporazum je tudi predvideval, da se Savoja odpove Siciliji v zameno za Sardinijo. <ref>Simms, B.: ''War, Diplomacy and the Rise of Savoy, 1690–1720'', Cambridge University Press, 1999, ISBN 0-521-55146-3</ref>
==Posledice==
Zaključek španske nasledstvene vojne in okrnitev španskega imperija sta pomenila spremembo ravnotežja sil v Evropi, bodisi na celini kot v Sredozemskem morju, pa tudi v nekaterih prekomorskih deželah. Prekinitev sovražnosti je ugodno vplivala na primer na spopade z [[Irokezi]] v [[Kanada|Kanadi]] in na trenja med evropskimi državami, ki so na [[Indijska podcelina|Indijskem podkontinentu]] pridobivale preostale kraljevine [[Mogulski imperij|mogulskega imperija]]. Te posredne posledice, ki jih sicer v Evropi ni bilo občutiti, med drugim upravičujejo vključitev spopada med svetovne vojne.
Francija je s špansko nasledstveno vojno pravzaprav dosegla svoje cilje: ni bila več obkoljena s habsburškimi posestvi in na španski prestol je bil postavljen Borbonec. Odpovedati se je morala sicer nekaterim prekomorskim ozemljem, a ne najpomembnejšim, na primer [[Louisiana|Louisiani]] in Kanadi, kjer je še vedno nadzorovala plovbo po [[Misisipi]]ju in po [[Reka svetega Lovrenca|Reki svetega Lovrenca]]. Vendar zaradi težkih finančnih problemov ni več uživala prejšnjega ugleda in ni imela več možnosti za pridobitev novih kolonij. Vojaški porazi in ekonomska kriza po smrti Ludvika XIV. v septembru 1715 so povzročili postopno propadanje države.
Čeprav je Španija ohranila prekomorske kolonije, je izgubila veliko evropskih posestev, kar je zameglilo ves njen politični vpliv. Filip V., ki je sprva s podporo soproge [[Marija Luiza Savojska|Marije Luize Savojske]] uspešno kljuboval nasprotnikom, je po njeni smrti poročil [[Elizabeta Farnese|Elizabeto Farnese]]. Ta ga je po zaključku vojne navdušila za pohod na Sicilijo, ki je pa samo škodoval njegovemu že upadajočemu ugledu. Filip se ni dokončno uveljavil niti v notranji politiki, saj je uvedel strogo centralistične ukrepe, ki so prezrli lokalne avtonomije in končno ukinili oblast Aragona, Valencije, Katalonije in Majorke. Kljub temu je za časa Filipa V., v glavnem vsled njegovih ekonomskih reform, Španija okrepila gospodarstvo in utrdila politično pomembnost. <ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice'', Yale University Press, 2001, ISBN 0-300-08718-7</ref>
Velika Britanija je kljub zelo nemirni notranji politiki osvojila prednost na morju in, skupaj z Republiko Nizozemsko, obvladanje vseh trgovskih zvez z Ameriko in [[daljni vzhod|daljnim vzhodom]]. Dovoljenje, da ena britanska ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč, ki se danes zdi postranske važnosti, je nasprotno pomenila začetek nemotenega trgovanja z Ameriko in zaton španskega trgovinskega monopola. <ref>Holmes, G.: ''Britain after the Glorious Revolution 1689–1714'', The Macmillan Press, 1969, ISBN 0-333-10602-4</ref>
Avstrija je sicer izgubila španska posestva in Sicilijo, je pa pridobila bivšo špansko Holandijo in Neapelj, kar je veljalo za ugoden rezultat. Po utrehtskih dogovorih je bila Avstrija dejansko zaščitena pred vplivom evropskih velesil, saj so jo ločevale od Francije in Španije tako Italija kot nemške dežele. Tako se je Karel VI. mogel nemoteno posvetiti svojemu obširnemu imperiju ter utrditi svojo oblast in svetovni ugled. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815'', Cambridge University Press, 1994, ISBN 0-521-38900-3</ref>
Republika Nizozemska je v vojni popolnoma izčrpala svoje finančne in vojaške rezerve. Država je štela samo tri milijone prebivalcev, ki so z velikimi žrtvami in dolgovi prenesli vojne stroške, a se po vojni niso mogli več postavljati v vrsto z bivšimi zavezniki. Predvsem se nizozemska mornarica ni več mogla kosati z britansko [[flota|floto]], ki je s pridobitvijo Gibraltarja in Minorke gospodovala tudi v Sredozemlju. Vendar so bili Nizozemci izredni [[trgovec|trgovci]], [[bančnik]]i in [[diplomat]]i in so pravzaprav z vojno dosegli svoj glavni cilj, to je zaščito trgovine. Z antverpenskim sporazumom so si nato zagotovili nadaljnji razvoj trgovine na vsem območju današnje [[Belgija|Belgije]]. Nizozemska se je po vojni povsem izognila evropski politiki in se prav zaradi svoje nevtralnosti uveljavila na mednarodnem pozorišču. <ref>Israel, J.: ''The Dutch Republic: Its Rise, Greatness, and Fall'', Clarendon Press, 1998, ISBN 0-19-820734-4</ref>
==Sklici in opombe==
==Zadnja bojišča==
Z [[Utrechtski mir|Utrechtskim mirom]] in naslednjimi dodatki (v Rastattu, Badnu in Antverpnu) se je uradno zaključila španska nasledstvena vojna, čeprav so ostala odprta še nekatera bojišča. Glavno nerešeno vprašanje je bila še vedno trajajoča civilna vojna na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]]. [[Katalonija]] še vedno nasprotovala [[Bourboni|Borbonom]] in ni hotela priznati [[Filip V. Španski|Filipa V.]] kot novega španskega kralja, ker ni priznaval tradicionalnih privilegijev Kataloncev. Kljub temu, da niso več mogli pričakovati podpore s strani nobenega zaveznika, so se v Barceloni odločili za nadaljevanje oboroženega protesta. Osrednja španska vlada ni imela druge izbire, kot da Katalonijo premaga s silo. Zadnji napad se je zgodil 11. septembra 1714 in [[Barcelona]] je kapitulirala štiri dni kasneje. Samo Majorka je vzdržala devetmesečno obleganje do julija 1715, ko se je podala. <ref>{{Navedi knjigo|title=Historia de España|last=Bajo Álvarez, Gil Pecharromán|first=Fe, Julio|publisher=Sociedad General Española de Librería|year=2003|isbn=84-7143-704-X|location=Madrid|page=127,128|cobiss=23364450}}</ref>
| |||