Koncentracijsko taborišče Dachau: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 37:
Število žrtev med letoma 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med letoma 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so zgolj žrtve, ki so uradno umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali in razporedili v taborišče ali podružnice. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno, posebej, ker so v taborišče pred koncem vojne prepeljali tudi jetnike iz drugih taborišč iz različnih območij Nemčije.
V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Samo v glavnem taborišču je bilo takoj po osvoboditvi popisanih 2907 preživelih Slovencev in 2537 Judov. Samo Rusov, Poljakov in Francozov je bilo več. Natančno število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Preživeli Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945 v treh večjih transportih. Pred odhodom so izdajali svoj časopis Dachauski poročevalec in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač, Bruno Vavpotič in drugi. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić. V Dachauu je bil zaprt tudi Boris Fakin (Igor Torkar), ki so ga po vojni obsodili in zaprli še novi oblastniki v Jugoslaviji. Kot obtoženec v Dachauskih procesih je moral odsedeti še štiri leta in štiri dni.
Po vojni so medvojne barake morali požgati zaradi higienskih in zdravstvenih vzrokov. Bile so leglo raznih bolezni in njih prenašalcev: uši, stenic, bolh, gnid in druge golazni. Obnovljeni sta samo dve baraki, ohranjeni pa so betonski temelji vseh ostalih.
| |||