Hongkong: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AndrejS.K (pogovor | prispevki)
AndrejS.K (pogovor | prispevki)
Vrstica 100:
 
Po prehodu iz dinastije Ming na [[Dinastija Čing|Qing]] se je Kitajska zaprla s politiko haijan pa je bila prepovedana vsa pomorska trgovina. To politiko je odpravil cesar Kangxi leta [[1684]]. Oblasti so leta [[1757]] ustanovile sistem kantona s čimer so poostrile nadzor nad trgovino in neruskimi ladjami, ki so pristajale v kitajskih pristaniščih. Čeprav je bilo evropsko povpraševanje po kitajskih izdelkih kot so [[čaj]], [[svila]], [[porcelan]] veliko je bilo kitajsko zanimanje za evropsko blago nepomembno. Da bi zmanjšali trgovinsko neravnovesje so Britanci na Kitajsko prodajali velike količine indijskega [[Opij|opija]], ki je bil na kitajskem prepovedan. Soočeni s krizo zaradi drog so qingovi uradniki izvajali vedno bolj agresivne ukrepe za zaustavitev trgovine z opijem. Cesar Daoquanq je zavrnil predlog za legalizacijo in obdavčitev opija, carski komisar Lin Zexu pa je leta [[1839]] ukazal izkoreninjenje trgovine z opijem. Komisar je uničil zaloge opija in ustavil vso zunanjo trgovino kar je sprožilo britanski vojaški odziv in prvo opijsko vojno. Kitajska vojska je v spopadu doživela hud poraz zato je v zameno za mir kitajski cesar Britancem predala otok Hong Kong, dogovor je bil formalno potrjen z pogodbo v [[Nandžing|Nankingu]] leta [[1842]].
[[Slika:City of Victoria.jpg|sličica|desno|Pristanišče Victoria z otokom Hong Kong v ozadju, 1860]]
 
Upravna infrastruktura je bila zgrajena do začetka leta 1842 vendar pa upravi zaradi piratstva, bolezni in sovražne qingove politike nikakor ni uspelo privabiti trgovcev. Pogoji so se izboljšali ko so med taipingovim uporom na otok pribežali številni premožni Kitajci. Napetosti zaradi opija so se med Britanci in Qingom stopnjevale do druge opijske vojne v kateri so bili Kitajci ponovno poraženi. V zameno za mir so po sporazumu iz Pekinga Britancem morali odstopiti polotok Kowloon in otok Stonecutter. Po vojn je gospodarstvo začelo le počasi rasti naglo rast pa je doživelo v petdesetih letih 19. stoletja ko so v mesto prišli številni novi investitorji s čimer je Hong Kong iz majhnega kolonialnega ozemlja postal močna trgovska postojanka.
 
Kolonija se je ponovno razširila leta [[1898]] ko je Velika Britanija v 99 letni najem dobila ozemlje New Territories (Nova ozemlja). Leta [[1911]] je bila ustanovljena Univerza Hong Kong, leta [[1924]] pa je v koloniji začelo obratovati letališče Kai Tak. Koloniji se je v letih [[1925]] do [[1926]] uspelo izogniti gospodarski kriti zaradi kantonske stavke. Na začetku [[Druga kitajsko-japonska vojna|druge kitajsko-japonske vojne]] je leta [[1937]] je [[guverner]] Geoffry Northcote Hong Kong razglasil za [[Nevtralnost|nevtralno]] območje s katerim je ohranil status svobodnega pristanišča. Kolonialna vlada se je leta [[1940]] pripravljala na japonski napad zato je evakuirala vse britanske ženske in otroke. Japonci so Hong Kong napadli zjutraj [[8. december|8. decembra]] [[1941]] istočasno kot [[Napad na Pearl Harbor|Pearl Harbor na Havajih]]. Kolonija je pod japonsko zasedbo ostala štiri leta dokler [[30. avgust|30. avgusta]] [[1945]] nazor nad njo niso ponovno prevzeli Britanci.
[[Slika:Hk1950.jpg|sličica|desno|Hong Kong v petdesetih letih prejšnjega stoletja]]
 
Po vojni je prebivalstvo v koloniji hitro rastlo saj se je vanjo zateklo veliko Kitajcev, ki so bežali pred kitajsko državljansko vojno. Večje število beguncev je prišlo leta [[1949]] ko je nadzor nad celinsko Kitajsko prevzela [[Komunistična partija Kitajske|komunistična partija]]. V dobi industrializacije v petdesetih letih 20. stoletja je Hong Kong postal prvi izmed štirih tigrov azijskega gospodarskega razvoja. Zaradi naglega naraščanja prebivalstva je vlada začela z reformami za izboljšave javnih storitev in infrastrukture. Ustanovljen je bil program za javna stanovanja, protikorupcijska komisija in mestna železnica. Čeprav je konkurenčnost ozemlja na področju proizvodnje z leti upadala zaradi vedno večjih stroškov se je gospodarstvo zelo hitro preoblikovalo iz proizvodnega v gospodarstvo, ki temelji na storitvah. Do začetka 90 letih prejšnjega stoletja se je Hong Kong uveljavil na področju ladjarstva in finančnih storitev.