Dragiša Marojević: Razlika med redakcijama

Zveza za ohranitev enakopravnosti občanov bi na [[Državnozborske volitve v Sloveniji 1990|prvih demokratičnih volitvah]] 8. aprila 1990 skoraj prišla v parlament, že 5. maja pa se je preimenovala v Stranko za enakopravnost občanov, SEO. Naslednje leto, 11. junija, je napovedala protestno blokado [[Avtocestni predor Karavanke|karavanškega predora]] med drugim »zaradi oboroževanja v Sloveniji«,<ref>»Blokada tunela Karavanke«. ''Borba'', 12. junij 1991.</ref> Marojević osebno pa še protestno zborovanje v Ljubljani in zagrozil, da bo za zaščito udeležencev prosil kar [[Jugoslovanska ljudska armada|Jugoslovansko ljudsko armado]].<ref>Kranjc, Viktor. »Naše korenine, Leto 1991 – čas osamosvajanja, groženj in vojne.« ''Slovenska vojska''. Str. 30</ref>

 

 

Marojević je 17. aprila 1991 na tiskovni konferenci v veliki dvorani Doma španskih borcev v Ljubljani (skoraj izključno srbsko govorečim) prisotnim pojasnil, da slovenski zdravniki pacientom srbske narodnosti namesto pravih injekcij vbrizgavajo vodo, in tudi, da je Slovenija »prošvercala« [[Plebiscit o samostojnosti Slovenije|plebiscit o samostojnosti]].<ref>Stržinar, Iztok. »Marojevič hoče dialog«. ''Naša skupnost'' Ljubljana. (Letnik 32, št. 2) 21. maj, 1991.</ref> Na tiskovni konferenci v [[Beograd]]u pa je poudarjal, da se delovni spori v slovenskih podjetjih rešujejo v škodo Neslovencev, da se slovenski civilisti oborožujejo in trpinčijo Srbe, da se neslovenski cariniki ne morejo zaposliti v [[Carinska uprava Republike Slovenije|carinski službi v Sloveniji]], da zakon o slovenskem državljanstvu ogroža pripadnike drugih jugoslovanskih narodov, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji, itd. Na vse to sta se odzvala člana mednarodne helsinške federacije [[Drago Demšar]] in [[Stane Stanič]]. Marojević je trdil, da ima o tem 45 strani dokumentacije, ki jo je že poslal republiški skupščini in pravosodnemu ministrstvu, dostavil pa da jo bo tudi njima, česar niti na njuno ponovno prošnjo štiri dni pozneje ni storil. Zato sta se obrnila neposredno na skupščino in ministrstvo, kjer pa so jima zatrdili, da kakšne take ali podobne dokumentacije niso nikoli dobili<ref>Lesjak, Miran. »Hude obtožbe brez dokazov«. ''Delo'', 22. junij 1991.</ref>, Marojević pa je po tistem tudi ni več omenjal.