Asonanca: Razlika med redakcijama

'''Asonanca''' ali '''samoglasniški stik''' je ujemanje enega, dveh, redkeje treh [[samoglasnik|samoglasnikov]] na koncu [[Verz|verzov]]. Asonanca je vokalna polrima, to je ujemanje vokalov od zadnjega poudarka naprej. Asonanca je pomembna prvina v romanskih jezikih, ki so bogati vokalov. Asonanca zveni mehko in zračno, je eleganten zvočni stik, primeren za liriko in epske pesmi, kakršna je [[romanca]]. Značilna je za srednjeveško in poznejšo poezijo v romanskih jezikih. Do najlepšega zvena se je povzpela v španski književnosti: v t. i. [[Španska romanca|španskih romancah]] asonanca povezuje vsak drugi verz, zato se tak zvočni stik imenuje španska asonanca. Primer španske asonance je pripovedna pesem Turjaška Rozamunda pesnika [[France Prešeren|Franceta Prešerna]].

 

 

== [[Izvor]] ==