Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
v delu |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{v delu}}
'''Španska nasledstvena vojna''' (1701 – 1712) je
==Vzroki==
[[Slika:Habsburg dominions 1700.png|thumb|400x400px|Habsburške posesti leta 1700. Niso vključene španske prekomorske kolonije. Z delitvijo Habsburžanov na dve veji leta 1713 so rdeče pobarvana ozemlja pripadla novi španski dinastiji.]]
[[Karel II. Španski]], španski kralj od leta 1665, je kot zadnji predstavnik [[Habsburška monarhija|Habsburške dinastije]] umrl 1. novembra 1700. Španski imperij, čeprav [[finance|finančno]] in [[politika|politično]] v krizi, je bil tedaj največji [[imperij]] na svetu: [[Evropa|evropska]] posestva so razen [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] zavzemala tudi ves južni del [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]] s [[Sicilija|Sicilijo]], [[Sardinija|Sardinijo]] in [[Milanska vojvodina|Milansko vojvodino]]. Prekomorska posestva z dobro urejenimi trgovskimi zvezami so segala po obeh [[Amerika]]h, [[Azija|Aziji]], [[Afrika|Afriki]] in [[Oceanija|Oceaniji]]. Ker je bil Karel II. brez potomcev, je njegova smrt sprožila vprašanje o nasledstvu na prestolu. Domala vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila prepričana, da ima po Karlovi smrti pravico do nasledstva na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne. <ref>Ingrao, C.: ''The Habsburg Monarchy: 1618–1815'', Cambridge University Press, 1994, ISBN 0-521-38900-3</ref>
Poleg tega
Pri obravnavi vzrokov španske nasledstvene vojne igrata pomembno vlogo [[Francija|francoski]] kralj [[Ludvik XIV. Francoski]] in njegova osvajalna politika. Francija, tedanja politična velesila v Evropi, je leta 1697 zaključila [[devetletna vojna|devetletno vojno]] s [[Republika Nizozemska|Holandci]]. Po poznejših ocenah je bila devetletna vojna le uvodno obdobje španske nasledstvene vojne, saj so se pri nasprotovanju Francozom izoblikovala zavezništva med državami, ki so nato leta 1701 sklenile [[aliansa|alianso]] in napovedale vojno Franciji. <ref>Lynn, J. A. ''The Wars of Louis XIV 1667–1714'', London 1999, ISBN 0-582-05629-2</ref>
▲Poleg tega pa v zgodovinarskih krogih prevladuje prepričanje, da so si bili vsi takratni evropski vladarji enotni glede pomembnosti razdelitve tega velikega imperija na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.<ref>Lynn, J. A.: ''The Wars of Louis XIV 1667–1714'', 1999. ISBN 0582056292</ref><ref>Kamen, H.: ''Philip V of Spain: The King who Reigned Twice'', 2001. ISBN 0300087187</ref>
Zavest možnosti, da bi [[Francija]] obvladala tudi veliki Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je povzročila ostro nasprotovanje drugih evropskih sil. Predvsem [[Kraljevina Anglija]] in [[Združene holandske province]] so podprle drugega pretendenta na prestol, nadvojvodo [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]], sina [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarja]] [[Leopold I. Habsburški|Leopolda I. Habsburškega]]. S tem je spor postal tipični dinastični problem med [[Bourboni|Borbonci]] in Habsburžani, medtem ko so za ostale udeležence bili vzroki sovražnosti predvsem [[ekonomija|ekonomsko]]-[[trgovina|trgovinskega]] značaja. Tako [[Angleži]] kot [[Holandci]] so s podpiranjem Habsburžanov računali na dostop do španskih [[trg (ekonomija)|tržišč]] v Ameriki <ref>Schmidt-Voges I., Crespo Solana A.: ''New worlds? Transformations in the culture of international relations around the Peace of Utrecht'', London-New York 2017, ISBN 978-1-4724-6390-6, ebook 978-1-315-59820-8 </ref>. [[Sveto rimsko cesarstvo|Cesarstvo]] je hotelo pridobiti španska ozemlja v [[Italija|Italiji]] in na [[Nizozemska|Nizozemskem]]. Angleži in njihovi zavezniki Holandci so hoteli zagotoviti [[protestantizem|protestantsko]] nasledstvo v Angliji in utrditi holandski položaj na južnih mejah države, predvsem pa je šlo za vzpostavljanje trgovskih odnosov Kraljevine Anglije ter Holandskih republik s španskim imperijem. <ref>Wolf, John B., ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715'', Harper & Row, New York 1962, ISBN 978-0-06-139750-9</ref>
==Nasledstvo na španskem prestolu==
[[Slika:Spanish Empire-World Map.png|thumb|400x400px|Španski imperij.]]
[[Slika:Felipe V de España.jpg|levo|thumb|351x351px|Uradni portret Filipa V. Španskega (1683-1746)]]
12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno
==Stališče Francije ==
Geografski položaj Francije, ki je bila dejansko obkrožena s španskimi posestvi, je bil gotovo prvi vzrok za ekspanzionistično politiko Ludvika XIV. Pregled osvajalnih vojn, ki jih je začel, daje razumeti, da je bil njegov cilj prav konkurenca z mogočnim sosedom. V tem pogledu je tudi razumljivo, da je Ludvik sicer sprejel zapuščino pokojnega španskega kralja, da pa nikoli ni mislil izpolniti njegovega naročila, naj se francoska in španska posestva ne združijo, saj bi to samo potrdilo obstoječe stanje, proti kateremu se je boril. Že v ustoličenju Filipa V. je Ludvik XIV. videl samo bodočo francosko hegemonijo v Evropi.
V časovnem pregledu dogajanj je špansko nasledstveno vojno povzročil prav francoski kralj že leta 1698, ko je izbral angleškega kralja [[Viljem III. Angleški|Viljema III.]] za sogovornika pri določanju razdelitve Španskega imperija odnosno pri iskanju rešitev za dinastični spor, ki je bil predviden po skorajšnji smrti zadnjega španskega kralja Karla II. Sklenila sta pogodbo, vendar le enostransko, to je brez prisotnosti in brez upoštevanja sosednjega Svetorimskega cesarstva in Španije same, kar je prav njiju najbolj oškodovalo. Toda ko se je Ludvik XIV. opredelil proti Viljemu v notranji angleški politiki, je Viljem preklical sporazum z njim. Za nasledstvo na španskem prestolu so sledila nova pogajanja. [[Londonska pogodba (1700)|Londonska pogodba]] je 1700. določila za prestolonaslednika [[Karel VI. Habsburški|Karla III.]], drugega sina cesarja Leopolda I. Podedoval naj bi španski prestol in prekomorska posestva, vendar ne italijanskih posestev, kar je Karla odvrnilo od podpisa pogodbe. Edina pozitivna posledica teh dogovorov je bilo spoznanje, da skrivna pogajanja med državniki, ki so bila do tedaj normalni postopek pri vseh pogodbah, niso več sprejemljiva. To je bilo jasno razvidno iz odmeva, ki sta ga imeli ti dve pogodbi v angleškem [[parlament]]u, izključenem iz pogajanj kljub njegovi zakonodajni moči. <ref>Hattendorf, J. B.: ''England in the War of the Spanish Succession: A Study in the English View and Conduct of Grand Strategy, 1701–1713'', Oxford 1979</ref>
Razen stikov z Viljemom je francoski kralj svojevoljno nastopil tudi na drugih pozoriščih. Tako je leta 1701 zasedel španska ozemlja med Republiko Nizozemsko in Francijo in si zagotovil sodelovanje [[Viktor Amedej II. Savojski|Viktorja Amedeja II. Savojskega]] v severni Italiji. Istočasno je skušal ovirati angleško in holandsko trgovino s prekomorskimi deželami. <ref>Wolf, J. B.: ''The Emergence of the Great Powers: 1685–1715'', New York 1962, ISBN 978-0-06-139750-9</ref>
Postalo je jasno, da se francoski kralj smatra za edinega upravičenega, da odloča o bodočnosti evropske politike. Zato so dne 7. septembra 1701 Kraljevina Anglija, Republika Nizozemska in Sveto rimsko cesarstvo podpisali koalicijo z namenom, da se s skupnimi močmi zoperstavijo Franciji in podprejo habsburškega kandidata za prestol. Sklenili so [[Haaška velika aliansa|Haaško alianso]], s katero se je obnovila [[Velika aliansa (1689)|Velika aliansa]] iz leta 1689, ki je svoj čas zaznamovala začetek devetletne vojne. Leto kasneje so se antiborbonski koaliciji pridružili še Portugalska kraljevina in Kraljevina Sardinija.
▲[[Slika:Habsburg dominions 1700.png|thumb|400x400px|Habsburške posesti leta 1700. Niso vključene španske prekomorske kolonije. Z delitvijo Habsburžanov na dve veji leta 1713 so rdeče pobarvana ozemlja pripadla novi španski dinastiji.]][[Slika:Felipe V de España.jpg|levo|sličica|Uradni portret kralja '''Filipa V. Španskega''' (1683-1746)|351x351_pik]][[Karel II. Španski]] je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvikom XIV. Francoskim]], Margarita pa z [[Leopold I. Habsburški|Leopoldom I. Habsburškim]]. Obe družini bi lahko zahtevali pravice do nasledstva, saj je med [[Habsburška monarhija|Habsburško]] in [[Bourboni|Borbonsko]] dinastijo že kar dve stoletji obstajala tesna sorodstvena vez. Ne glede na vse je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil [[Filip V. Španski|Filipu V. Španskemu]] (vnuku Ludvika XIV. Francoskega). V njej sta bili omenjeni tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je zahtevala, da njegovi nasledniki obdržijo enako obliko sodišč ter način vladanja in da naj se ohrani veljavnost vseh zakonov ter iz njih izhajajočih pravic. V drugi pa je izrazil željo, da se njegov naslednik, Filip V., odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Vseeno je bila izvolitev Filipa V. za naslednika zelo premišljena odločitev, saj je bila prioriteta španske vlade ohraniti enotnost vseh ozemelj Španskega imperija. Ludvik XIV. Francoski je bil v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini spodoben izvršiti prej omenjeno nalogo.
▲12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno sprejel dediščino pokojnega španskega kralja s tem, da je pismo o prevzemu naslovil na ovdovelo špansko kraljico. Štiri dni kasneje je pred zborom kraljeve družine, visokimi državnimi uradniki in tujimi ambasadorji predstavil vojvodo Filipa iz [[Anjou (grofija)|Anjoua]], ki je zasedel prestol v [[Madrid]]u 17. februarja 1701. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem in v upanju na spremembe v monarhiji. Kmalu je Filip V. postal znan tudi pod imenom ''[[Filip V. Španski|Srčni]]''.
==Potek vojne==
| |||