Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 34:
==Potek vojne==
===Prvo obdobje vojne (1701-1708)===
Prvi spopadi so bili na severu ob meji med Francijo in Republiko Nizozemsko, kjer so Holandci s sodelovanjem Angležev želi precejšnje uspehe. Leta 1706 so osvojili dober del francoskih posestev v Holandiji in jih razglasili za skupno angleško-nizozemsko posest kot nevtralno področje med Nizozemsko republiko in Francijo. V glavnem zaradi nezadovoljstva med prebivalstvom, so po dveh letih Francozi spet napadli in zavzeli to področje, a so ga zavezniki spet pridobili.
Leta 1702 je umrl Viljem, angleški kralj in formalni ''stadhouder'' <ref>''Stadhouder'' je bil upravitelj in vrhovna zakonodajna oblast, v času vojne tudi vrhovni vojaški poveljnik, vendar ni imel ne sodne ne izvršne oblasti.</ref> na Nizozemskem. Nasledila ga je [[Ana Stuart Britanska]], ki je nadaljevala politiko predhodnika in potrdila imenovanje [[John Churchill, prvi vojvoda Marlborough|vojvode Marlborougha]] za vrhovnega poveljnika vojske proti Franciji. Nizozemci so še naprej skrbeli samo za razvoj svoje trgovine in jih nista motila niti politična podrejenost Angliji niti vojaško vodstvo Marlborougha.
Na jugu so se Francozi spopadli s Svetorimskim cesarstvom, ki pa ni bilo zelo uspešno, saj so morali cesarski oddelki vzdrževati vojno tudi s [[Turki]] na drugi strani cesarstva. Razen tega so [[Bavarci]] stopili na francosko stran, a so bili poraženi. V bitkah, ki so sledile, so bili uspehi izmenični. Delne in nezadostne uspehe zaveznikov je treba pripisati predvsem slabi koordinaciji med vojskami in odkritemu nasprotovanju med poveljstvi.
Na italijanskih tleh je šlo najprej za [[Savoja|Savojo]] in [[Milano]], saj je [[Neapeljsko kraljestvo]] že sprejelo Filipa V. za kralja. Savojska kneževina je bila v začetku vojne na francoski strani, a ko je postalo jasno, da jo namerava Ludvik XIV. vključiti v svoja ozemlja, so Savojci prestopili k aliansi, da bi ohranili neodvisnost (1703). Francoske čete so začele osvajati Savojo kos za kosom, dokler ni prispela na pomoč cesarska vojska. Cesar je s pogajanji dosegel, da se je Francija dokončno umaknila s severne Italije. S pridobitvijo Savoje in Milana so Avstrijci dejansko dosegli svoje primarne cilje in so se lahko obrnili proti južni Italiji, to je proti [[Neapeljsko kraljestvo|Neaplju]], ki so ga zasedli skoraj brez boja: Karel VI. Habsburški, cesarjev brat, je bil proglašen za neapeljskega kralja, kar je pozneje (1713) tudi formalno postal. Tudi Angleži so podpirali avstrijsko prisotnost v Neaplju, saj jim je omogočala nemoteno pomorsko in trgovinsko dejavnost. <ref>Kamen, H.: ''The War of Succession in Spain 1700–15'', London 1969, ISBN 0-297-17777-X</ref>
Zavezniki so napadli direktno Iberski polotok v glavnem dvakrat. Leta 1702 so Britanci zavzeli [[Gibraltar]] in ga spremenili v pomembno vojaško bazo tik ob Španiji, kar jim je omogočilo nadzor nad plovbo med [[Sredozemsko morje|Sredozemskim morjem]] in [[Atlantski ocean|Atlantskim oceanom]]. Po pristopu Portugalcev k zavezništvu se je nato leta 1704 vojska nadvojvode [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]] izkrcala v [[Lizbona|Lizboni]], odkoder je nameravala napasti španske Borbonce. Ta dva dogodka sta premaknila pomembnost vojne na interna dogajanja na Iberskem polotoku.
Notranji spopadi so se vršili med pristaši obeh kandidatov za prestol, kar je dalo povod za [[državljanska vojna|državljansko vojno]] med glavnimi deželami [[Aragonska krona|Aragonske krone]]. [[Bourboni|Borbonci]] so imeli glavno podporo s strani [[Kastiljsko kraljestvo|Kastiljskega kraljestva]] ln velikega dela [[Valencija|Valencije]], [[Habsburžani]] pa podporo [[Aragonsko kraljestvo|Aragonskega kraljestva]], ki se ni strinjalo z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Niti niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja, na primer kastiljsko visoko plemstvo je stalo na strani nadvojvode habsburškega. Proti koncu 1705. so zavezniki osvojili [[Barcelona|Barcelono]] in Valencijo, naslednjega junija še [[Madrid]] in [[Saragoza|Saragozo]]. Vendar je bila vojska oddaljena od svojih kontinentalnih oporišč in se je morala kmalu umakniti. <ref>Francis, D.: ''The First Peninsular War 1702–1713'', London 1975, ISBN 0-510-00205-6</ref>.
[[Slika:Ligli-Batalla de Almansa.jpg|sličica|600x600px|Bitka pri Almansi, olje na platnu, 161 x 390 cm, Madrid, Muzej Prado|levo]]
V bitki pri [[Almansa|Almansi]] je špansko-francoska vojska pridobila Aragon ter Valencijo in s tem osvobodila Madrid. Zavezniki so se sicer nadalje borili v več spopadih, a brez pravih uspehov. Avstrijci so še vedno podcenjevali pomen španskih dogajanj in so šele leta 1708 poslali tja svoj vojaški kontingent, s katerim so pa osvojili le [[Minorka|Minorko]] in [[Kraljevina Sardinija|Sardinijo]], medtem ko je Filip V. nemoteno prodiral v notranjosti [[polotok]]a.
Prvo obdobje vojne se je zaključilo s [[pogajanje|pogajanji]]. Aprila 1708 je Ludvik XIV. začel pogovore z Nizozemci, ki so takoj zahtevali tudi prisotnost Britancev. Spričo dejanskega stanja na bojiščih so Avstrijci in Britanci postavili Ludviku tako težke pogoje, da jih kralj ni mogel sprejeti. Naslednjega maja so se pogajanja obnovila v [[Haag]]u. Francijo je zastopal zunanji minister Colbert de Torcy <ref>Jean-Baptiste Colbert de Torcy, znan kot ''Colbert de Torcy'' za razliko od njegovega deda Jean-Baptiste Colbert, poznanega kot ''le grand Colbert''</ref>, zaveznike pa [[Evgen Savojski]] in [[Filip Sinzendorf]] za [[Habsburška monarhija|Avstrijsko monarhijo]], Marlborough in [[Charles Townshend|Townshend]] za Veliko Britanijo, [[Anthonie Heinsius|Heinsius]], [[Willem Buys|Buys]] in [[Bruno van der Dussen|Van der Dussen]] za Republiko Nizozemsko, ob prisotnosti pruskih, savojskih, portugalskih in nemških predstavnikov. Francozi niso marali prositi za lažje pogoje predaje, saj bi s tem priznali svojo šibkost, zato so čakali na ponudbo nasprotnikov. Ponudba, tako imenovani ''haaški pripravljalni dogovor'', se je izkazala za zaostritev prejšnjih zahtev. Te so med drugim predvidevale predajo [[Strasbourg]]a in nekaterih trdnjav na meji z Nizozemsko ter priznanje protestantskih naslednikov na britanskem prestolu, kar je bil Ludvik XIV. tudi pripravljen sprejeti. Toda glavni pogoj je bil predaja celotnega španskega teritorija Karlu III., za kar bi Francozi pridobili dvomesečno premirje. Ludvik XIV., ki je sicer že pripravljal umik iz Madrida, naj bi odstopil tri francoska in tri španska mesta kot jamstvo za odstop Filipa V. in če bi Filip ne pristal na odhod, bi se morala francoska vojska pridružiti zavezniški v napadu na Španijo. Tega nista mogla sprejeti ne Ludvik XIV. ne Filip V.
Pogovori so obtičali in Francozi so se vrnili na bojišče.
===Drugo obdobje vojne (1709-1711) ===
Vojna se je nadaljevala, tudi zaradi prepričanja zaveznikov, da je francoski odstop od pogajanj le poskus podaljšanja premirja. V pričakovanju odločilnega skupnega napada so zavezniki nastopili na raznih bojiščih brez prave koordinacije.
Francozi so obnovili sovražnosti na mejah z Nizozemsko. Pri [[Malplaquet]]u jih je sicer premagala zavezniška vojska, a bila je le [[Pirova zmaga]], saj je terjala visoke izgube predvsem s strani Nizozemcev. Poleg tega so se Nizozemci čutili ponižane, ker so jih njihovi najbližji zavezniki, Britanci, izključili iz pogajanj za delitev vojnega plena, ki so jih skrivaj vodili s cesarsko Avstrijo. Čeprav so Britanci poravnali zamero z raznimi obrambnimi in trgovskimi sporazumi, so Nizozemci povsem izgubili voljo do nadaljnjega bojevanja, saj so pravzaprav svoje cilje že dosegli. Na drugi strani, niti britanski parlament ni odobraval trgovskih pogodb z Republiko Nizozemsko. Tudi zaradi notranjih političnih problemov so bili Britanci vedno bolj nasprotni nadaljevanju vojne na celini. <ref>Pitt, H.G.: ''The Pacification of Utrecht'', v ''The New Cambridge Modern History'', VI</ref> Uspehi, ki jih je žel na bojišču Marlborough, so v preteklih letih podžigali Britance k boju, a malplaquetski poraz je zgovorno svetoval, naj se sklene mir.
Negotovost in pomisleki med zavezniki so negativno vplivali na njihove uspehe. Tudi na ostalih bojiščih je leto 1710 poteklo brez večjih sprememb.
V Španiji, odkod je Ludvik XIV. že odpoklical glavnino vojske, se je moral Filip V. sam boriti za prestol. <ref>A. J. Veenendaal: ''The Opening Phase of Marlborough's Campaign of 1708 in the Netherlands'', v ''History'' št. 35, JSTOR 24402730</ref> Po raznih spopadih so v avgustu zavezniki ponovno zasedli Aragon in septembra 1710 je Karel III. kljub nasprotovanju prebivalstva vkorakal v Madrid.
Prva mirovna pogajanja so se začela že poleti 1710. med Britanci in Francozi, seveda "privatno", na običajni skriti način. Sprva so Britanci ponujali mir v zameno za ugodne dvostranske odnose, predvsem ekonomske, in brez lastnih teritorialnih prikrajšanj. Vendar so zaradi izgub na španskih bojiščih končno privolili tudi v odstop posestev na Španskem in v [[Karibi]]h, a samo pod pogojem, da ostaneta francoski in španski prestol ločena.
===Tretje obdobje vojne (1711-1712)===
Vsak nadaljnji korak, tako na bojiščih kot na pogajanjih, je bil zamrznjen aprila 1711., ko je prišlo do nepričakovanega prevrata sil zaradi smrti cesarja [[Jožef I. Habsburški|Jožefa I. Habsburškega]]. Naslednik je bil njegov brat [[Karel VI. Habsburški|Karel III.]], ki je bil po londonskih sporazumih 1700. tudi španski prestolonaslednik. Tako bi se ureničilo združenje dveh ogromnih imperijev, to pot španskega in avstrijskega, za česar preprečitev se je že enajst let borila vsa Evropa. Bolj kot kdajkoli prej so bila potrebna mirovna pogajanja.
Dne 27. septembra 1711 je Karel zapustil Barcelono in po nekaj dneh je bil kronan za svetorimskega cesarja z imenom Karel VI. Habsburški.
Da bi prisilili Ludvika XIV. k pogajanjem, so Britanci napadli francosko trdnjavo v [[Quebec]]u in tako prenesli vojno še na ameriška tla. Do takrat se je vojna v kolonijah omejila na manjše spopade med naseljenci, v glavnem za posest pridobljenega prostora. Tako Francozi kot Britanci so pa bili mnenja, da se bo vojna v [[kolonija (geografija)|kolonijah]] izčrpala z zaključkom sovražnosti v Evropi. Dejansko je bila tudi francoska zmaga v Quebecu zamegljena z zmagami, ki jih je v Evropi pobiral Marlborough za zaveznike.
Utrujenost vseh udeležencev nasledstvene vojne je narekovala čimprejšnja pogajanja in januarja 1712 je bil sklican kongres v [[Utrecht]]u. Tudi Francija, sicer popolnoma poražena, je bila poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Toda prišlo je do nepričakovanih razpletov. Direktni francoski prestolonaslednik, sin Ludvika XIV., je umrl že prejšnje leto in med februarjem in marcem 1712, takoj po sklicanju utrechtskih pogovorov, sta umrla tudi njegov sin in vnuk. Nasledstvo je tako prešlo na [[Ludvik XV. Francoski|Ludvika]], bolehnega pravnuka Ludvika XIV., ki je imel komaj dve leti. Naslednji upravičenec na kraljevi prestol je bil prav Filip V., trenutni vladar v Španiji. Da se ne bi spet ponovila možnost združenja dveh imperijev, je moral Filip odstopiti od pravice do enega ali drugega nasledstva. Odločil se je, da ostane v Španiji, s čimer se je seveda zameril Ludviku XIV., a je storil prvi korak do miru v Evropi.
==Mirovna pogajanja==
Potreba po miru je zahtevala [[diplomacija|diplomatske]] rešitve konflikta. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto, tudi zaradi novega položaja, v katerem se je znašel Filip V. Končni sporazum je bil podpisan šele aprila 1713 ([[Utrechtski mir]]).
Prvi delni sporazum je bil sklenjen med Francijo in Veliko Britanijo. Poleg splošno znanih točk (dokončna ločitev med francosko in špansko krono, nevtralno ozemlje med Francijo in Republiko Nizozemsko, spoštovanje mej s cesarstvom) so bili odobreni razni skrivni dogovori med državama. Teritorialni sporazumi so obvezovali Francijo, da podpre neodvisnost Savoje od cesarstva in da spoštuje pretekle dogovore med Habsburžani in Španijo, predvsem odstop Minorke. Trgovski sporazumi so med drugim predvidevali uničenje oporišča na [[Dunkerque]]ju in španski odstop tridesetletnega ''asiento'' ([[monopol]] za uvoz sužnjev).
V prepričanju, da je takojšnja prekinitev sovražnosti ugodna za vso aljanso, so Britanci sklenili s Francozi tudi nenapadalni pakt in odpoklicali svoje čete z bojišč. Njihovi najbližnji zavezniki Nizozemci, ki spet niso bili vključeni v skrivna pogajanja in niso dosegli nikakih trgovskih ali teritorialnih priznanj, so vojno nadaljevali. Priključili so se cesarskim četam, ki so napadale Francijo s severa.
V kratkem so pristopili k nenapadalnemu dogovoru tudi Savojci in Španci. Avstrijsko cesarstvo bi se sedaj moralo zoperstaviti Francozom brez pomoči zaveznikov in tudi Nizozemci bi ne zdržali dolgo brez britanske podpore. Za dosego miru so bili Avstrijci pripravljeni na umik z Iberskga polotoka, a Francozi so postavili dodatne zahteve, ki jih cesar ni mogel sprejeti. Zahtevali so odstop [[Luksemburg]]a, priznanje Filipa V. za španskega kralja in predvsem formalno obvezo, da se cesarstvo ne bo širilo v severni Italiji. Da bi se pobotali z Nizozemci, so jim Angleži ponudili več trgovskih ugodnosti in več ozemlja, kot so ga imeli v začetku vojne, vendar bi ta dogovor morali ratificirati Avstrijci.
Aprila 1713 so podpisale dokončni mirovni sporazum s Francijo Velika Britanija, Prusija, Savoja, Portugalska in Republika Nizozemska. Glavne točke dogovora so bile sledeče:
• Filip Borbonski se prizna za španskega kralja kot Filip V.: odpove se francoski kroni v svojem imenu in v imenu svojih potomcev. Francoski Borbonci se odpovejo nasledstvu na španskem prestolu tudi v imenu svojih potomcev. Na ta način s Filipom nastane [[Bourboni#Španska veja|nova veja Borboncev]], ki si s francosko vejo ne deli dednih pravic.
• Španija odstopi Avstriji nizozemska posestva, Neapeljsko kraljestvo, Milansko kneževino in ozemlje v [[Toskana|Toskani]].
• Španija odstopi [[Volilna kneževina Bavarska|Bavarski]] Sardinijo.
• Španija odstopi Veliki Britaniji [[Gibraltar]], Minorko, trajni ''asiento'' in dovoljenje, da ena britanska ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč.
• Francija odstopi Veliki Britaniji [[Nova Fundlandija|Novo Fundlandijo]], [[Nova Škotska|Novo Škotsko]] in [[Hudsonov zaliv]] ter prizna protestantsko [[Ana Angleška|Ano Stuart]] za angleško kraljico (kar odpove dotedanjo podporo katoličanu [[Jakob Franc Edvard Stuart|Jakobu Edvardu Stuart]]).
• Nizozemci pridobijo pravico do gradnje vojaških utrdb na meji z bivšimi španskimi ozemlji, sedaj v cesarski lasti.
• Savoja pridobi več obmejnih ozemelj in Sicilijo z njenim kraljevim naslovom.
• Cesarstvo prevzame [[Mantova|Mantovo]], saj je bil [[Ferdinand Karel IV.]], zadnji [[Mantova#Družina Gonzaga|Gonzaga]], obtožen felonije (neposlušnosti fevdnemu gospodu).
• [[Gelderland]] se razdeli med Prusijo, Nizozemsko, Avstrijo in Bavarsko. <ref>Pitt, H. G., ''The Pacification of Utrecht'', v ''The New Cambridge Modern History'', VI</ref>.
S cesarstvom so bili Francozi še v vojni. Zadnja bitka se je odvila novembra 1713, ko so Avstrijci osvojili [[Fribourg]]. Že v naslednjih dneh so se začela mirovna pogajanja. ki so se sicer opirala na utrehtske odločbe, vendar je bilo treba upoštevati tudi vojaške uspehe, ki jih je Avstrija dosegla po njih. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v [[Rastatt]]uin dodatno potrjen od Svetega rimskega cesarstva v septembru v [[Baden|Badnu]]. Vsebuje naslednje popravke utrehtskih dogovorov:
• Cesarstvo se uradno odpove dedni pravici do nasledstva na španskem prestolu, a ne prizna Filipa V. za španskega kralja in ne sklene miru s Španijo.
• Cesarstvo nadzoruje politiko Milana, Neaplja, Mantove, toskanskih pristanišč, Sardinije (ki je bila v Utrehtu dodeljena Bavarcem) in večine bivše španske Holandije.
• Francija se odpove pokrajinam onkraj [[Ren]]a (Fribourg, [[Kehl]], [[Breisach]]) in prekliče zavezništvo z [[Ogrska|Ogrsko Kraljevino]].
• Francija ohrani Strasbourg in [[Alzacija|Alzacijo]] in pridobi [[Landau in der Pfalz|Landau]].
• Bavarska in [[Köln]] ostaneta neodvisna.
[[Antwerpen|Antverpenski]] sporazum iz leta 1715, ki je veljal za dopolnilo Rastattskega sporazuma, je upravičil gradnjo in posest osmih nizozemskih trdnjav na področju pod cesarsko oblastjo in potrdil nizozemsko zaporo plovbe po [[Šelda|Šeldi]], ki je dejansko onemogočila rečno trgovanje samega Antwerpna.
Zadnji sporazum je bil podpisan med Španijo in Portugalsko februarja 1715 v Madridu. Španija je vrnila Portugalski delček ozemlja ob [[Rio de la Plata]], vendar ni prišlo do sprave pri ostalih odprtih vprašanjih in [[vojno stanje]] se ni prekinilo.
==Zadnja bojišča==
Z [[Utrechtski mir|Utrechtskim mirom]] in naslednjimi dodatki (v Rastattu, Badnu in Antverpnu) se je uradno zaključila španska nasledstvena vojna, čeprav so ostala odprta še nekatera bojišča. Glavno nerešeno vprašanje je bila še vedno trajajoča civilna vojna na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]]
Tudi po sklenitvi miru si je Filip V. skušal pridobiti nekaj ozemlja. Napadel in zavzel je Sicilijo in Sardinijo, ki ju je mirovni dogovor dodelil cesarstvu odnosno Savojcem. Proti temu podvigu so se združili Francozi, Avstrijci, Nizozemci in Britanci, zato je spopad znan pod imenom ''vojna četverne aljanse''. Francija je napadla Španijo s severa in istočasno so se Britanci izkrcali na Siciliji. Sledila so pogajanja in februarja 1720 je bil podpisan [[Haaški sporazum (1720)|Haaški sporazum]], s katerim se je Filip odpovedal italijanskim ozemljem. Isti sporazum tudi predvideva, da se Savoja odpove Siciliji v zameno za Sardinijo. <ref>Simms, B.: ''War, Diplomacy and the Rise of Savoy, 1690–1720'', Cambridge University Press, 1999, ISBN 0-521-55146-3</ref>.
==Posledice==
Zaključek španske nasledstvene vojne in okrnitev španskega imperija sta pomenila spremembo ravnotežja sil v Evropi, bodisi na celini kot v Sredozemskem morju, pa tudi v nekaterih prekomorskih deželah. Prekinitev sovražnosti je ugodno vplivala na primer na spopade z [[Irokezi]] v [[Kanada|Kanadi]] in na trenja med evropskimi državami, ki so na [[Indijska podcelina\Indijskem podkontinentu]] pridobivale preostale kraljevine [[Mogulski imperij|mogulskega imperija]]. Te posredne posledice, ki jih sicer v Evropi ni bilo občutiti, med drugim upravičujejo vključitev spopada med svetovne vojne.
Francija je s špansko nasledstveno vojno pravzaprav dosegla svoje cilje: ni bila več obkoljena s habsburškimi posestvi in na španski prestol je bil postavljen Borbonec. Odpovedati se je morala sicer nekaterim prekomorskim ozemljem, a ne najpomembnejšim, na primer [[Louisiana|Louisiani]] in Kanadi, kjer je še vedno nadzorovala plovbo po [[Misisipi]]ju in po [[Reka svetega Lovrenca|Reki svetega Lovrenca]]. Vendar zaradi težkih finančnih problemov ni več uživala prejšnjega ugleda in ni imela več možnosti za pridobitev novih kolonij. Vojaški porazi in ekonomska kriza po smrti Ludvika XIV. v septembru 1715 so povzročili postopno propadanje države.
Čeprav je Španija ohranila prekomorske kolonije, je izgubila veliko evropskih posestev, kar je zameglilo ves njen politični vpliv. Filip V., ki je sprva s podporo soproge [[Marija Luiza Savojska|Marije Luize Savojske]] uspešno kljuboval nasprotnikom, je po njeni smrti poročil [[Elizabeta Farnese|Elizabeto Farnese]]. Ta ga je po zaključku vojne navdušila za pohod na Sicilijo, ki je pa samo škodoval njegovemu že upadajočemu ugledu. Filip se ni dokončno uveljavil niti v notranji politiki, saj je uvedel strogo centralistične ukrepe, ki so prezrli lokalne avtonomije in končno ukinili oblast Aragona, Valencije, Katalonije in Majorke. Kljub temu je za časa Filipa V., v glavnem vsled njegovih ekonomskih reform, Španija okrepila gospodarstvo in spet pridobila politično pomembnost. <ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice'', Yale University Press, 2001, ISBN 0-300-08718-7</ref>.
Velika Britanija je kljub zelo nemirni notranji politiki osvojila prednost na morju in, skupaj z Republiko Nizozemsko, obvladanje vseh trgovskih zvez z Ameriko in [[daljni vzhod|daljnim vzhodom]]. Dovoljenje, da ena britanska ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč, ki se danes zdi postranske važnosti, je nasprotno pomenila začetek nemotenega trgovanja z Ameriko in zaton španskega trgovinskega monopola. <ref>Holmes, G.: ''Britain after the Glorious Revolution 1689–1714'', The Macmillan Press, 1969, ISBN 0-333-10602-4</ref>.
Avstrija je sicer izgubila španska posestva in Sicilijo, je pa pridobila bivšo špansko Holandijo in Neapelj, kar je veljalo za ugoden rezultat. Po utrehtskih dogovorih je bila Avstrija dejansko zaščitena pred vplivom evropskih velesil, saj so jo ločevale od Francije in Španije tako Italija kot nemške dežele. Tako se je Karel VI. mogel nemoteno posvetiti svojemu obširnemu imperiju ter utrditi svojo oblast in svetovni ugled. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815'', Cambridge University Press, 1994, ISBN 0-521-38900-3</ref>.
Republika Nizozemska je v vojni popolnoma izčrpala svoje finančne in vojaške rezerve. Država je štela samo tri milijone prebivalcev, ki so z velikimi žrtvami in dolgovi prenesli vojne stroške, a se po vojni niso mogli več postavljati v vrsto z bivšimi zavezniki. Predvsem se nizozemska mornarica ni več mogla kosati z britansko [[flota|floto]], ki je s pridobitvijo Gibraltarja in Minorke gospodovala tudi v Sredozemlju. Vendar so bili Nizozemci izredni [[trgovec|trgovci]], [[bančnik]]i in [[diplomat]]i in so pravzaprav z vojno dosegli svoj glavni cilj, to je zaščito trgovine. Z antverpenskim sporazumom so si nato zagotovili nadaljnji razvoj trgovine na vsem območju današnje [[Belgija|Belgije]]. Nizozemska se je po vojni povsem izognila evropski politiki in se prav zaradi svoje nevtralnosti uveljavila na mednarodnem pozorišču. <ref>Israel, J.: ''The Dutch Republic: Its Rise, Greatness, and Fall'', Clarendon Press, 1998, ISBN 0-19-820734-4</ref>.
==Sklici in opombe==
▲Z [[Utrechtski mir|Utrechtskim mirom]] se vojna na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]] ni zaključila, saj je [[Katalonija]] še vedno nasprotovala [[Bourboni|Borbonom]] in ni hotela priznati [[Filip V. Španski|Filipa V.]] kot novega španskega kralja. [[Bourboni|Borboni]] niso imeli druge izbire, kot da jo prisilijo k odstopu z vsemi silami. Zadnji napad se je zgodil 11. septembra 1714 in [[Barcelona]] je kapitulirala štiri dni kasneje. Leta 1705 sta [[Aragonsko kraljestvo|Aragon]] in [[Katalonija]] izgubila vse pravice, s čimer se je zagotovila ponovna združitev Španije pod vladavino Borbonov.<ref>{{Navedi knjigo|title=Historia de España|last=Bajo Álvarez, Gil Pecharromán|first=Fe, Julio|publisher=Sociedad General Española de Librería|year=2003|isbn=84-7143-704-X|location=Madrid|page=127,128|cobiss=23364450}}</ref>
==Pogodbeni sporazumi==
| |||